Konkurenčnost v monopolu državnega šolstva

Foto: OŠ Škofja Loka-Mesto.
Foto: OŠ Škofja Loka-Mesto.

V teh dneh se družine prebijamo skozi odštevanje ur do zadnjega zvonca v šolskih zgradbah, ki bo prihodnjo sredo naznanil dejanski konec šolskega leta 2014/2015. Nekateri odštevajo z grozo, saj zmanjkuje časa za ulov boljših ocen, večina z olajšanjem, da se obveznosti v šoli in izven oziroma ob njej umikajo.

Zdaj napoči čas obračuna s šolskim letom. Otroci dobijo spričevala, pohvale in priznanja, od staršev obljubljene ali priložnostne nagrade in ponosni stari starši sijejo od zadovoljstva. Skratka, idilična podoba slovenskega šolstva, ki je »pod streho« spravil še eno leto.

Kot oče in več let dejaven član sveta staršev, sveta šole, upravnega odbora šolskega sklada in (kot sam o sebi menim) velik podpornik spoštljivega odnosa do inštitucije, ki jo predstavlja šola in njeni zaposleni, pa vendar pogrešam malo več javne razprave o naših šolah in sistemu nasploh. Naj nanizam nekaj točk v razmislek.

Prvič. Slovensko šolstvo je izrazito državna domena. V strogi hierarhiji državne ureditve je jasno, da opevana avtonomija učiteljev nima realne podlage. Od zgoraj dani učni načrti, izbori učbenikov in ostalih pripomočkov, koledarji in programi so avtonomijo učitelja zmanjšali na njegovo obnašanje v razredu in na njegov pristop k ocenjevanju in načinu preverjanja znanja. Ta avtonomija se je izrodila zdaj do te mere, da če ste pahnjeni v vlogo starša devetošolca, ki se odloča za vpis na srednjo šolo ali gimnazijo (podpisani letos nisem), se čudite kako je mogoče, da večina ljubljanskih gimnazij (ne zamerite, ostalih nisem pregledoval) na lestvici razvrščenosti vpisanih kandidatov mejo vpisnih mest za dovoljen vpis postavi tako, da sprejem čaka le take, ki v zadnjih treh letih osnovne šole niso prejeli slabše zaključene ocene od 5 (odlično). Torej imamo izven normalne razporeditve statističnih vzorcev razporejen uspeh vrhunskih ocen, kar je neverjetno. Ali je kdo postavil sistem tega ocenjevanja kdaj pod objektiven vprašaj?

Drugič. Pred leti je zavrelo, ko so nekateri starši želeli kvalitativno primerjati šole med seboj po rezultatih »ekstercev«. Ni hujšega! Spomnim se takratne ogorčenosti našega šolskega vodstva in napada na predrznost tako amaterskega pristopa. Pa smo jih pozvali, da naj ravnatelji sami pripravijo kriterije po katerih bi se slovenske (osnovne) šole lahko v kakovosti primerjale med seboj. Odgovor je bil tipično slovenski, pardon, socialistični: tako ocenjevanje bi pripeljalo do rušitve enakosti šolskega sistema.

Tretjič. Večkrat smo želeli od ravnatelja dobiti pojasnila o načinu ocenjevanja učiteljev. Načeloma sta za isti predmet na posamezni šoli vedno najmanj dva in seveda starši vedno dobimo občutek, da je tisti drugi (ki ne uči našega!) precej boljši, da o tem kako dobri so na sosednji šoli niti ne govorimo. Da bi večne debate iz svetov staršev objektivizirali, smo zanesenjaki predlagali izdelavo metodologije redne evalvacije učiteljev, ki bi jo nato predstavili staršem. Do danes je še ni.

Četrtič. Večna tema sestankov je vedenje otrok, avtoriteta učiteljev in odnos staršev, ki branijo svoje otroke celo s pomočjo odvetnikov. V nadaljevanje te teme spada tudi obvezna razprava o »problematičnih« otrocih, ki so redni obiskovalci šolske svetovalne delavke, ravnateljeve pisarne in terjajo časa in pozornosti v razredu več kot vsi ostali skupaj. Skratka, obupani izrazi nemoči učiteljev, ki jim sistem onemogoča ukrepanje po svoji vesti. In spet smo naivno postavili vprašanje predstavnici sindikata, če je mogoče pričakovati kdaj sindikalne proteste s katerimi bi od vlade zahtevali ne le plače, ampak tudi spremembe predpisov za zagotovitev njihove avtoritete v smeri večjih vzgojnih pooblastil. Če bi pogledi ubijali…

Na osnovi teh štirih točk, ki bi jih lahko nadaljeval, bi morali z resnimi zaključki soočiti naše poslance, pristojno ministrstvo, združenja ravnateljev in zavode za šolstvo ter razne druge deležnike v državnem šolskem sistemu.

Moji zaključki so jasni: državni monopol in stroga hierarhija, ki z birokratskim odnosom »izvaja šolstvo«, načrtno preprečuje nadzor in ocenjevanje kvalitete. Ker nimamo konkurenčnih pogojev, kjer bi lastništvo šol samo začelo pritegovati pozornost zaradi razlike v kvaliteti (ne le znanja, tudi vzgojnih pristopov!) in ker je večinska paradigma, da je »enakost« v družbi velika vrednota, ni težnje, da bi slovensko šolstvo postalo boljše zaradi stalne notranje in zunanje presoje, ki bi spodbujalo in nagrajevalo nove pristope h kvaliteti.

Organizacije, ki se morajo na »trgu« dokazovati in so podvržene stalni presoji uporabnikov, si ne morejo privoščiti zaspane samozadostnosti. V šolah je prav ta samozadostnost, pomešana s prepričanjem, da rešitve prihajajo samo od zgoraj, pripeljala do strahu pred pobudami staršev, da se kritika ne le dovoli, ampak tudi spodbuja. Refleksna obramba z argumentom, da si učitelji ne bodo dovolili poseganja v avtonomijo, je žal škodljiva najprej otrokom, nato staršem in končno tudi narodu, saj namesto vzgoje in izobraževanja naslednjih generacij za izrazito prednost pred svojimi vrstniki v tujini, dobivamo organizacije, ki v želji po čim lažjem preživetju prelagajo otroke iz letnika v letnik in iz osnovne šole v gimnazijo.

Uporabniki smo se navadili, da presojamo kvaliteto izdelkov in storitev. Ko nekaj ne deluje tako kot bi želeli, iščemo alternative. Tudi šolstvo je čedalje bolj podvrženo primerjavam, ki pa so laične in velikokrat subjektivne. Če boljših ne bo, se bomo posluževali teh in tako delali krivice in slabo voljo. Ob koncu šolskega leta bi učiteljem in ostalemu šolskemu kadru želel, da bi na konferencah sprožili debato o tem, kaj bodo prihodnje leto spremenili in kako bodo na prvih roditeljskih sestankih predstavili operativne načrte za izboljšanje kvalitete ter po čem želijo, da jih starši ocenjujemo ob koncu leta. Do takrat pa mirne počitnice!

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.