V teh dneh smo lahko v slovenskih medijih brali poročila, da je vatikanska komisija poreško-puljski škofiji v Istri naročila, naj italijanskim benediktincem, predvojnim lastnikom, vrne posestva, ki jih je škofija kot upravičeni naslednik leta 1999 prejela vrnjena od države. Brali smo tudi, da so benediktinci menda že prejeli povračilo za odvzeto premoženje.
Noben od medijev pa ni zapisal, da je komisija škofiji naročila odstopiti le četrtino prejetega premoženja in da so benediktinci v povračilo prejeli le simboličen en odstotek od odvzete vrednosti. Mediji so torej prinesli pomanjkljive informacije, ki so ustvarile podobo Vatikana kot pohlepne tuje sile, ki se brezobzirno meša v notranje zadeve Hrvaške. Takšna podoba Cerkve pa ustvarja odpor. Tudi na Hrvaškem je sprožila prav upor proti Vatikanu.
Resnica je drugačna, preprosta. Istrska škofija ni samo hrvaška, ampak je del vesoljne Cerkve. S premoženjem, ki ga Cerkev ima, sme tudi svobodno upravljati, če ne krši demokratičnih zakonov. Zakoni o lastnini določajo lastniška razmerja; teh ni dovoljeno kršiti, če so pravični. Znotraj teh pa sme neka ustanova uveljavljati še dodatna načela, ki civilno zakonodajo dopolnjujejo. Glede lastnine Cerkev uveljavlja zlasti načeli pravičnosti in solidarnosti. V tem duhu je razsojala tudi vatikanska komisija in škofiji naložila, naj odstopi četrtino prejetega premoženja benediktincem, ki jim izgubljeno premoženje ni bilo nikoli pravično povrnjeno. Če mi Cerkev naloži, da del svojega letnega zaslužka namenim potrebam Cerkve, je ne more nihče obdolžiti, da se s tem vtika v notranje zadeve države. Cerkev od vernika lahko zahteva, da stori to, kar mora storiti kot njen član. Njen član je prostovoljno, iz tega pa izvira dolžnost, da z darovi podpira poslanstvo Cerkve. Nikomur, ki stori nekaj za večjo pravičnost in solidarnost, ni mogoče očitati, da krši civilno zakonodajo ali da je »vir blaznosti«, kakor je te dni zapisal slovenski publicist na račun papeža, ker papež ne razmišlja kakor on.
/ … /
Žal je taktika mnogih medijev prav nasprotna. V vernih in Cerkvi ne vidijo ustanove, ki bi jo bilo vredno podpreti, ampak o njej sporočajo: Bojte se Cerkve, papeža in Vatikana – ogrožajo našo samostojnost! S tem ustvarjajo v vernih občutek krivde, da s priznavanjem papeža škodujejo samostojnosti države in podpirajo kršenje človekovih pravic.
Kako naj torej vernik – katoličan – razume sebe kot državljana? »Biti državljan« ne more biti cilj življenja; to je lahko le sredstvo, ki nam pomaga odkrivati in uresničevati vrednote, vredne, da zanje živim. Državljanstvo le določa pravila igre na skupnem igrišču. Pravil, če jih imamo za pravična, ne smemo kršiti; lahko pa se trudimo za vedno boljšo igro. V tem je tudi pomen izraza »biti vernik«, »biti katoličan«. Charles Chaput, vpliven ameriški nadškof iz Philadelphije, pravi: »Politična dolžnost katoličana je biti najprej katoličan. Poznati mora svojo vero ter misliti in delovati, kakor so mislili in delovali katoličani v vseh časih. To se mora izražati tudi v njegovem javnem življenju: zagovarjati mora politiko in kandidate, ki spoštujejo naravni zakon, evangelij ter družbeni in moralni nauk Cerkve.« Iz zvestobe razodetju, ki se ne prilagaja spremembam časov, izhaja tudi resnost Cerkve. Ta jo dela osovraženo, a tudi privlačno. »Zdi se, da je le malo ljudi razen samih katoličanov dojelo, da je treba Cerkev jemati resno,« je zapisal George Orwel.
Več: Družina
