V krščanstvu ima posameznik prednost pred skupnostjo. Človek se ni dolžan podrejati abstraktnim koristim skupnosti, kot to terja marksizem, saj ima pravico in dolžnost braniti svoje dostojanstvo. Res pa je, da ima skupnost v krščanstvu, najpogosteje poimenovana občestvo, izjemen pomen. V občestvu pride posameznikovo dostojanstvo do polnega izraza, saj ga prav člani te skupnosti potrjujejo in mu dajejo smisel. Res je tudi, da se posamezniki v občestvu podrejajo drug drugemu, vendar ne prisilno, ne po diktatu abstraktne večvrednosti skupnosti, temveč v duhu ljubezni, ki je vez med posamezniki. V ozračju ljubezni, ki preveva občestvo, se človek počuti srečnega, neobremenjenega in svobodnega. Kristjani se zavedamo, da vse to prihaja od Boga in da On brani občestveno skupnost prav zato, da bi obranil človekovo osebno svobodo, njegovo dostojanstvo in srečo.
V nasprotju s takim razmerjem, ki nosi pečat avtentičnega krščanstva, vedno znova v vseh družbah in sistemih vznikajo poskusi, da bi skupnosti podelili samostojno entiteto višje vrednosti od posameznika v njej. Takó zamišljeno skupnost navadno vodi izbrana skupina ljudi kot politbiro, komite, lobi, kurija, gremij, ipd. Ta določa pravila, po katerih se morajo posamezniki ravnati v razmerju do skupnosti. V njej pridobi splošno prednost pred posebnim. Primer: pod vplivom takih skupin vlade in parlamenti sprejemajo splošno veljavne zakone v »korist« najširše skupnosti, pri tem pa so mnogi posamezniki, lahko kar večina med njimi, prikrajšani ali oškodovani.
Splošen pomen ima tudi učenje po določbah cerkvenega nauka, ki opredeljuje določena zadržanja ali ravnanja kristjanov kot problematična. Ta so označena kot mali in veliki ali smrtni grehi in so ustrezno sankcionirani s trpljenjem v vicah ali z večnim pogubljenjem v peklu. Težko je temu nauku ugovarjati in najti argumente, ki bi mu glede na razodete verske resnice nasprotovali, vprašanje pa je, kako splošno načelo ali določilo razumeti in uporabiti v posameznih primerih. V razpravah, ki so se razmahnila v zvezi s posinodalno spodbudo papeža Frančiška Radost ljubezni so tudi odločne trditve, da so ločeni in ponovno (civilno) poročeni moški in ženske v stanju smrtnega greha, zlasti, če se ne vzdržijo spolnih odnosov oziroma se takemu razmerju ne odpovedo. V teh stališčih, ki jih zagovarjajo pomembni teologi in cerkveni dostojanstveniki, je splošni vidik absolutno dominanten in za posamezne primere na kaže prav nobenega razumevanja. Drugačen, bolj razumevajoč odnos v posebnih primerih, naj bi ogrozilo vero in v Cerkvi povzročilo razkol.
Zagovorniki takega stališča se ob tem sklicujejo na evangelije in Jezusove besede o nerazdružljivosti zakonske zveze. Res je Jezus, ko o človekovih pregrehah govori na splošno, zelo jasen, v posebnih primerih pa je do človekove stiske razumevajoč in odpuščajoč. Pri kritikih papeževe spodbude posebej izstopa občutljivost do spolnih odnosov, ki naj bi bili v novem razmerju med moškim in žensko glavni povzročitelj smrtnega greha. Kot laik in nevednež v teoloških in cerkveno pravnih vprašanjih se mi zdi, da bi hitro našel mnogo težje grehe in prestopke, za katere cerkveno učiteljstvo ni tako strogo in nepopustljivo. Starozavezni primer kralja Davida kaže na vso raztegljivost pri ocenjevanju spolnih prestopkov. Za svoje podlo dejanje, ko je svojega zvestega prijatelja poslal v smrt samo zato, da se je polastil njegove žene, se je sicer pokesal, a ostal v zvezi s to ženo. Kralj David je kljub temu prištet med svetnike in goduje 29. decembra. Za olajševalno okoliščino se mu šteje, da je grehu podlegel v svoji slabosti, priznal svoj zločin in se spokoril.
Prav je, da je Cerkev dosledna pri obsojanju spolnega razvrata. V tem pogledu je poučen primer kralja Heroda, ki mu je Janez Krstnik ostro in nepopustljivo oporekal zvezo z bratovo ženo. Področje greha na spolnem področju je pomembno, a grešnikom in prestopnikom bi moralo biti tako kot kralju Davidu dopuščeno, da se pokorijo z ne prevelikimi bremeni. Junaška vzdržnost, ki se v takih primerih pričakuje in zahteva, je nasproti moči spolnega nagona za večino ljudi nedosegljiva. Ko je v posameznih primerih mogoče ugotoviti nevzdržnost zakona, v katerem je prišlo do ločitve in je hkrati v novi zvezi videti obetajočo prihodnost za vso družino, bi bilo onemogočeno zakramentalno življenje znamenje največje trdosrčnosti. Ali ne gre v taki trdosrčnosti za tipičen primer podrejanja posameznika »višjim interesom« skupnosti, namreč Cerkve, v imenu katere branimo njeno enotnost in njene tradicionalne nauke? Žal je to abstraktna Cerkev, na katero se sklicujejo člani cerkvenih gremijev, ki niso sposobni razumeti stiske posameznikov, ki se po rodu in imenitnosti ne morejo primerjati s kraljem Davidom.
