Pri molitvi med nabiranjem gob namenim očenaš in zdravamarijo za umrlega velemojstra pisne besede Alojza Rebulo. Razmišljam o tem, kar je za prvo stran 45. številke Družine o Rebuli napisal nekdanji odgovorni urednik edinega slovenskega katoliškega tednika mons. Franci Petrič. Potrjuje, kako sta si bila blizu, posebej s kardinalom Francem Rodetom. Vsi trije. Zlasti mi ugaja primerjava – »zastavonoša Besede«, vzeta iz kardinalovega sožalja.
Zelo me pritegne tudi naslov prispevka na zadnji strani Družine. Tam, kjer se je začenjal Rebulin Credo. Tja je Boštjan Debevec, Francijev naslednik na mestu odgovornega urednika Družine, zapisal: »Pero da in vzame Gospod.« V smislu na uredništvu Družine na tihem dogovorjenega, kaj bo s Credi, ko bo Rebula umrl. Soglasna odločitev je bila: z njim so se začeli, z njim se bodo tudi končali. Logična, saj Rebule, enkratnega, kakršen je bil, nihče ne more nadomestiti. Francozi imajo pregovor: Le roi est mort, vive le roi! (Kralj je mrtev, naj živi kralj!) Novi, seveda! Vendar kdo bi mogel oz. si drznil zasesti Rebulin sedež? Veliko je odličnikov, izjemnih peres, a Rebula je bil en sam. Nima naslednika. Vsaj pri Credih ne. In prav je tako. Z njim se je ta rubrika pri Družini »izpela«. Uredništvo bo že našlo novo stezico, pot, kako naprej. V smislu latinskega pregovora: Tempora mutantur et nos mutamur in illis (Časi se spreminjajo in mi z njimi). Lahko smo samo hvaležni, da smo živeli v Rebulinem času, marsikdo od njegove besede. Ta je sedaj utihnila. Kot pri genialnih ustvarjalcih, bo po smrti velikega Tržačana in Slovenca spregovorila še močneje. Tistim, ki so ubrani nanjo. Vsaj nekaj deset tisoč Slovencev, ki so dvajset let brali Crede.
Čeprav je ura že krepko čez polnoč, se poglobim v zadnjega objavljenega v Družini: Oseba, ki se ji izogibamo. Rebula se v omenjenem Credu v pogovoru (sogovornika je označil s črko B, sebe pa s črko A) sprašuje o Jezusu Kristusu kot osebi, njegovem obstoju, veri vanj (v njegove besede in dejanja); kateremu od blagrov dati prednost. Zase pravi, da »blagor tistim, ki trpijo zaradi zvestobe Kristusu.« In ugotavlja: »Biti namreč zvest Kristusu je danes v imenovani demokratični Sloveniji znamenje družbene inferiornosti.« Po svetu, v marsikateri državi, tudi nevarno, kajti ugotovitve govorijo, da so kristjani kot verni ljudje danes najbolj preganjani na svetu. Kot da bi se vračali v čase antike, ko je bilo res tako. V tiste čase, v katerih je bil rajni pisatelj »doma« zaradi svojega znanja latinščine in grščine. Kdo bi si mislil, da se zlo in hudo lahko tako hitro vrneta, da misliti Rebulin Credo. Da je kristjan v demokratični Sloveniji, v kateri naj bi v resnici vladala splošna enakost, spoštovanje in priznavanje veroizpovedi, lahko samo zaradi svoje vere niže vrednoten?
Alojz Rebula nam je dvajset let s Credi izpraševal vest. Blagor tistim, bi rekel, ki imajo vse spravljene, so si jih izrezovali iz Družin. Doma imajo veliko bogastvo, napotke, kako biti danes prepričan in dejaven kristjan. Kako jutri, bo povedal kdo drug. Ne Rebulin naslednik, ker tega ne bo, marveč nekdo, ki ga bo Sveti Duh poslal na Slovensko pot. Bog je Izraelcem vedno o pravem času poslal koga od prerokov, da jim je pokazal pravo pot naprej. Tudi nam, Slovencem, jo bo, če bomo ohranili trdno vero, ljubezen in zaupanje v Boga in Božjo Mater. Če ne, bomo kot Izraelci blodili po puščavi. Veliko Slovencev danes to že dela, ko ne morejo najti poti iz peska porabništva, uživaštva in zagledanosti vase in v svoj človeški prav. Rebulini Credi, v izboru objavljeni v posebni knjigi pri Založbi Družina, jim bodo lahko dragocen pripomoček za izhod iz brezbrežne sodobne slovenske duhovne in življenjske pustinje. Že samo zadnji, objavljen v 45. številki Družine, je tako izprašujoč, da zadošča za mesec premisleka, hkrati pa optimističen, saj nam kaže pot, ko »tavamo v sodobnem nihilizmu«. Kristjan je, tako ugotavlja Rebula, »obvezen optimist: vse drži v rokah vsemogočni in vseljubeči Bog in vse bo tudi izpeljal po svoji neskončni moči in ljubezni«. Ali nam kdo drug daje takšno zagotovilo?
Veliki služabnik Resnice in izpraševalec samega sebe, vrtalec vase do zadnjega kančka človeškosti in iskanja božjega, Boga. Časnikar in urednik pri Družini prof. Jože Zadravec mi je velikokrat pripovedoval o tem, je tudi pisal, katera oseba v Rebulinih delih je poosebljala njega samega. Škoda, da še ni rekel nobene besede o Rebuli, ker ga je zelo dobro poznal, preučil.
Zdaj je čas, da začnemo vnovič brati Rebulo. Ker je »naš«, govori prav nam. Ne tako znan in slaven, kot Jordan B. Peterson (12 pravil za življenje), ki bo 18. novembra v slogu velikih sodobnih zahodnjaških oznanjevalcev nastopil na odru Gospodarskega razstavišča, vžgal, navdušil in – odšel. Mi pa bomo ostali s tistim, o čemer nam je dvajset let govoril, pričeval »naš« Rebula, a smo ga bolj malo ali pa sploh ne poslušali, kaj šele, da bi po njegovih besedah ravnali. On pa je ponižno, kot Janez Krstnik, kazal na tistega, ki prihaja za njim.
Upajmo, ko je odšel pisatelj Alojz Rebula, »zastavonoša Besede«, da za vse nas prihaja Beseda sama. Tega bo rajni profesor najbolj vesel. Bo mirno počival v večnosti. Umrl je kralj besede, naj živi Kralj srca in duš! Večna beseda sama!
