V teh dneh goreče prosim za pogum tistih, ki jih Pastir kliče v cerkveno službo, da se bodo zmogli odzvati

Slovenska Cerkev, tako laiki kot škofje, bi morali naše duhovnike bolj zaščititiV teh dneh še posebej goreče prosim za pogum tistih, ki jih Pastir danes kliče v duhovniško, diakonsko, redovniško ali kakršno koli drugo cerkveno službo, da bodo zmogli reči: »Da.« Če jih Pastir resnično kliče, jim ne bo moglo biti nikoli žal.

Sem ovca, ki se občasno izgubi. Oddaljim se od črede iz radovednosti ali naveličanosti. Iščem tudi druge pašnike. A kot druge ovce tudi jaz na koncu iščem ogrado, Pastirja, ki bi oskrbel moje rane in umiril strahove. Pravzaprav ne gre samo za potrebo, hrepenenje, sanje, ki jih lahko imam ali pa ne; iskati nekoga, ki bi skrbel zame, je nujna potreba, ki želi biti zadovoljena. Že rojen sem bil nemočen in moje življenje se ne bi nikoli razvilo, če nihče ne bi poskrbel zame.

S podobo pastirja mi Jezus sporoča, da samo on lahko v polnosti umiri mojo potrebo po oskrbi

Tudi v letošnji veliki noči sem čutil, da je smisel njegovega življenja, da si oprta izgubljeno ovco: ni slučaj, da je med prvimi upodobitvami Jezusa v katakombah prav podoba »lepega pastirja« z ovco okoli vratu (Iz 40,11).

Vedno bolj sprejemam, da ni nič sramotnega, če čutim potrebo, da kdo skrbi zame. Čeprav me kultura okoli mene spodbuja k avtonomnosti, neodvisnosti in samozadostnosti. Nisem povsem imun na iluzijo postmodernega človeka, da lahko sam odgovori na svoje potrebe. Zanimivo, da pa je prav v zadnjem času čreda postala podoba upanja: da bomo namreč dosegli »čredno imunost« proti virusu, ki nas ogroža. Od Nietzscheja naprej je bila čreda podoba za pomanjkanje svobode in avtonomije. In prav zato, ker sodobni človek zavrača potrebo po nekom, ki bi skrbel zanj, zavrača tudi idejo o Bogu, ki je Pastir.

Tudi Judje so imeli raje Boga, ki zahteva daritve in napore, da bi ga bili vredni, kot pa Boga, ki nas pride iskat, ko se izgubimo. Še danes mnogi raje izberejo Boga, ki preizkuša in se je treba pred njim dokazovati kot na nekakšni večni tekmi, kot pa Jezusa Kristusa, ki skrbi za našo ranjenost. Bolj smo nagnjeni k preverjanju tega, da smo v redu, kot k priznanju, kako smo ranjeni!

Edini način, da se ne izgubim, je, da poslušam Pastirjev glas

Glas ponavzočuje drugega, tudi ko ga ni blizu: ko me kdo kliče, a ga ne morem videti, začutim njegovo navzočnost po glasu. Božja Beseda je glas, po katerem me doseže Bog. Božja beseda je Pastirjev glas, ki zbira čredo. V mojem življenju se meša veliko glasov: pogosto gre za glasove najemnikov, ki jih ne zanima moje dobro, ampak le njihov zaslužek. Bolj ko mi Pastirjev glas postaja domač, bolj sem ga sposoben prepoznati, tudi ko se izgubim, tudi ko sem oddaljen, ko nastane noč.

V nasprotju z najemnikom pastir ne zbeži (povsem je možno, da je ta podoba nastala v času preganjanja krščanske skupnosti). Kdor mi hoče dobro, ostane tudi, ko je treba tvegati življenje. Najemnik pa ostaja v odnosu le, dokler mu to ustreza (imam vtis, da je v politiki mnogo najemnikov). Prav tako so krvoločni volkovi, ki razkropijo čredo, resničnost vseh časov. Nujno pridejo v naše življenje. Lahko sicer zaupamo vase, a če ne bi bilo Pastirja, ki skrbi za nas, bi nas volkovi raztrgali.

Ni vedno povsem razvidno, kje je življenje in kje smrt

V življenju se lahko izgubim, ker so v ogradi, ki predstavlja življenje, vrata vedno odprta: nenehno sem postavljen pred izbiro: ostati ali oditi. Morda ni vedno povsem razvidno, kje je življenje in kje smrt. Vrata so simbol svobode: nikoli nisem Božji ujetnik. Tudi to me kdaj prestraši: kdaj bi raje imel Boga, ki bi me imel na varnem v stolpu brez oken in brez vrat. A Jezusov Bog je Pastir ograde, katere vrata so vedno odprta: odgovornost izbire življenja je vedno v mojih rokah. A tudi ko se izgubim, sem gotov, da me Pastir že išče.

Vrata svobode so mi tudi omogočila, da sem se odločil, da se pridružim krogu ožjih Pastirjevih sodelavcev. Slišal sem njegov glas in se mu odzval. In hvaležen sem mu, da me je dovolj dolgo in glasno klical, da sem mu vendarle pritrdilno odgovoril.

In v teh dneh še posebej goreče prosim za pogum tistih, ki jih Pastir danes kliče v duhovniško, diakonsko, redovniško ali kakršno koli drugo cerkveno službo, da bodo zmogli reči: »Da.« Če jih Pastir resnično kliče, jim ne bo moglo biti nikoli žal.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.