Kandidatura priložnosti

https://www.facebook.com/NSi-Kamnik

Napovedana kandidatura Ljudmile Novak za predsednico republike, ki je popestrila vrhunec časa kislih kumaric, skriva v sebi vsaj dve veliki priložnosti.

Prva priložnost 

Za njeno stranko, Novo Slovenijo, je izjemno dragocena, ker jo bo obogatila z znanjem, ki ji bo pri načrtovanju politične prihodnosti prišlo zelo prav. Predvidevam namreč, da se bosta, ko bo Novakova na volilnem lističu v vsej državi, tako stranka kot predsednica naučili razliko med lestvicami priljubljenosti in volitvami, na katerih odda volivec svoj glas v samoti volilne kabine le enemu kandidatu ali kandidatki. Tudi za nevpletene bo zanimivo opazovati, koliko javnega trepljanja po rami, ki ga je nekaj že bilo, do konca oktobra ga bo pa verjetno še več, se bo prelilo v dejansko volilno podporo. Upam le, da v Novi Sloveniji ne bodo vnaprej nasedli mantri, da bo, če bo razkorak prevelik, zanj odgovoren Janša. V tem primeru sadov učnega procesa namreč ne bo.

Druga priložnost 

In tu smo pri drugi priložnosti, ki jo ponuja vstop Novakove v volilno tekmo. Zadeva predvsem Slovensko demokratsko stranko. Ne le v izogib očitkom, da bo kriva, ker se volilni rezultat ne bo ujemal z vsem javno izraženim navdušenjem, bi bilo dobro, da kandidaturo predsednice nekdanje “sestrske stranke” podpre. Vem, zveni kot znanstvena fantastika, pa si upam to misel vseeno izreči. Navsezadnje sem bil zadnje dni izpostavljen neznosni vročini, zato mi bodo bralke in bralci oprostili, če me je preveč oplazila.

Za tak korak govori najprej izročilo. V zadnjih dvajsetih letih so imeli Janševi in Nova Slovenija (oziroma pred njo krščanski demokrati) vedno skupnega predsedniškega kandidata ali kandidatko. Leta 1997 je bil to demokristjanom bližji Jožef Bernik, pet let pozneje SDS-u bližja Barbara Brezigar, leta 2007 “novoslovenec” Lojze Peterle in leta 2012 Milan Zver iz SDS. Po logiki stvari bi torej bila na vrsti kandidatka (ali kandidat) iz Nove Slovenije. Drugi razlog za podporo je, da SDS vsaj doslej ni izpostavila hudega težkokategornika ali težkokategornice kot kandidata. Odločitev za Novakovo ni nič bolj tvegana (raje manj) kot eksperimentiranje s “sumljivimi desničarji”, ki se kaže nekje daleč na obzorju. Tretjič se nekako zdi, da je naloga desnosredinske opozicije na teh volitvah predvsem preprečiti, da bi dosedanjega predsednika zamenjal kak trdorokec z leve po vzoru Danila Türka.

Seveda se je v Mariboru vmes že nekoliko ohladilo, zato se zavedam, da bo povprečnemu volivcu SDS-a celo Janez Janša osebno težko dopovedal, zakaj, za Božjo voljo, naj bi po treh letih medsebojnega obstreljevanja glasoval za Ljudmilo Novak. Po drugi strani je slednja v istih letih vsaj dopustila, če že ne dejavno spodbujala ustoličenje antijanšizma kot pomembnega vsebinskega stebra Nove Slovenije, kar se je sicer dogajalo v soglasju z večino strankinega članstva, ki za razliko od mene v zadevi vidi pravo pot v prihodnost.

Ampak večina staršev navsezadnje pričakuje, da bo v boju za lopatko v peskovniku popustil in prvi korak k umiritvi naredil starejši in večji otrok. In ker je ureditev razmerja med nekdanjima sestrskima strakama ena, čeprav ne edina pot k vnovičnemu dvigu desnosredinske politične alternative, je zdaj lepa priložnost za kaj takega.