Sočasnost leta vere, ki ga obeležuje Cerkev na vesoljni ravni, ter obdelava gradiva predloga (!) pastoralnega načrta Cerkve na Slovenskem (»Pridi in poglej«) je očitno precej poživila dogajanje v slovenski Cerkvi. Ne rečem, da ni bilo živahno že prej, a vendar je razprava o nacionalnem pastoralnem načrtu nekako posegla v najbolj fundamentalne, lahko bi rekli Arhimedove točke krščanstva na Slovenskem.
Vendar pa se pojavlja tudi bojazen, da bo vsa razprava o pastoralnem načrtu doživela podobno usodo kot plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (ali, kot se je pogovorno reklo, sinoda). Se pravi, nekaj prijetnega ali tudi manj prijetnega kramljanja, modrovanje o tem, kakšno Cerkev hočemo – in vsa zadeva bo lepo končala v arhivih kot spomin na stare dobre čase. Nekaterim se zdi sporna že sama platforma, namreč brošura »Pridi in poglej«, vendar pa gre tu zgolj za izhodišče za debato. Toda kaj bo v tem primeru merilo za uspeh, če sploh lahko govorimo o njem? Pastoralni načrt bo zgolj seme, ki ga bo treba zasejati, konkretni sadovi pa bodo prišli verjetno šele tedaj, ko bodo tudi sedanje mlade generacije kristjanov zapustile ta svet.
Morda se bo kdo vprašal, zakaj sem dal članku takšen naslov – namreč, tvegati pomeni izstopiti iz nekega varnega zavetja že dobro uležanega »ziheraštva«, ki katoličanom nikakor ni tuje. O tem govori tudi moja osebna izkušnja. Kot mnogi aktivni katoličani sem tudi sam član župnijskega pastoralnega sveta v svoji župniji v bližini Ljubljane. Gre za srednje veliko podeželsko in močno konservativno župnijo, ki v zadnjem času doživlja krizo identitete, saj se mladi domačini izseljujejo v večja urbana središča, prav od tam pa prihajajo v svoja nova bivališča večinoma Ljubljančani – seveda tisti, ki imajo dovolj debelo denarnico, da si lahko privoščijo nakup parcele in gradnjo hiše. Sprememba sestave prebivalstva seveda vpliva tudi na versko stanje. Še v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja so se v krajevni osnovni šoli našli le izjemni primeri otrok, ki niso hodili k verouku in šli k birmi. Danes je takih manj kot polovica. Pa tudi tisti, ki so prej obiskovali verouk, po birmi ponavadi hitro odletijo iz gnezda – tudi župnijskega. Seveda, ko spoznajo, da je mogoče živeti bolj sproščeno življenje izven meja svoje matične družine in domače župnije, kjer glavna vrednota ni toliko osebna vera, pač pa predvsem zvestoba tradiciji – pa ne toliko v smislu izročila Cerkve kot dopolnila Božji besedi, pač pa navadam, ki naj bi se izročale iz roda v rod.
Stanje kot sem ga opisal, seveda ni razlog za »jamranje«, češ kako nam gre slabo, pač pa je lahko izziv, čeprav, priznam, sem tudi sam kdaj zapadel v pesimizem, ko sem na sejah ŽPS zaman skušal udejaniti kakšno pobudo. Problem pravzaprav ni pri župniku, ki je pobudam večinoma naklonjen in mi je pred tremi leti dal priložnost, da kot predstavnik molitvene skupine (torej v kvoti delegatov in ne izvoljenih predstavnikov) sodelujem v ŽPS, ki je še vedno zgolj posvetovalno telo. Bolj je problem v mentaliteti župljanov, saj ta mentaliteta večinoma še vedno temelji na kulturi samoumevnosti in varnega udobja, kar seveda sili v držo zloglasnega vrtičkarstva. Se pravi, tudi če razmere niso najboljše, moramo biti hvaležni za to, kar je ostalo – in seveda nič tvegati, da ne izgubimo še to, kar imamo. Toda Jezus je v priliki o talentih glede tega zelo jasen – treba je tudi tvegati.
Kako je lahko zakrnela mentaliteta lahko cokla v razvoju, dokazuje naslednja zgodba. Predlani novembra se je molitvena skupina v moji župniji odločila narediti nekakšen mini-seminar za evangelizacijo oz. poglobitev vere in sicer v decembru. Odločili smo se za seminar v treh delih, medtem ko Katoliška karizmatična prenova običajno organizira sedemtedenske seminarje. S privolitvijo župnika in tudi načelno privolitvijo članov ŽPS smo tudi začeli z delom, vendar bi se tik pred zdajci skoraj ustavilo. Izkazalo se je, da je neznana skupina župljanov skušala pri župniku doseči, da bi umaknil svojo privolitev za izvedbo seminarja. Zdelo se je že, da bo najprej klonil pod pritiski, vendar se je po posvetu z nekaterimi drugimi duhovniki odločil, da izvedbo seminarja vseeno dovoli. In smo ga tudi ob Božji pomoči izpeljali, le da je bilo med udeleženci v kapeli bolj malo faranov, saj so v glavnem prišli iz okoliških župnij. Kasneje se je tudi izvedelo, zakaj – razlog je bila miselnost, da v naši župniji ne potrebujemo nekih gostov, ki ob molitvi krilijo z rokami in nato solijo pamet o tem, kaj je prava vera. In smo spet pri ogroženem vrtičku, ki ga skuša potacati neki tujec. In s tem pridemo do jedra problema: v glavah mnogih ljudi je še vedno prisotna miselnost, da se je treba prilagajati tistim, ki gredo zgolj do nekega nivoja vere, dlje pa ne, ker jim to pač ne ustreza. Vsaj tako misel je bilo mogoče slišati na eni od zadnjih sej ŽPS. Prvič v življenju sem tako na lastna ušesa slišal, da se je treba pri napredku prilagajati – povprečnežem.
Kdo ve, morda je v ozadju vsega tega tudi slaba poučenost s strani duhovnikov in ne samo nepripravljenost na spremembe. In to na spremembe pri sebi. Katoličane dostikrat močno napada napuh, češ mi ne potrebujemo spreobrnenja, smo krščeni, birmani, vsako nedeljo pri maši, naši otroci pri verouku – kaj zaboga še hočete več?? Mar niso podobno govorili pravoverni Judje Janezu Krstniku in kasneje Jezusu: »Abrahamovi otroci smo.«? Kajti Bog zmore iz kamnov obuditi Abrahamu otroke. Po drugi strani pa so tudi duhovniki dostikrat žrtve tovrstne nezdrave konservativnosti, saj se bojijo lastnih vernikov, da ne bi prišlo do nerganja ali celo odkritega upora. Zato rajši ne tvegajo s kakšno močno evangelizacijo, pač pa se še naprej držijo starih navad. Samo da je mir pri hiši. Poglejmo vzporednico v Svetem pismu: dokler Jezusovi učenci niso doživeli binkošti, so se iz strahu pred Judi skrivali. Po binkoštih pa so pogumno nastopili. Nam to kaj pove? Morda to, da Cerkev potrebuje novih binkošti, kar so navsezadnje poudarjali tudi papeži druge polovice 20. Stoletja. Za nove binkošti pa je treba tudi tvegati. Papež Frančišek si je upal tvegati, prekršiti »protokol« in izstopiti iz kulture samoumevnosti. Mar niso bila mnoga njegova dejanja že takoj po izvolitvi pravo pohujšanje za vse tiste, ki se po farizejsko držijo določenih navad kot pijanec plota in ob tem ostro bičajo vse tiste, ki stojijo malo ven iz vrste? Razlogi za to so sicer večplastni, od vertikalno-imperativne strukturiranosti Cerkve iz časa pred drugo svetovno vojno preko dolgih desetletij uradno zapovedane drugorazrednosti katoličanov pa vse do današnje sekularizacije, ki se ji naproti postavlja nekakšen fundamentalizem. Veliko pa k temu pripomore tudi duhovna lenoba ter ošabno samozadovoljstvo. Mar ni dovolj skrb vzbujajoče že dejstvo, da se moramo branja Svetega pisma učiti od reformiranih protestantov, saj so nekatera področja, ki jih upravičeno izpostavljajo, v katoliški Cerkvi povsem zanemarjena? Kako si razložiti dejstvo, da se pri raznih zdravilcih in tečajih joge znajde toliko katoličanov? Ali ni to znak za alarm?
Spominjam se pričevanja duhovnika mlajše generacije, ki se je po prejemu zakramenta birme oddaljil od Cerkve. Ko je še pred vstopom v semenišče delal kot mornar na čezoceanskih ladjah, je nekega dne v Aziji naletel na skupino potujočih misijonarjev, ki so ga povabili, naj sam (z lastnimi besedami) povabi Jezusa v svoje srce. In ko je to storil, se je njegovo življenje spremenilo. Praznino, ki jo je čutil v sebi, je napolnil Bog in ga poklical v duhovniško službo. Ko je vstopil v semenišče, sploh še ni znal dobro moliti osnovnih krščanskih molitev. A nekaj je vedel: če ne bi na povabilo misijonarjev sprejel Jezusa v svoje srce, bi verjetno še vedno v svoji duhovni praznini taval po svetu. Danes je navdušen oznanjevalec in evangelizator, ki ga je Bog obdaril z mnogimi nadnaravnimi darovi. In morda eden redkih, ki si pri maši upa povabiti svoje farane, naj tako kot nekoč on sprejmejo Jezusa za svojega osebnega Odrešenika s povabilom: »Jezus, pridi v moje srce.« Morda je res to tisto, kar potrebujemo. Vse ostalo pa bo naredil Bog sam. A za to, da Božja milost lahko deluje, mora človek tudi kaj tvegati. Sicer bo vso razglabljanje o slovenskem pastoralnem načrtu zgolj »Blažev žegen«.
Foto: Aleš Čerin
