Po dobrem letu Golobovega vladanja z Gibanjem Svoboda na čelu vladne koalicije, ki jo dopolnjujeta Levica in Socialni demokrati, se je njegova predvolilna obljuba o višjih davkih kot del predvidene davčne reforme razblinila. Nespretno javno nastopanje in številni komunikacijski zdrsi vladajočih oblastnikov so povzročili tako velik zaplet med prvim in drugim ministrom Vlade Republike Slovenije, da je bil njen predsednik dr. Robert Golob primoran prevzeti politično odgovornost. Njegove napovedi o višjem davku se torej niso uresničile, čeprav so na pohodu novi načini, s katerimi naj bi davki napolnili državni proračun. Ne glede na to, kdo je bil v preteklosti predsednik vlade, kdo ji trenutno vlada in kdo bo njen prvi minister v prihodnje, je »področje davščin« urejeno skladno z demokratičnostjo in socialnostjo državnega ustroja oziroma z ustavnimi in zakonskimi določbami ter nadnacionalnim pravom Evropske unije.
Tudi v nadaljevanju opisani primeri so zrcalna slika njegovih predvolilnih obljub, in sicer namesto »boljšega življenja in plesnega rajanja« se državljani gnetemo v čakalnih vrstah pred zdravstvenimi domovi in tudi število zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo, se je povečalo. Čedalje več državljanov je zaradi draginje prisiljenih kupovati cenejšo in posledično manj kakovostno hrano, čeprav naj bi se ta po Golobovem izračunu celo pocenila. Podražila se je tudi električna energija, čeprav je bil trenutni predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Robert Golob nekdaj vrhunski manager v podjetju GEN-i.
Da bodo državljani državi dali še več davščin, obljublja predvidena dodatna obdavčitev drugega avtomobila in plačilo takse za voznike, ki želijo z njim v Ljubljano. Pri tem se mi zastavlja vprašanje, če bo ta ukrep med državljani povzročil neenakost, kajti pri tem je treba razlikovati me specifikami mestnega vrveža in podeželskega utripa, ki pa ju različno opredeljujejo? Ključna razlika v neenaki, s tem pa nepošteni obravnavi meščanov in vaščanov je pri slednjih v neizogibni uporabi drugega (ali celo tretjega) vozila, medtem ko Ljubljančani vsakodnevna opravila enostavneje opravijo zgolj z enim samim vozilom, saj so v osrčju razvite infrastrukture (razvit in razvejan javni promet, številna trgovska, kulturna, športna središča, dobre zaposlitvene priložnosti).
Gre torej za vzajemno delovanje države in državljanov, vendar mora biti med njimi vzpostavljeno ustrezno ravnovesje. K temu pripomore na primer zavedanje oblastnikov, da je treba državljanom pomagati v primeru visoke inflacije, kakršno imamo od leta 2022. Če v slovenski državi ne bo vzpostavljenega pravičnega ravnovesja, se bodo »ljudska zborovanja« ne samo upokojencev in kmetov, temveč tudi ostalih prizadetih družbenih skupin nadaljevala. Mogoče celo stopnjevala. Politična trenja so stalni in nepogrešljiv člen dobro delujoče demokratične ureditve. Republika Slovenija mora ob davčni reformi urediti in izboljšati ostala področja, ki so potrebna prenove (npr. zdravstva). Ta prenova, ki se mora udejanjiti z dejanskimi reformami, ne pa z neproduktivno (a všečno) retoriko, bo izboljšala družbeno stanje. Vendar mora biti prenova pravična in takšna, da bodo vse družbene skupine živele človeka vredno življenje.
Takšne in drugačne davščine so seveda same po sebi potrebne za finančno-gospodarsko preživetje in obstoj države, ki v delu svoje socialne komponente bolj ali manj pravično obravnava ljudstvo. Z ustavnopravnega vidika predstavlja predvsem volilno telo (volivce), sicer pa se njegova struktura spreminja z ozirom na vlogo, ki jo ima v določenem času. Torej od že omenjenih volivcev do dijakov, študentov, delodajalcev, delojemalcev, razočaranih medicinskih sester, invalidov, upokojencev, oblastnikov, pa tudi kmetov in ostalih družbenih skupin, ki morajo v demokratični družbi izbojevati svoje pravice in izpolnjevati dolžnosti. Ob navedenih tudi davkoplačevalci predstavljamo velik del ljudstva, saj se pri vsakdanjih opravilih z različnimi načini često srečamo z davki. Enostavno povedano, davek na dodano vrednost plačujemo vsi, ki se odpravimo po nakupih v trgovino ali izvajalcu plačamo opravljeno storitev. Država s pobiranjem davščin ljudstvu zagotavlja kakovosten, učinkovit in ažuren javni servis.
Paradoksalno je, da je dr. Robert Golob pred lanskoletnimi državnozborskimi volitvami državljanom obljubljal, da se bo pod njegovim vladanjem izboljšalo stanje na vseh področjih oziroma da bo dal državi več (zaupanja v pravno državo, poštenost, gospodarsko rast, strokovnost kadrov itd.), zgodilo pa se je ravno nasprotno: »Državljani smo dobili daljše čakalne vrste pri zdravnikih, draginjo na vseh področjih, napovedujejo se obdavčitve«. Če se bo mandat sedanje vlade nadaljeval na enak način, bomo državljani državi dali še več …
V zaključku prispevka s tem v zvezi navajam pesem, ki jo je Andrej Šifrer zapel leta 1990, torej eno leto pred razpadom Jugoslavije oziroma nastankom demokratične Republike Slovenije. Avtor se je v njej spraševal: “Kdo bo za pijačo dal, če umrla bo država?“, dandanes pa se lahko zaskrbljeno sprašujemo, kdo bo poleg pijače dal še za jedačo, kajti draginja je povzročila visok skok cen osnovnih življenjskih potrebščin?
Sedaj bi se morali začeti na Trgu republike zbirati tudi lastniki avtomobilov, da bi se uprli načrtovanemu povečanju obdavčitve. Avtomobili so v Sloveniji že itak preveč obdavčeni, čisto po socialistično. Ljudje v Sloveniji so začeli plačevati račun za lansko neumnost, ko so izvolili Goloba.