Istospolno usmerjeni želijo prek pobude na Ustavno sodišče RS doseči, da se jim omogoči posvojitve otrok. Pred dobrim desetletjem je bila ta tema že na mizi. Takrat se je v oddaji Med štirimi stenami na prvem programu nacionalnega radia pohvalil homoseksualec, ki mu je v tujini uspelo pridobiti otroka: „Deklica me je vprašala, zakaj imajo njeni vrstniki v vrtcu mamico in očeta, ona pa ne. Potolažil sem jo z besedami, da imajo nekateri otroci dva očija, drugi dve mamici in tretji mamico in očeta.“ Ne, ne, ni je potolažil, le osamil je njeno bolečino, ki jo bo dolga leta brez besed lahko delila le s punčkami iz cunj, pa morda še s kakšnim kužkom in muckom, vrabčkom na veji …, brez topline maminega naročja … Sama!
Vendar pa ne gre, da bi otroke, ki so tako ali drugače brez rodnih staršev, kar brez premisleka dali komurkoli. Damo (podarimo ali prodamo) lahko predmet, tudi lončnico; že pri kužku ali mucku pa moramo paziti, kdo bo njegov novi skrbnik (skrbnik, ne lastnik).
Slovenski osrednji mediji niso naklonjeni naravni družini, s čimer izgubljata tako družina kot vsak njen član
Današnji javni glas v Sloveniji večinsko ni naklonjen družini. Z vsemi sredstvi, predvsem s svojo močjo v medijih, v strukturah civilne družbe, v šoli in s pritiski na zakonodajno ter izvršno oblast lobiji zamegljujejo avtentični pomen in pojem družine. Ko je govor o družini, nasilno in perverzno razširjajo pojem družine, čeprav bi za druge bivanjske oblike lahko uporabljali pojem skupnost. Pa ne, na udaru je družina, ki jo načrtno in dolgoročno poskušajo izbrisati.
Družina je bila v napoto vsem totalitarnim sistemom, ker je gnezdo pravilnih odnosov in naravne vzgoje, ker je avtonomna skupnost, v katero politični in ideološki sistemi ne morejo zlahka prodreti. Ti sistemi potrebujejo od družine odtujene posameznike, ki nerazsodno zapadejo pod vpliv vsakršnih dnevnih zapovedi in kot posamezniki izgubljajo svojo individualnost s tem, ko se stapljajo v brezoblično in manipulirano množico.
Tudi naši neoliberalci načrtujejo in korakajo v opisani smeri: torej v razbitje družine, v razbitje okolja, kjer se človek normalno razvija na podlagi naravnih vrednot v kritično osebo z zdravo samozavestjo. Že pred časom je politični opciji, ki vlada danes z ulice in preko najvplivnejših medijev – in je bila tudi po formalni plati na oblasti dve tretjini poosamosvojitvene Slovenije – uspelo uzakoniti več oblik skupnosti kot alternativo družini; zdaj korakajo naprej, da pregazijo družino s tem, da te skupnosti preimenujejo v „družine“. S tem ni izgubila le družina kot skupnost, ampak tudi vsak njen avtentičen član.
Najbolj pa boli srce ob dejstvu, da v luči t. i. človekovih pravic odraslih zasužnjijo, popredmetijo otroke.
Mimogrede: ali bodo tudi hrasti in smreke odslej samo še drevesa, jabolka in hruške zgolj sadeži, mucki in kužki le še živali(?)! Ne, jezik je v svojem razvoju prepoznal razlike v pojmih in stvareh in jim dodelil samostojne besede.
Ko splav, evtanazija in posvojitve otrok s strani istospolno usmerjenih postanejo zgolj politične odločitve
Ne preseneča dejstvo, da iste politične sile ne priznavajo obstoja človeka v njegovem najzgodnejšem obdobju in da nasprotujejo človekovi pravici do naravne smrti. Na vseh ravneh skušajo človeka popredmetiti in mu vzeti dostojanstvo in svobodo, ki izvirata iz božjega posinovljenja. Ponujajo nadomestno svobodo, ki ni drugega kot kratkoviden egoizem, ki ni drugega kot kultura smrti.
Znana aktivistka Metka Mencin je na TV zatrdila, da so splavljeni otroci, evtanazirani bolniki in starostniki, posvojitve otrok v istospolne skupnosti pač politične odločitve. Ja, tudi Auschwitz, Huda Jama, … , so bile politične odločitve! Halooo …
Torej: najprej se je treba posvetiti varstvu koristi otroka in potem iz teh spoznanj odgovoriti tistim, katerim so lastne želje pomembnejše od naravnih otrokovih čustvenih potreb in okolja.
Homoseksualski lobi trdi, da gre v bistvenem za enake dejanske in pravne podlage življenjske skupnosti (istospolne skupnosti in skupnosti med žensko in moškim) ter da razlikovanje v pravni ureditvi obeh skupnosti – vključno s pravnimi posledicami – ne temelji na stvarni, neosebni razlikovalni okoliščini, temveč zgolj na spolni usmerjenosti, zato istospolno skupnost v vseh elementih izenačuje z zakonsko zvezo. S takšno pravno ureditvijo bi bilo omogočeno tudi pravno priznanje posvojitve otrok s strani istospolnih partnerjev.
Istospolna zveza ne more enačiti z družino, ko gre za otrokov celosten razvoj
Vse lepo in prav, če ne bi bila s tem samodejno določena tudi usoda tretje osebe, otroka namreč. Trdim, da istospolna partnerja nimata osnove niti pogojev za uveljavljanje otrokovih koristi!
Otrok potrebuje za celosten razvoj očeta kot roditelja in kot nosilca moške narave ter mater kot roditeljico in nosilko ženske narave, ki ju doživlja ločeno in hkrati v neločljivi povezavi, kot eno v tretji, starševski entiteti in tretjem odnosu, odnosu do staršev. V svojem razvoju spremlja odnose med njima, ki so zanj tako močni, da vplivajo nanj še v zrelih letih. Je skrit ob poti srečevanja in oddaljevanja svojih staršev, njunih travm, viharjev in podrtega drevja na poti, ki starša (začasno) ločuje. Ni vedno lahko, vendar je tam, je v družini, kamor sodi. Je tam, kjer je še nezavedno navezal prve odnose, spregovoril prvi zlog, naredil prvi korak, in spet in spet vstopal v odnose. In bil deležen vzgoje; tudi trde, ko ga je bilo treba močno zagrabiti, da se ni izmuznil pod tovornjak ali padel z balkona.
Bolj kot je trdna zakonska zveza med možem in ženo (tudi formalno!) kot zveza zvestobe, razumevanja in solidarnosti – to pa so zanesljivi žarki ljubezni –, trdnejši so temelji družine, in boljša napoved je za otrokov razvoj.
Kaj pa skrbništvo, rejništvo in posvojitve otrok? Ja, gotovo je treba poiskati okolje in razmere, ki bodo najbliže izvornemu družinskemu življenju. Prepričan sem, da morebitne ugodne materialne razmere ne smejo pretehtati okolja, kjer so otroku zagotovljene materinsko-očetovske in hkrati žensko-moške danosti. Kar naravnost: istospolna partnerja omenjenih danosti nimata niti jih ne moreta imeti. Zato so otrokove koristi bistveno in nepopravljivo okrnjene, kar posledično istospolne partnerje izloča kot morebitne rejnike in upravičenece za posvojitve otrok. Posledično pa se istospolna zveza ne more enačiti z družino.
Kako močne so vezi v družini, z vso silovitostjo zaznamo šele, ko se družina razdre
So pa še dodatni razlogi, ki pričajo proti rejništvu in posvojitvam s strani istospolnih partnerjev. Zveze istospolnih partnerjev so bistveno krajše od zvez med moškim in žensko. In v Sloveniji je kar 96 odstotkov okuženih z virusom HIV istospolno usmerjenih.
Vsi argumenti govorijo v prid družini, osnovni celici družbe, trdni, naravno pričakovani zvezi med žensko in moškim, ki lahko zagotavlja varnost in razvoj tako njenemu odraslemu delu kot tudi otrokom in družbi kot celoti. Ko postaneta moški in ženska eno telo in ena želja, se lahko spočne tretji človek.
Kako močne so vezi v družini, z vso silovitostjo zaznamo šele, ko se družina razdre. Takrat je vse narobe! Vzniknejo enostarševske družine, rešuje se z rejništvom ali skrbništvom. Kakorkoli že, otrok mora imeti pravico vedeti za svoje biološke starše! Kako vztrajno še v zrelih letih iščejo posamezniki svoje biološke starše, pa čeprav se potem z njimi le rokujejo in razidejo. Pa so potešeni, ena rana se jim je zacelila, čeprav brazgotine ostanejo. Je pa tudi nadvse koristno vedeti za morebitne dedne in druge bolezni svojih prednikov! Tukaj je še druženje z morebitnimi polbrati in polsestrami ter s starimi starši. (Na stare starše bi bilo treba tudi v zakonodaji bolj računati!) Pa dedovanje. Morda zgolj teoretično: lahko čez noč spoznaš, da si poročen s kakšnim od ožjih sorodnikov.
Otrok razvezanih staršev mora imeti stike z obema staršema. Nikakor ne sme biti žrtev medsebojnega sovraštva bivših zakoncev – svojih staršev.
Družino mora sodobna družba braniti z vsemi štirimi
Družino je že tako na udaru sodobnih prijemov, ki jih izvaja ideologija neizprosnega liberalnega kapitala. Po deležu sklenjenih zakonskih zvez smo na evropskem repu, po deležu samomorov pa v samem vrhu. Kultura smrti. Odnosi med moškim in žensko so vse bolj napeti. Vse več ljudi se obrača v intimnih situacijah k svojemu spolu. Smo pred vrati vojne med spoloma? Istospolna usmerjenost ni zmeraj prirojeno nagnjenje, ampak je strah, so slabe izkušnje, nepremišljene avanture, ki lahko človeka preusmerijo, da se nekritično navadi na nekaj novega. Tisto novo pa je tudi beg od oblikovanja družine, beg pred družinskimi obveznostmi, ki so vse prej kot lahke, beg pred prilagajanjem in razumevanjem človeka drugega spola, beg pred naravnimi odnosi, ki so potrebni za rojevanje telesno in duševno zdravega novega življenja.
Bodo prevladujoči glasovi, s katerimi bo Ustavno sodišče odločilo, v korist otroške duše
Ustavno sodišče, ki bo obravnavalo pobudo istospolnih za posvojitve otrok, se mora v miru seznaniti z vsemi mnenji in izkušnjami tako stroke kot množice posameznikov. Doktrina stroke je lahko napačna, kot je bila v primeru permisivne vzgoje.
Ugledna psihologinja dr. Zdenka Zalokar Divjak je bila takrat jasna: „Stroka se je zmotila!“
Zgodbe posameznikov pa so osebno doživete in resnično štejejo. Nikoli ne bom pozabil pogovora s skupino srednješolcev o položaju otrok v razvezanih družinah. Hotel sem jih potolažiti, da pa veliko otrok živi v neprimerno težjih razmerah: so lačni, sredi vojne vihre, brez zdravstvene zaščite, brez možnosti šolanja … Zmeraj samozavestna in samostojna punca me je pogledala in vprašala:
„Pa vi, imate starše? „Da,“, sem bil kratek. „Potem pa o tem nič ne veste!“ In jaz, kar malo ob sapo: „Hvala, T...a, za to lekcijo!“
Ker so sodniki Ustavnega sodišča tudi politično profilirani, bo rezultat na koncu najbrž 5 : 4. Pa bo prevladujoči peti glas v korist otroške duše ali tistih, ki bodo s torticami zaprli otroška usta in bolečino v najbolj skrito kamrico otrokovega srca?
Pred dobrim desetletjem je bila ta tema že na mizi. Takrat se je v oddaji Med štirimi stenami na prvem programu nacionalnega radia pohvalil homoseksualec, ki mu je v tujini uspelo pridobiti otroka:
„Deklica me je vprašala, zakaj imajo njeni vrstniki v vrtcu mamico in očeta, ona pa ne. Potolažil sem jo z besedami, da imajo nekateri otroci dva očija, drugi dve mamici in tretji mamico in očeta.“
Ne, ne, ni je potolažil, le osamil je njeno bolečino, ki jo bo dolga leta brez besed lahko delila le s punčkami iz cunj, pa morda še s kakšnim kužkom in muckom, vrabčkom na veji …, brez topline maminega naročja … Sama!
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
