Vir: blog Sašo Ornik. Gregor Virant je postal previrant, samo zato, ker se je njegova stranka dlje časa pogajala, s kom naj na koncu tvori zmagovito koalicijo in se je odločila za Janšo in Borut Pahor bi lahko postal naslednji izdajalec, če bi se podal v boj za mesto predsednika države s podporo ne le svoje stranke, ampak mogoče celo DLGV-ja in premagal Danila Turka.
Zanimivo, kako je Slovenija polna modrecev, ki že v naprej vedo, kdo se bo s kom povezoval in kako je v njihovih glavah vse preprosto. Lahko si samo naš ali njihov, obstajata le dva tabora, vmesnega prostora ni. Sredinskost ali povsem nova, neodvisna opcija, kakor da ni mogoča. Prav zaradi tega je predsednik prejšnje vlade, Borut Pahor, toliko polen pod noge dobival tudi s svoje strani. Bil je preveč spravljiv. Pred in po predčasnih volitvah je tudi bilo smešno opazovati uvrščanja Viranta zdaj v eno, zdaj v drugo koalicijo, kakor da bi tisti, ki so izrekali napovedi, stoodstotno vedeli, kaj se bo na koncu zgodilo in v tej državi ne bi bilo možno, da nekdo nastopi s svojim programom, ne da bi bil le marioneta nekega strica v ozadju.
Le kaj se je zgodilo z Janševimi napovedmi, da je koalicija med Jankovićem, Pahorjem in Virantom že dogovorjena?
Logično bi bilo, če bi kmet pogledal programe političnih strank in glasoval za tisto, ki bi mu obljubljala nekaj koristnega. Če bi to storil tudi delavec v proizvodnji. Učitelj. Birokrat…. Toda temu ni tako, kajti prej deluje vprašanje, skrito globoko v srcih veliko Slovencev, ali je ta in ta kandidat ali stranka naša. Naša pomeni, da je ali pomladna, desna, ali leva, za partizane in tako dalje. Smo za Janšo ali proti njemu. Nasprotujemo komunistom ali domobrancem. Kučanu pripisujemo zakulisne igre ali ne. In tako dalje, dokler se ne uvrstimo v enega izmed dveh večjih blokov, ne da bi bilo več toliko pomembno, kaj bomo sploh pridobili z zmago enega ali drugega.
To je narobe in nas vodi naprej po poti razdeljenosti na dva tabora, ki nenehoma delata na dokončni zmagi in ki ne prenašata neodvisnega razmišljanja. Vsak namreč, ki pokaže le ščepec neodvisnosti, sposobnosti, da v kakšnem primeru preseže ostro delitev in se strinja tudi z nečim, kar prihaja z druge strani, obvelja za izdajalca in skorajda nima več politične prihodnosti. Zabetoniranost v dvopolnost pa nam ne koristi ne le zato, ker deli slovensko družbo, ampak zato, ker mnogim onemogoča, da bi ponudili nove rešitve.
Sicer se pa to dobro navezuje na to, kar sem pisal v prejšnjem prispevku.
