Osnovno vodilo današnje družbe, ki narekuje tako odnose med posamezniki kot med narodi, je njena blaginja. Temu brezkompromisnemu družbenemu imperativu je nadrejena logika kapitala, v čigar službi, mora biti tako politika kot vsi odnosi znotraj neke družbe. Pomembnost in primat vloge kapitala je posledica ekonomskega razmišljanja, ki pravi, da daje zagon in potrebna finančna sredstva praktično vsem družbenim aktivnostim. Da bi kapital uresničeval te družbene zahteve in potrebe, terja svojo ceno. Ta pa se kaže v njegovem povečevanju ali donosnosti. Ker bi slednje prispevale ravno družbene aktivnosti, ki jih poganja kapital, trčimo na dejstvo, da posledica vseh družbenih aktivnosti ni in ne more biti oplajanje vloženega kapitala.
Spričo tega dejstva, da je reprodukcija kapitala omejena zgolj na določene vrste družbenih oz. gospodarskih aktivnosti, je nujna potreba po tistih družbenih mehanizmih, ki bodo učinke kapitala alocirali tudi tja, kjer so potrebni. Zato liberalistična teza, da naj trg uravnava ekonomske odnose v družbi, ne zadostuje zakonitostim celotnih družbenih odnosov. Da bi vse družbene aktivnosti potekale nemoteno in družbeno koristno, je potrebna regulacija, kar pa je v družbi kot jo danes poznamo, nesporno funkcija države.
Kapital ima svoje omejitve
Gledanje na kapital kot na sredstvo, ki ustvarja blaginjo družbe in njenih posameznikov, je v svoji osnovi zmotno. Posledica takšnih stališč in njihovega udejanja v praksi, se oddaljuje od osnovnih načel, ki ohranjajo moralno podstat družbenih odnosov. Kadar začne kapital posegati na področje morale in narekovati katere vrednote so prave ob asistenci politike, se lahko opravičeno vprašamo, ali je meja poseganja kapitala prestopljena. Gledanje na blaginjo in blagostanje v družbi z vidika dostopnosti in posedovanja materialnih dobrin kot tudi kakovosti storitev in izdelkov, ki jih posamezne družbene aktivnosti zagotavljajo, je tako z etičnega kot verskega stališča preozko.
Sekularizacijski procesi in ločitev vere od države naj bi olajšali pot kapitalu, po drugi strani pa so mu prinesli toliko moči, da je prevzel tudi funkcije nad družbenimi aktivnostmi in odnosi, ki bi morali biti pred njegovem vplivom dodobra zavarovani. Spreminjanje vrednot, poseganje na področja vzgoje in izobraževanja kot na področja oblikovanja mnenj in zavesti posameznikov in celotne družbe, so posegi, ki daleč presegajo moralno dopustnost. To pa zato, ker cilj edukacijskih procesov ni kreiranje zavesti in morale posameznikov v cilju oplajanja kapitala, temveč ustvarjanja blagostanja, ki se bo prvenstveno kazalo v družbeni odgovornosti, ustvarjanju družbenih odnosov, ki bodo bazirali na etičnih principih in spodbujanju takšnih značajskih potez posameznikov, ki bodo prispevale k humanejši civilizaciji, ki bo zavirala procese, ki vodijo v družbena trenja, mednacionalne konflikte in devastacijo okolja, ki onemogoča pogoje za človeško eksistenco.
Država v funkciji blagostanja
Prioritetna naloga države ni servisiranje državljanov s storitvami. Prav tako država ne sme služiti kapitalu ali posameznim interesnim skupinam. Država mora biti socialni in moralni regulator, ki mora zagotavljati svojim državljanom čim boljše pogoje, da se realizirajo kot moralna človeška bitja s spoštljivim odnosom do vere, soljudi in drugih živih bitij. Država mora zagotavljati okvir, da se doseže blagostanje, ki ni merljivo samo v finančnih oz. kapitalskih kazalnikih, temveč in predvsem v tem, da so njeni državljani sposobni ustvarjati moralno sprejemljive medčloveške odnose, zagotavljati in vzgajati potomstvo v civilizacijo, ki bo čedalje odgovornejša do okolja v katerem živi in humanejša.
Nekateri imamo to priložnost, da lahko spremljamo razvoj države vse od njenega konstituiranja. Naša država je stara vsega 20 let. Tisto, kar je morda marsikoga ožalostilo je, da smo videli vse preveč zgodb s propadlimi podjetji. Priča smo t.i. tajkunskim zgodbam, na drugi strani pa tragičnim osebnim zgodbam mnogih poštenih družin, ki so zašle v resno finančno stisko. Kje je bila tukaj država, bi se lahko vprašali. Ali so si jo prilastile določene klike ali interesne združbe, ki so služile določenemu kapitalu in svojim lastnim interesom? Največjo ceno je na koncu plačal tisti, ki ključno prispeva k oplajanju kapitala, vendar je v teh zgodbah igral zgolj marginalno zgodbo, to je delavec.
Blagostanje izhaja tudi iz odnosa do vere
Rešiti se iz okovov, ki jih je ljudem nadel pohlep, pomeni rešiti se enega izmed smrtnih grehov. Zato ni smiselno potiskanje Cerkve na rob družbe, temveč ji omogočiti, da prevzame aktivnejšo vlogo, ki je sodobna sekularizirana država ne zmore odigrati. To je vzgajanje državljanov v duhu kreposti in blagostanja. Resnično blagostanje pa je, da ne živimo v grehu, četudi skromneje. Biti suženj želja po dobrinah in podrediti svoje življenju stremuštvu po vedno novih spodbudah, ki jih prinašajo užitki zaradi kopičenja materialnih dobrin, vodi sicer v pot večjega materialnega bogastva, ne vodi pa družbo, ki se bo lahko uspešno soočala s prihodnjimi izzivi. Zato lahko tudi pogosto slišimo, da nismo zabredli samo v finančno, temveč tudi v krizo morale, duha in vrednot. Reševanje moralne krize s kapitalom pa je jalov poskus.
Foto: IamNotSoHappy
