Neskončne razprave smo v slovenskem prostoru že opravili glede najboljšega taktičnega in strateškega pristopa k morebitni zmagi desnih strank na državnozborskih volitvah. Vsakokrat, ko se štetje volilnih glasov in delitev poslanskih mandatov zaključi, se odprejo lamentacije o razlogih za neuspeh desnih strank, da bi prišle do večine. Pogosto nato slišimo, da bi morala desnica delovati po vzoru levice: instant stranke ustanoviti tik pred zdajci in nato zmagovito koalicijo poriniti na vlado, ki jo bodo sestavljali preverjeni stari pogreti obrazi, za katere sploh ne vemo več kam točno spadajo, saj so povsod že bili.
Logika parlamentarnih volitev po proporcionalnem sistemu je, da majhna stranka na koncu tehta več od velike in se pri delitvi mandatov še dodatno okrepi zaradi delitve ostankov glasov. Ta delitev se zgodi tako, da dodajaš glasove tam, kjer jih najmanj manjka do poslanskega mesta, kar že samo po sebi pomeni, da manjka najmanj tistemu, ki je sicer prestopil prag Šubičeve, a nima neposrednih mandatov, ker ni dobil zadostne podpore. Tako se nam “zgodi” vstop eksotičnih palčkov na parket osrednjega političnega plesa. Stavim, da se vseh teh malčkov iz preteklosti niti ne spomnite, kaj šele, da bi jih znali našteti.
Argumenti v prid fragmentaciji, torej večjemu številu manjših strank, ki bi na koncu tvorile zmagovito večino, so predvsem v logiki volilnega sistema. Dve manjši stranki hitreje spravita skupaj 8 poslancev kot ena sama stranka (spomnite se Nsi in primerjajte s strankico Alenke Bratušek ter Združeno levico). A na kakšni osnovi deluje logika načrtovanih koalicij manjših strank? Predvsem na tem, da gre za projekt, ki je dobro premišljen in vnaprej temelji na pokorščini malih strankic velikemu vodji, ki sestavi koalicijo. Gre torej za naravno enotnost v velikem programu z dopuščenimi odstopanji v posebnostih, ki jih posamezna stranka v svoj prid izkorišča za pritegnitev marginalnih volilcev. Majhne stranke imajo torej smisel le, če izkoristijo nišo in nagovorijo točno določen del volilnega telesa, ki sicer pričakovanega sporočila ne sliši pri velikih. Radikalna retorika daje medijski prostor, ta pa pozornost volilcev. Nagovarjajo predvsem volilce upornike, ki zaradi »svoje« teme dajejo glas tistemu, s katerim temo najbolj poveže in se zato izneverijo velikim strankam s kompleksnimi sporočili. Majhne stranke za enkratno uporabo zbujajo podporo predvsem tistih, ki se bodo zaklinjali, da jih politika ne zanima in jo celo prezirajo.
Iz tega lahko potegnemo zaključek, da je po naravi take logike (uporniška, rahlo anarhistična, disruptivna, egocentrična glede specifičnih problemov) v bistveni prednosti levica, saj se prekriva s tipično levimi pogledi. Ali torej lahko desnici uspe na enak način in z istimi metodami?
Najprej je vprašanje, če zagovorniki takega pristopa razpolagajo z analizami tipičnega ciljnega volilca. Spet naj bi poskusili nagovoriti nekoga, ki trenutno ne voli nobeno izmed desnih strank – torej naj bi ne »kanibalizirali« lastnega rezultata z odtegovanjem glasov enim in dajanjem drugim. To smo v preteklosti že imeli, ko so se glasovi iz SDS prelili v NSi, da bi ne ostala izven parlamenta. Rezultat? Izguba prvega mesta desnice na volitvah. Trdim, da je ciljna publika majhne nove stranke na desnici izjemno delikatna stvar, saj bo sicer napetost iz odnosov med SDS in NSi ter nekoč SLS in NSi, kjer vsi gojijo občutek večne ogroženosti, samodejno najedal tudi odnose z novo stranko. To ni popotnica, ki bi napovedovala uspešno sestavljanje koalicijske vlade…
Drugo vprašanje je, ali bi radikalno sporočilo take nove desne stranke (nujno potrebno kot točka diferenciacije z obstoječo ponudbo) lahko nagovorila nekoga, ki do zdaj ni bil politično aktiven volilec. Kaj pa so »desne« radikalne teme? V čem se razlikujejo od obstoječih strank, da bi take usmeritve ne prepoznali v njih? Leva propaganda nam uspešno riše desne stranke v najbolj norih radikalnih podobah: od fašistov, nacionalistov, klerikalcev in militaristov. Ker so torej v javnem prostoru vse »desne« teme ne le radikalne ampak tudi problematične (po merilih aktualne politične korektnosti!) v njih ni pozitivne privlačnosti za širšo javnost. Iz političnih katakomb ni pričakovati prihod navdušenih mas v podporo takim programom, saj je strah pred ožigosanjem le prehud.
Vse to ne pomeni, da bi fragmentacija vsaj v enem poskusu ne delovala. Razmere so ugodne, saj ljudje počasi (tudi pod vtisom dogodkov v Avstriji, Nemčiji, ZDA) dojemajo legitimnost bolj radikalnih stališč v javnem prostoru. Kaj pa po morebitnem uspehu na volitvah? Moč levice je reciklaža istih obrazov z novo blagovno znamko. Desnica si bo kaj takega težko privoščila: smo postavili standarde previsoko, da bi volilno telo toleriralo napake in jih odpuščalo ali celo nagrajevalo s spregledom. Radikalne majhne stranke bi morale v program vlade pripeljati svoj program. Levica sicer na verbalni ravni to naredi, izpelje pa ne, saj so vedno »objektivne« okoliščine, ki jih javnost zaradi ustrezno oblikovanega javnega prostora razume in dopušča, v upanju, da bo naslednjič uspelo. Desne stranke bi si spet težko privoščile neizvedbo programa: to tepe že obstoječe stranke, saj se še zdaj lahko sliši očitke, da je Janševa vlada (2004-2008) in Peterletova vlada (1990-1992) razočarala nekatere do take mere, da niti volit več ne gredo. To dokazuje tudi vztrajno padanje volilnega rezultata seštevka desnih strank. Desni prostor pragmatizma ne nagrajuje in kriterije za presojo uspešnosti postavlja zelo visoko. Od tod sklepam, da bi instant desne stranke morale paziti na najmanj tri dimenzije: privlačnost programa za del volilnega telesa, ki ne hodi sicer na volitve (da se ne zameri obstoječim), sposobnost programa za privzem v vladni program z izvedbo in takojšnimi učinki (da se vidi uspeh do naslednjih volitev) ter pravna sposobnost programa (da na koncu ne spodrsne na parketu ustavnega sodišča ali evropskega prava). Pokažite mi bodočega desnega vodjo, ki zna tako načrtovati in poklonim se mu do tal!
Rešitev torej ni fragmentacija z novimi strankami na desnici. Rešitev je bolj jasna programska usmerjenost in diferenciacija med obstoječimi strankami, saj je kadrov in denarja premalo, da bi si lahko privoščili pet ali šest volilnih kampanj in list kandidatov. Profili obstoječih strank bodo morali postati izrazitejši, kar bo omogočalo izbiro. Po sistemu nemških desnih strank pa bo treba nekoč doseči tudi dogovor o prepustitvi volilnih okrajev tistemu, ki ima največje možnosti za zmago. Zaenkrat se obnašamo na desni bolj kot v otroškem vrtcu, kjer se borimo za vsako igračo posebej, kljub polni škatli zalog – volitve se odvijajo tako, da znotraj okrajev gledamo spopade velikanov na smrtni rezultat, ne pa usklajenega taktiziranja. Politika terja zrelost in zrelost pelje v konsolidacijo.
