Upor v pisarnah

Uradniki v nevidnosti svojih pisarn, na varnem pred odpuščanjem, skrbijo, da denar nemoteno teče v eno in isto smer: na levo. Foto: i.stock

Ko uradniki sabotirajo delo ministrov in ne izpolnjujejo zakonitih izbir, takrat v resnici po tihem izvajajo državni udar in onemogočajo demokracijo. In prav to se sedaj dogaja; a naši mediji so zaposleni z obrambo svojih privilegijev, statusov in napadajo vlado do nerazumne meje, ker pač ni »njihova«.

Nastop Janševe vlade pretresa oligarhijo. Navajeni so, da se v Sloveniji vse zgodi pod njihovo taktirko in po scenariju, ki ga napišejo v kakšni gostilni tisti, ki se pač nikoli ne izpostavijo, ker so »v ozadju«. Predvsem pa so navajeni, da so na oblasti. Kdo bi zanikal, da v Sloveniji dediči in privrženci komunizma uživajo premoč? Popolnoma obvladujejo šolstvo od jasli do doktoratov. Zato se tako razburjajo zaradi že sicer skromne prisotnosti drugačnih šol, in to čeprav fanatično zagovarjajo drugačnost, ko gre za take ali drugačne moralne zablode. Obvladujejo javno podobo kulture, saj v vseh javnih ustanovah odrivajo in zaničujejo ljubiteljsko, veliko bolj narodno in ljudsko kulturo. Obvladujejo državne in mnoge zasebne medije, ki so povezani v hobotnico, ki se vzdržuje prek davka za RTV in oglasov državnih podjetij.

Iz ozadja obvladujejo in oblikujejo mišljenje ljudi

S stalnim medijsko usklajenim in sistematičnim laganjem oblikujejo naše pogovore, izkrivljajo informacije »po svoji podobi in sličnosti« in nam onemogočajo kritičnost, ki je potrebna za svobodno družbo in demokratično življenje. Oni določajo, kaj je tabu (npr. nič se ne (sme) govori(ti) o Kučanovi penziji, ki je nezaslužen privilegij, ipd.) in kaj je zlo (npr. Janez Janša kot veliko zlo naše politike). Oni vedo, da je njihova moč prav v tem, da lahko rečejo šoli »naša« in RTV »naša«, ker dejansko tudi sta. Obvladujejo pa tudi državna podjetja, kjer zasedajo praktično vsa pomembna mesta. Skoraj vedno pa pozabljamo, da je državna uprava prepredena z ljudmi, ki delijo isto mišljenje s skrajno levico, kajti udbomafiji je uspelo, da v Sloveniji postavljamo v sredino, kar je dejansko že skrajno levo. In zato si predstavljam, da uradniki danes ne izkazujejo tiste lojalnosti vladi, ki so jo dolžni izkazovati.

So uradniki lojalni državi, če sabotirajo delo ministrov?

Lojalnost uradnika mora veljati državi in zakoniti oblasti. Država je Slovenija. Zakonita, legalna, demokratična, legitimna pa je sedanja vlada. Naloga vlade je, da vodi državo. Dokler se to dogaja v sladu z Ustavo RS in zakoni, ki jih sprejme parlament, so uradniki dolžni hitro in natančno, vedno pa pošteno in zakonito delati za državo in trenutno oblast. Demokracija omogoča različnost izbir in prioritet, kar preverjamo na volitvah, na katerih se postavi Državni zbor, ki izglasuje vlado. Temu pravimo »politična izbira« in v tem je privlačnost demokracije.

Ko uradniki sabotirajo delo ministrov in ne izpolnjujejo zakonitih izbir, takrat v resnici po tihem izvajajo državni udar in onemogočajo demokracijo. In prav to se sedaj dogaja; a naši mediji so zaposleni z obrambo svojih privilegijev, statusov in napadajo vlado do nerazumne meje, ker pač ni »njihova«.

Politkomisarji in njihovi podporniki divje in javno, uradniki pa po tihem in nevidno razjedajo vlado

Uradniki pa v nevidnosti svojih pisarn, na varnem pred odpuščanjem in kaznijo nadrejenih, v množici prijateljskih razpisov in pogodb skrbijo, da denar nemoteno teče v eno in isto smer: na levo. Foto: Facebook

Politkomisarji in družbeno politični delavci divje histerično in javno nastopajo zoper trenutno upravo, uradniki v pisarnah pa delajo to po tihem in nevidno. Odlagajo delo po principu »danes ne, jutri morda naredim« ali pa ga opravljajo slabo, da bodo odločbe in sklepi padali na sodiščih, ko se bodo prizadeti pritožili. Ali pa preprosto ne odločajo, torej ne prevzemajo odgovornosti za svoje strokovno delo. Žal je tako, da se je nemogoče znebiti slabega, lenega ali pokvarjenega uradnika. In zato lahko ti ljudje od znotraj razjedajo vlado, saj so prava levičarska peta kolona, o kateri pa »njihovi« mediji ne pišejo. Še več, ker je vse povezano v eno samo hobotnico, v medijih najdemo množico prijateljskih intervjujev, novičk in obvestil, ki državljana nagovarjajo v smislu: poglej, grdo, grdo oblast, ki hoče tega in tega odličnega in poštenega, sposobnega in strokovnega človeka zamenjati. In državljani vedno znova podlegamo.

Upirajo se, vendar je treba narediti konec finančnim malverzacijam

Levičarska premoč se v Sloveniji kaže in vedno znova dokazuje v nenehnem prečrpavanju javnega denarja v privatne žepe. Javni denar so prihvatizirali in zdaj so se zbali, da bi davkoplačevalci naredili temu konec. Res je, treba je narediti temu konec.
Čeprav bo težko, kajti približno štirideset odstotkov ljudi v Sloveniji tako ali drugače uživa privilegije oligarhije: novega razreda, ki izhaja iz krvave, brezbožne in totalitarne revolucije. Vsa množica, ki mesec za mesecem prejema iz proračuna prihodke in se ji ni bati, da bi morala komurkoli polagati račune, enodušno glasuje za leve stranke, ki potem v parlamentu ovirajo vsako spremembo na katerem koli od naštetih področij. Nič novega ne predlagajo, nobenega napredka ne prinašajo, samo ovirajo napredek in ohranjajo status quo. To so levičarski konzervativci, zagledani v preteklost. Varuhi revolucije in njenih privilegirancev.

Uradniki pa v nevidnosti svojih pisarn, na varnem pred odpuščanjem in kaznijo nadrejenih, v množici prijateljskih razpisov in pogodb skrbijo, da denar nemoteno teče v eno in isto smer: na levo. In zato se Slovenija opoteka v brezno revščine.

Ali bodo uradniki presegli to svojo miselnost? Večina prav gotovo ne, ker so se navadili služiti levičarskim nadrejenim. Značilnost levičarstva pa je »našizem za vsako ceno«. Ni treba o ničemer odločati, ni treba ničesar spremeniti, ni treba samostojnosti … Samo služiti je treba, tiho in s sklonjeno glavo. Krivdo pa zmetati na desno. Posebno na Janeza Janšo, ki je tako priročen demon, da služi kot izgovor za vse napake in krivice od leta 1945 naprej.