O arhitektu Jožetu Plečniku (1872 – 1957) je bilo leta 2017, ko smo v Sloveniji praznovali Plečnikovo leto, v številnih medijih veliko napisanega, nikjer pa niso pisali o njegovem prijateljevanju z bosanskim frančiškanom p. Josipom (Berislavom) Markušićem (1889 – 1968), ki ga je Plečnik zelo cenil, še posebej na duhovnem področju. V zapuščini Jožeta Plečnika se poleg pisem, ki jih je Plečnik pisal svojemu bratu Andreju, Alice Masarykovi in Ivanu Meštroviću in drugim, nahaja tudi okoli 300 pisem, ki sta si jih izmenjala pater Josip Markušić in arhitekt Jože Plečnik. Mnoga med njimi so bila napisana zgolj v obliki beležke, na notes ali na milimetrskem papirju in podobno. Kljub temu lahko rečemo, da gre za resnično obširno zbirko pisem, iz katerih kar lije medsebojno spoštovanje, zaupanje in vera v onostranstvo. Znano je, da so nekateri slovenski teološki profesorji že pred leti, po vzoru katalonske Cerkve, ki je predlagala kanonizacijo znamenitega arhitekta Antonia Gaudi-ja(1852 – 1926), podali Slovenski škofovski konferenci pobudo za začetek postopka beatifikacije prof. Jožeta Plečnika, ki pa med slovenskimi škofi ni dobila podpore, katalonsko pobudo pa je blokirala španska škofovska konferenca iz Madrida.
Kdo je bil pater Josip Markušić?
Frančiškan p. Josip Markušić se je rodil 23. januarja 1889 v vasi Čepak pri Kotor Varošu, blizu Banja Luke, v današnji Republiki Srbski. Po končani gimnaziji je noviciat pri frančiškanih preživel v Fojnici, teologijo pa je večinama študiral v Budimpešti. Leta 1904 je prejel posvečenje, služboval pa je v Jajcu, Sarajevu, Visokem, Beogradu in v Kotor Varošu. Trikrat je bil provincial Bosne Srebrene, leta 1950 pa je bil celo generalni vizitator v slovenski frančiškanski provinci. Zanimivo je, da je p. Josip Markušić, skupaj z gvardijanom p. Bonom Ostojićem, 29. novembra 1943 sodeloval na Drugem zasedanju AVNOJ-a! P. Josip Markušić je bil zelo aktiven človek, poštenjak in poduhovljen in se kot takšen zavzemal za uveljavljanje krščanskih moralnih, etičnih in socialnih načel. Markušića so izredno privlačile narodna in cerkvena zgodovina, umetnost, ter kulturna in družbena dogajanja. Veliko je pisal in pesnil, kjer je opisoval takratno socialno revščino ljudi. V Jajcu pa je bil pravi kronist, kjer se je z ideološkimi nevtralnimi stališči in pogledi znal približati ljudem. P. Josip Markušič je umrl 26. februarja 1968 v Jajcu.
Dopisovanje med Markušićem in Plečnikom.
V tem prispevkom predstavljamo duhovni lik profesorja Jožeta Plečnika, ki se izraža v obširni korespondenci, ki jo je izmenjal z med bosanskim frančiškanom p. Josipom Markušićem. Profesor France Stele, znani umetnostni zgodovinar, je v pismu p. Josipu Markušiću plenissimo iure zapisal, da je zaradi izrednega pomena in vrednosti potrebno objaviti vsebino njunih pisem. Stele je še dodal, da Plečnika kot človeka in umetnika ni mogoče kakovostno predstaviti mimo vseh teh pisem. V tej korespondenci obstaja nešteto skic in načrtov, ki se nahajajo samo v pismih patru Josipu Markušiću, saj je Plečnik pošiljal Josipu Markušiću na vpogled skoraj vse svoje umetniške zamisli in načrte izvedenih, izvajanih in neizvajanih del. Možno je, da bodo v teh načrtih lahko odkrili še doslej neznana dela mojstra Plečnika. Glede videza Plečnikovih pisem pa je potrebno še poudariti, da je domala vsako njegovo pismo napisano kaligrafsko in predstavlja pravo umetniško delo. Običajno sta si Plečnik in Markušić dopisovala v času pomembnejših cerkvenih praznikov. Prav tako sta si izmenjala pisma ob rojstnih dnevih in godovih. Plečnik in Markušić sta imela enaki imeni in tako sta negovala zvestobo svojemu krstnemu zavetniku. Tudi rojena sta bila istega dne in istega meseca, 23. januarja, navsezadnje sta tudi oba umrla blizu datuma svojega rojstva.
V pismih je odkrita globina iskrenega prijateljstva in njina edinstvena duhovna razsežnost
Kaj je povezovalo ta dva človeka, ki sta si dopisovala več kot 25 let? Plečnik je junija 1946 zapisal: «Naj bo tako ali drugače, naju povezuje sladka, zlata vera, da smo vsi v Božjih rokah. Ne želim, da Vam prazniki minejo brez spomina name. Najino prijateljstvo se je začelo zaradi Boga, naj po njem tudi živi, dokler mu je namenjeno. Zmeraj Vas nosim v srcu. Samo nebo Vas je poslalo v moje življenje. Menim, da sva enega duha in srca, zaradi tega ni treba izgubljati veliko besed.«
Niti v enem pismu ne moremo najti sporočil o honorarjih. Profesor Plečnik prosi patra Josipa Markušića, naj mu za praznike ničesar ne pošilja, saj mu zadostuje iskreno prijateljstvo. »Nikogar ne cenim toliko kot Vas. Vi ste moj vzor«, je nadaljeval Plečnik. Začetki in zaključki pisem izražajo veliko medsebojno spoštovanje in niso konvencionalni. Poleg prisotne intimnosti se naslavljata z Vi. Pater Josip Markušić je za profesorja Plečnika »velečastiti gospod«, Plečnik za Markušića »spoštovani gospod profesor«. Plečnik pa je Markušića tako spoštoval, da je nekje davnega leta 1934 zapisal: »Poljubljam Vam roko za Vaša pisma, klanjam se Vašem srcu in zahvaljujem se Bogu za Vas. Dan prihoda Vaših sporočil je zame zmeraj praznik, ker se Vi zmeraj znate predano pogovarjati.«
Izmenjava pisem se je večinoma nanašala na načrte cerkve svetega Antona Padovanskega v Beogradu in tudi na druge Plečnikove načrte. Iz Plečnikovih pisem lahko razberemo, da je Plečnik literat, pesnik in mislec. V pismih Josipu Markušiću se nahajajo umetniško stilizirane filozofske in teološke refleksije, ki nas peljejo do njegovih arhitekturnih del, kjer so misel, poezija in stilizacija eno: človek, vernik, Plečnik. Nobenega dvoma ni, da je bilo prijateljstvo med Josipom Markušićem in Jožetom Plečnikom utemeljeno v skupni veri in ljubezni do umetnosti.
Za Markušića je bil Plečnik svečenik gradbeništva in arhitekture
Josip Markušić je imel Jožeta Plečnika za jugoslovanskega prvaka med mojstri arhitekture. V nekem svojem rokopisu Plečnika imenuje »svečenik gradbeništva«. Josip Markušić, ki je aktivno sodeloval pri izgradnji te monumentalne cerkve, njej v takratni Jugoslaviji gotovo ni bilo enake tako v izvirnem izražanju cerkvene logike, pomenu lepote ter povezavi svete umetnosti, lepote in molitve, je bil srečen, da je Plečnik nadaljeval z gradnjo cerkve sv. Antona Padovanskega v Beogradu. Markušič je bil tako navdušen nad Plečnikom, da ga je želel kar posvojiti, saj ni vedel, kako naj se frančiškani zahvalijo Plečniku za tolikšno ljubezen, ki jim jo je daroval. Zato mu je obljubil, da bodo namesto plačila zanj molili, hkrati pa je bil prepričan, da bo ta Plečnikova cerkev s svojo formo osvajala duše, ker je v njenih oblikah življenje in svetloba, ki vsakega razveseljuje… Markušič je ob tej priložnosti še zapisal: »Bogu se zahvaljujem, gospod profesor, da Vam je podaril zdravje, potrpljenje in ljubezen do nas, da se žrtvujete za to svetišče. Razmišljam in verjamem, da so svete in popolne umetnine, kot je naša cerkev, preročišče vere.« Zato ni čudno, da so se frančiškani dostojno oddolžili Jožetu Plečniku tako, da so v zakristiji postavili marmorno ploščo z napisom: »Bratje, spomnite se v molitvi našega velikega mojstra Plečnika. Prosimo Boga za Vas, da dolgo živite in da boste zdravi, ker Vas imamo radi. Zato verjamemo, da Vam bo Bog dal dolgo življenje in zdravje.«
Plečnikovo preroštvo, ki se uresničuje danes
Plečnik je p. Josipu Markušiću vedno zaupal svoja najgloblja doživetja. Navdušen je bil nad sv. Frančiškom Asiškim, ki ga je posnemal v siromaštvu. Razočaran nad civilizacijo pa je Jože Plečnik že davnega 2. septembra 1938 zapisal preroške misli, ki jih uresničuje današnji papež Frančišek: «Previdnost bo vse uredila. Prišel bo novi sv. Frančišek, ki bo ljudstvo usmeril v skromnost, na družinsko življenje in kulturo, ki ustreza civilizaciji.« Profesor Plečnik ni bil poročen. V pismih bratu Andreju piše, da prosi Boga samo eno, da bi ga odvrnil od poroke. Podobno misel je ponovil v enem od pisem p. Markušiću, ko ga je pri izvedbi vile na Bledu živčno vznemirjala dvorna dama kraljice Marije. S svojo vdanostjo umetnosti, v kateri je našel pot do Večnega in Absolutnega, je dokazal premoč duha nad telesom. Ko vzamemo v obzir, da je bil siromak, da je delal skoraj brezplačno in je pomagal vsakemu, ki ga je prosil za pomoč, lahko rečemo, da imamo pred sabo redovnika, ki je prekosil tiste, ki bi mu morali biti vzor.
Plečnikov Eshaton
Na koncu je potrebno predstaviti tudi Plečnikov duhovni lik v luči poslednjih stvari (eshate), na katere se je vestno pripravljal. Na njegovem grobu piše: »Domine, si vis potes me mundare (Gospod, če hočeš, me lahko pozdraviš).«, na drugi strani plošče pa piše: »Volo. Mundare! (Hočem. Pozdravi se)«. (Mt 8,3). Kasneje je Plečnik poslal pismo patru Josipu Markušiću s sledečo vsebino: »In po toliko in toliko letih, kadar bodo naše kosti prah in pepel, ime in posvetitev bosta dokazilo in pridiga Vaših del.« Kosti teh ljudi so resnično postale prah in pepel, ne trohni z njimi pa njihovo ime. Bog naj varuje naše prijateljstvo, ki ga posvečamo Njemu.
Iz pisem, ki jih je Plečnik pošiljal p. Josipu Markušiću je razvidno, da je bil Plečnik velik človek in umetnik. Pisma kažejo na dramo človeka in umetnika, ki je razpet med življenjem in smrtjo, in odkrivajo neskončno upanje v Boga, kar je Plečnik vtkal v svoja dela. Gotovo lahko rečemo, da Plečnik ne bi bil, kakršen je bil, če njegovo življenje ne bi bilo odraz globoke vere.
Vir : NOVA ET VETERA, revija za filozofsko-teološke in sorodne discipline, Sarajevo 1981 (zvezek št. 1 – 2, avtor: Dr. Vitomir Slugić).
