Kaj je življenje? Danes, ko se spominjamo tistih, ki so nas zapustili, se moramo najprej vprašati: kaj je pokojne iztrgalo iz naše bližine? Rečemo, da se jim je življenje izteklo, da so umrli, da so nas preprosto zapustili. Ob tem se nam nehote vedno znova postavlja vprašanje: Kaj je življenje? Življenje je skrivnosten, nedoumljiv dar. Nismo si ga zaslužili, ne moremo ga kupiti. To je skrivnosten dar. Presega vsakršno globalnost in univerzalnost. Lahko si ga predstavljamo kot svetlobo sonca. Vsak živ človek je deležen te sončne svetlobe življenja. Z vsakim življenjem človeka je več te svetlobe. In z vsako smrtjo je manj te svetlobe. Moje življenje je del tega vesoljnega življenja. Z mojo smrtjo, s smrtjo mojega brata, sestre, rojaka, tujca, prijatelja ali sovražnika, se bo zmanjšal obseg življenja v vesolju.
Ko je Kajn ubil Abela, je s tem ubil tudi del sebe
Človek z vsakim ubojem posega ne le v življenje konkretnega človeka, marveč tudi v velikost in veličino življenja nasploh. S tem, da je nekdo odvzel življenje drugemu, je ranil, lahko smrtno ranil tudi svoje življenje. Ko je Kajn ubil Abela, je zmeden in nesrečen begal okrog. Ubil je brata Abela, toda s tem je ubil tudi del sebe.
Danes smo tu na kraju, kjer je bilo ugrabljeno življenje mnogim očetom, materam, otrokom.
Tu leži telo očeta, ki je imel dom, ki je hotel živeti, ki je bežal pred smrtjo, ki si je želel svobode, katerega pogled je tik pred strelom še objel Brano, Skuto, vrhove smrek… odmev rafalov je pokopal vse upe, vse načrte. Sorodniki in prijatelji pa so še dolgo upali, da se morda vrne. In mi, ki tu živimo, se bomo vedno znova spraševali: zakaj so iz doline Kamniške Bistrice, iz tega zelenega bisera, naredili morišče, simbol nečloveške krutosti?
Tu leži telo matere, ki je hotela ubežati nasilju, strahu, ki je vzela s seboj na dolgo pot svojo punčko, prehodila z njo kilometre in kilometre, prebedela noči, tolažila svojo hčerko, upajoč, da bo onstran visokih, strmih sten našla mir, svobodo, nov dom. Kaj je čutila ta mati, ko je pred seboj zagledala cev mitraljeza in za njim mladega partizana, ki je sprožil rafal?
Tu leži telesce majhne punčke, ki je umrla v naročju svoje matere. Punčka, ki je z materjo bežala dneve in noči, se je oklepala. Njen zadnji krik: »Mami …« je zamrl v bobnenju rafalov. Kaj je čutil likvidator za mitraljezom, ko je pomeril v to punčko?
Kajnovo znamenje
Prav je, da danes začutimo bolečino vseh teh ljudi. V Srebrenici so ljudje izjokali svojo bolečino. V Sloveniji je dolgo nismo smeli. Pa je tudi dolina Kamniške Bistrice Srebrenica.
In Huda jama je tudi Srebrenica. In jame v kočevskem Rogu so tudi Srebrnice.
Zakaj je Kamniška Bistrica, zakaj je toliko drugih dolin, jas in gozdov postalo znamenje smrti? Kajnovo znamenje?
Zaradi pohlepa po oblasti, zaradi strahu, da bi nekdo ogrozil to slo po oblasti.
Zakaj je Herod dal pomoriti otroke v Betlehemu? Zakaj svojo ženo in sinove? Zaradi strahu, da bi mu ogrozili oblast. Zaradi zasvojenosti z oblastjo. Zaradi te zasvojenosti, ki je hujša od vseh drugih zasvojenosti. Zaradi te zasvojenosti imajo diktatorji, ki so vladali v preteklem stoletju – Mao Ce Tung, Stalin, Lenin, Hitler, Tito na vesti milijone človeških življenj.
Življenje je bilo, je in bo največ, kar imamo, kar nam je podarjeno
Ko je hudič skušal Jezusa, mu je pokazal vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če predme padeš in me moliš.« Jezusov odgovor je bil kratek in jasen: »Poberi se satan!« Hudič je poosebljeno zlo. Diktatorji pa, ki so sprejeli hudičevo ponudbo, so se zapisali temu poosebljenemu zlu. Tako kot je kralj Herod mirno žrtvoval življenja otrok, da mu ne bi ogrozili oblasti, tako tudi diktatorji dva tisoč let zatem žrtvujejo milijone življenj, tudi otroških, da bi obdržali in utrdili svojo oblast. To je blaznost oblasti.
Je oblast več kot življenje? Ne, življenje je bilo, je in bo največ, kar imamo, kar nam je podarjeno. Toda vsa ta grobišča dobesedno kričijo, da je oblast nekomu pomenila več kot življenje.
Kopišča so eno od več kot 600 »prebojev« revolucionarnih odredov. Ti preboji, ti poboji so potekali po končani drugi svetovni vojni, ko naj bi ljudje zaživeli v miru, brez strahu. Žrtve so bili očetje, sinovi, matere, hčere, otroci. Izgub na strani revolucionarjev v teh prebojih ni bilo. Ali pač … za vedno je bilo omadeževano prizadevanje tistih, ki so se resnično borili za svobodo.
Toda ne omadežujmo današnjega praznika in spomina z vsakdanjo politiko. Čas je, da ob vseh teh smrtih, ob vseh teh moriščih začutimo bolečino pobitih in jim izrečemo sočutje.
Naj tihi mir pada na ta grobišča in naj luč z gora osvetli resnico o življenju, smrti in oblasti.
