Fjodor Mihajlovič Dostojevski (11. novembra 1821–9. februarja 1881)

Danes mineva dvesto let, odkar se je rodil Fjodor Mihajlovič Dostojevski, eden najpomembnejših mislecev sodobnosti, vogalni kamen razkritja človekovih gonilnih sil, etike religije, etike nasploh.

Premnogi, ki se desetletja studiozno poglabljamo v njegovo izročilo, dojemamo, da ne bomo nikoli dovolj blizu, da bi ga dojeli v celosti. Mnogo analitikov je in bo ugotavljalo nemoč ojačati pota in vsebino njegovega izročila. Kot kaže, je sam Bog po tem človeku nagovoril sodobnost, nam poslal Sina, ki ga bomo razumeli z enako časovno zamudo, kot smo prvega. Sporoča nam: »Sledi, ne poskušaj razumeti; on je moja Beseda!«

Sile, ki delujejo v človeku, mu onemogočajo zgraditi identiteto – trajen intrapersonali in interpersonali ambient v sebi samem

Skoraj vsi poznavalci smo si enotni, da se je razumevanje človeka kot združevanja živalskega in božanskega začelo šele z Dostojevskim. Spopad živali (id) in boga (nadjaz, superego) ustvarja dinamiko neštetih fluidnih stanj, počutij, zamisli, stališč, dognanj …, celote vsakodnevnih interakcij, v katerih se odraža dejanski jaz (ego). Interakcij, ki ne potekajo med vrednostno okamnelimi stalneži, temveč med živimi ljudmi, podvrženimi tektonskim pogojenostim. Rušilne notranje sile izhajajo iz razmer materialnih danosti, iz lastnosti okolja, vsebine interakcij, umeščenosti v dinamiko medčloveškega kot nenehno obče vodilo, spreminjajoče se večkrat na dan zaradi nepredvidljive konceptualnosti. Te sile definitivno onemogočajo zgraditi identiteto, trajen intrapersonalni ter interpersonalni ambient. Človek je predan nemilosti neravnovesij od znotraj, kaosa od zunaj, brez moči doseči notranje težišče; razpršen v neskončnost neobvladovanih interakcij, je pristal na področju nedostojnega.

Smo sebični, agresivni, zlovešči, nerazumevajoči …, kakršne nas je narava oblikovala v neizprosnem boju za preživetje, obsojeni na notranji in zunanji razkroj, prepuščeni samim sebi. Skozi Šatove, Razkolnikove, Karamazove, Smerdjakove, Miškine … razbirajoči spekter rešitev, ki niso rešitve, smo odpeljani stran od sebe v nevzdržnost tistega, kar v resnici smo. Načeti zaradi dvomov, slabe vesti, uničenja, sumljivih namer, onstran sreče in miru, se prepoznavamo v neizogibni tegobnosti njegovih junakov, ki jih druži razkol zaradi nesreč. Zamere, nesprejeti kriki k nezadostni ljubezni, grobosti, krivice, surovosti … kot prikaz nagonskega jaza, s čimer nas je zasužnjila narava kot neizprosne borce za obstoj proti vsemu in vsem – surovemu svetu, krutim živalim, boleznim ter predvsem proti ljudem.

Čeprav Dostojevski vidi možnosti samoorganizacije človeštva brez Boga, nekateri menijo, da ni bil teist

V opisanem kaosu prajuhe nam Dostojevski ponudi vodilo: »Če ni Boga – si ga je nujno treba izmisliti!« Torej Bog onstran ekskluzivno teističnega – Bog kot moralna nujnost, kot edini način vzpostavitve notranje moralne strukture, vertikale časti, ki bo zajezila elementarno barbarstvo. Bog ne kot obet, obljuba, razlog za uklonljivost, temveč Bog kot rešitev sporov v nas ter med nami; božje zapovedi kot definicija pogojev za obstoja; implementacija etičnih načel po lastni volji, ne le kot prvina abstraktno dobrega, temveč bolj zoper razsulo usmerjeno neogibnega; zapoved kot pregrada med spontano naravo in civilizacijskimi nebesi.

Številni razlagalci smo mnenja, da Dostojevski ni bil teist, da mu je bilo v osnovi vseeno, ali obstajajo pekel in raj, Adam in Eva, ali Bog je ali ni; spoznal ga je le kot edini način samoorganizacije človeštva. Zavedal se je, da zločin in kazen obstajata, ne vedoč, ali obstaja sodnik-kaznovalec. Ni vedel, ali je nebeška luč nad nami; vedel je, da mora biti v nas. Nerazumni, instinktivni, impulzivni, nepremišljeni, avtohtoni, komplicirani, razdvojeni … čudaški smo vodljivi le od znotraj, skozi sistem ponotranjenih norm. Od zunanjih prisil si ne gre obetati veliko. Sprejetje Boga vase naj bi v tisočletjih oblikovalo bitje, ki se bo zmoglo pomirjeno usesti k nogam Kristusovim, ko bo krdelo besnih svinj drvelo v prepad. Človek, očiščen od sebe samega: od tega, kar je!

Po Dostojevskem je revolucija kot stanje dozorelega duha narekovala predhoden osebnostni razvoj do meje utelešenja Boga

Dostojevski, označen za klerikalnega mistika, nazadnjaka, reakcionarja, zaničevan s strani nerazgledanih dialektičnih materialistov, je v lastni Rusiji, ki jo je imel razboleno rad, obtičal na stranskih tirih. Sprejeman od zahodnjakov, ki so ga za življenja blatili kot ruskega nacionalista, oboji pa so spoznali obskurnost zmot, kajti ni bil ne eno ne drugo.

Kot klerikalnega reakcionarja so ga pojmovali tisti, ki jih je motila navidezna ambivalentnost do zunanjih socialnih razmer. Dvom revolucionarja-dekabrista o revolucionarnosti so zmotno dojeli kot odvečnost revolucije. V esencialnem romanu Besi je Dostojevski zajel mentalno stanje dejanskih revolucionarjev. Nepopolni, nezreli, socialno nepotešeni samotarji so izrabljali tujo kri za potrebo zgolj sebe samih, mimo ter v škodo ljudi; revolucionarji, ki ljudi niso ne marali ne poznali. Kot jim je razložil umni duhovnik: »Vi ne poznate Rusije!« Tavajoči v megli osebnih nerazčiščenosti, preskrbljeni, so se šli brezumen odvečen boj. Tovrstnih navideznih revolucij Dostojevski ni priznaval. Revolucija kot stanje dozorelega duha je narekovala predhoden osebnostni razvoj do meje utelešenja Boga. Odprava krutosti biča s Kristusovim mečem nad glavo; nikakor prej. Kot so pompozno razglasili: »dozorelost razmer za revolucijo«.

Kakor koli – hvala Fjodor Mihajlovič Dostojevski, veliki človek!

Kot ruskega nacionalista so ga pojmovali tisti, ki v kritiki tehnološke revolucionarnosti niso zaznali jedra: da se je v zobnikih strojev naselil satan – zasužnjevalec človekove duše. Julija 1862 je Dostojevski zapisal nesmrtne vizije iz industrijskega Londona, v katerem je na vsakem koraku zaznaval skupine pijanih revežev, otrok brez sija v očeh, vdanih v usodo, berače za kozarec več pod strukturami grandioznih futurističnih stolpov. Videl je velemesto bleščečih svetilk, ki je doseglo pradavne sanje, v katerem se je uresničilo vse, vendar na pošasten način izgube duše; obilico bogatih in lačnih, sitih in turobnih, samosvojih in tujih, nemirnih, iztirjenih, razčlovečenih, sramotnih: Babilon na Temzi. V metropoli, ki je dobila vse, toda vse tudi izgubila; kjer ob rekah posedajo samotni, nezainteresirani za usodo drugih, izstavljeni iz sebe samih, zašli z Božje poti.

Mislec, ki je sredi predprejšnjega stoletja do zadnje podrobnosti zajel vse, kar se dogaja in se bo dogajalo stoletja kasneje, ki nas je videl prek časa, v lastni odrejenosti brez smisla in pomena; ki nas je stotine let, preden smo živeli, spregledal v globino nejevoljnih uživalcev blaginje brez duše.

Torej dvesto let potem, ko se je rodil drugi Sin, postanimo vredni Njegovih zamisli, kolikor je sploh še mogoče. Bodimo, kar je nameraval z nami, če se mu nismo za vselej odpovedali. Ko Fjodor Mihajlovič Dostojevski sedi pod Njegovimi nogami, miren in očiščen, opazujoč krdelo svinj, ki grmi v prepad. Ali – v nas?

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj  ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.