Kazen za brezčutnost

narcisVse več je avtorjev, ki mislijo, da je v sodobni zahodni družbi, kateri tudi mi v veliki meri pripadamo, vse manj ljubezni. Ocenjuje se, da so posamezniki nekako vedno bolj usmerjeni nase, na svoje želje in potrebe, a vse manj na druge ljudi. Kot da drugi ljudje niso več tako pomembni, kot so bili v starih časih. Na drugega gledamo skozi prizmo koristi, kot na nek predmet, katerega edini namen je, da služi zadovoljevanju neke kratkotrajne želje. Kot da je človeška družba postala velik supermarket, v katerem jemljemo druge ljudi, da bi jih izkoristili, in jih nato vračamo z reklamacijo in vzamemo neke druge ljudi. Ta trend, ki obstaja zagotovo pri mladi generaciji, mnogi imenujejo narcisoidnost.

Danes mnogi mislijo, da je narcisoidna oseba tista, ki je zaljubljena sama vase, v svojo lepoto ali v svojo pamet. A v resnici v grškem mitu o Narcisu samozaljubljenost ni greh, temveč kazen za nek drug greh. In ta originalni greh je pomanjkanje sočutja do drugega in sočustvovanja z drugimi ljudmi. Primanjkljaj ali odsotnost elementarne ljubezni do drugih.

Čeprav se je pri nas udomačila beseda »narcis«, se ta v grščini izgovarja »narkis«, podobno kot beseda »narkoza«, ki označuje osebo, ki je neobčutljiva, brezčutna, nesočutna, ne-empatična do drugih. V grškem mitu o Narcisu je govora o osebi, ki nima nobenega sočutja do drugih ljudi, ki z nikomur ne sočustvuje, ki se z nikomur čustveno ne povezuje. Pa čeprav se vanj zaradi njegove izredne lepote številni zaljubljajo, ostaja popolnoma čustveno hladen do vseh njihovih pozivov in prošenj, da jim nakloni vsaj malo pozornosti. In celo takrat, ko so nekateri zaljubljenci grozili, da se bodo ubili, če jih ne usliši, je Narcis ostal čustveno hladen, brez sočutja. Še celo svoj meč jim je ponudil za njihov samomor. Tako obnašanje je močno raztogotilo grške bogove, ker je pokazal, da nič ne čuti, da nima sočutja, sožalja in usmiljenja, da z nikomur ne sočustvuje, zato so ga kaznovali s samozaljubljenostjo: kar pomeni, da se bo zaljubil v tisto osebo, s katero se nikdar ne bo mogel združiti in spojiti, in to je v podobo samega sebe. In prav v tem usodnem trenutku, ko je spoznal grozo in obup bitja, ki močno ljubi, a je brezupno razdvojeno in ločeno od osebe, ki jo ljubi, se je Narcis ubil.

Ljubezen se pojavlja v različnih oblikah, obstajajo različne vrste ljubezni, od partnerske, erotične, do prijateljske, ljubezni otrok do staršev in ljubezni staršev do otrok, ljubezni med brati in sestrami. Ne glede na pojavno obliko ljubezni je ljubezen tista sila, ki spaja posameznike in ustvari, da je množica posameznikov nekaj več kot njihova svobodna izbira. Bogov z Olimpa ni več, da bi kaznovali sodobno narcisoidnost, ampak se bomo sami kaznovali v smeri boleče osamljenosti in odtujenosti. Ljubezen je čustveno povezovanje med ljudmi, ki povzroči, da nam drugi ljudje veliko pomenijo in kot taka enostavno nima druge alternative. In zato, ljubimo so, ljudje!

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.