Avtor: Urška Makovec.
V postnih dneh je pogovor s prijatelji nanesel na to, kje se po smrti znajdejo Castro, Chavez, Tito in podobni, ki so svojim državam, posameznikom in vsej svetovni skupnosti prizadeli ogromno hudega. Običajna človeška »pravičnost« jih pošlje naravnost v večno pogubljenje. Ob branju evangelija se nam zato v grlu nekoliko zatakne, ko oče ob vrnitvi izgubljenega sina zakolje pitano tele ali ko Jezus na križu desnemu razbojniku obljubi večno življenje. Svoje življenje sta popolnoma zavozila, nič koliko ljudi prizadela in pohujšala, zdaj pa naj bi uživala nebeško razkošje?!
Enako vprašanje se postavlja, ko slišim, da naj bi se nekateri morilci iz naše polpretekle zgodovine spreobrnili tik pred smrtjo. Pereče je zlasti zato, ker njihova ravnanja še vedno tako zelo bolijo – posameznike in ves naš narod. Ob vsem, kar se je zgodilo, si z omejeno človeško logiko težko predstavljam, da bi se po smrti lahko prav z njimi srečali v nebesih.
In vendar nasprotje med našo in božjo logiko ponazarja, kako črno-belo predstavo imamo o ljudeh, kako neizprosno obsojamo, kljub temu da se razglašamo za kristjane.
Če dilemo prenesem na aktualnejše primere, se vprašam, zakaj velikokrat molimo za spreobrnjenje najrazličnejših grešnikov, ne gre pa nam na primer molitev za zveličanje kristjanofobnih politikov. Tudi ko molimo za sedanje državne voditelje, molimo predvsem za to, da bi »naši« prišli na oblast, ne pa recimo za to, da bi bila predsednica vlade modra in preudarna voditeljica ali da bi bila spravljena z Bogom.
Očitno je torej, da so naše želje usmerjene predvsem k temu, da bi se nam godilo bolje, da bi se uveljavila naša merila. To logiko Jezus razbija z navodilom, naj skrbimo drug za drugega tako, da si pomagamo priti v nebeško kraljestvo. K tej skrbi gotovo najprej sodi prizadevanje, da bi se vsi spreobrnili na pot k Očetu, sodi zadoščevanje za grehe drugih ter molitev za tiste, ki se nam zdijo najdlje.
V danih razmerah je to verjetno edina pot do sprave v slovenskem narodu. Ne gre namreč misliti, da smo opravili svojo nalogo in da se ne da nič premakniti, če ni skupnega jezika. Od nas se zahteva veliko več.
Vir: Družina.
