Objavljamo pismo ministru Marjanu Dikaičiču v zvezi z nadzorstveno pritožbo za uvedbo avdiovizualne povezave in navzočnost javnosti v sodnih dvoranah, saj imamo davkoplačevalci pravico vedeti in videti, ne slepo verjeti.
Javna obravnava zahteve za dostop javnosti v primeru sodne obravnave o volilnih nepravilnostih na lokalnih volitvah v Ljubljani novembra 2018 se le s težavo prebija v javnost. S tem v zvezi sem poslal celo pritožbo na Vrhovno sodišče in dobil sem enako negativen odgovor, kot je bil izražen v mojem predlogu Upravnemu sodišču, čeprav so izpolnjeni vsi pogoji za drugačen pristop: da se sodstvo v resnici odpre javnosti, in to brez prostorskih omejitev 8 + 10 sedežev v dveh prostorih Upravnega sodišča. Gre za način, ki je v epidemiji covida-19 pa tudi sicer v dobi digitalizacije edino sprejemljiv. Sicer pa je sedanji skrajno restriktiven način omejevanja javnosti še toliko bolj neupravičen zdaj, ko je celo Sodni svet RS aktualni vladi oporekel upravičenost uvedbe ukrepa PCT in je torej kakršnokoli drugo varno spremljanje sodne obravnave onemogočeno.
Ni dolžnost volivcev in davkoplačevalcev, da kar verjamejo, njihova pravica je, da slišijo in vidijo
Volivci in davkoplačevalci imamo pravico vedeti in videti, nikakor pa ne dolžnosti verjeti, saj nam tehnika zlahka in v celoti ter brez posebnih stroškov in prilagoditev sodnih dvoran omogoča neposreden uvid v dogajanje v sodni dvorani.
Predsednica Upravnega sodišča v Ljubljani dr. Jasna Šegan povsem neprepričljivo in neargumentirano trdi, da namreč na Upravnem sodišču za paralelno spremljanje sojenja »nimajo ustrezne tehnične infrastrukture in za prenose prilagojenih sodnih dvoran«. Tudi izgovor na stroške takega prenosa je povsem izmišljen, saj se ta tehnika lahko uporabi celo na povsem cenenem pametnem telefonu.
V državi, kjer je sicer ugled sodstva na izjemno nizkem nivoju zaradi številnih skrajno dvomljivih sodnih odločitev in celo škandaloznega sojenja o isti stvari po neenakih merilih, je javnost neprecenljiva in izredno pomembna.
Prisotnost javnosti je tudi povsem skladna s pozivi same sodne veje oblasti za spoštovanje sodstva, ne nasprotno. Spoštovanje si sodstvo lahko pridobi z delom, ne s skrivanjem za sodnimi zidovi. Pravkar prejeti odgovor predsednika Vrhovnega sodišča gospoda mag. Damjana Florjančiča ne odgovarja na postavljeno pobudo oziroma zahtevo, saj išče razloge v obratni smeri, to je v prid zaprtosti in izključevanja dostopa javnosti namesto odpiranja sodišča javnosti, pri čemer nikakor ne gre za banalen primer, pač pa za ključen problem demokracije – zagotavljanje nadzora glede poštenosti volitev.
Če je volja, je mogoče spremljati sojenje tudi po avdio- in videopovezavi
Odgovor predsednice Upravnega sodišča dr. Jasne Šegan, češ da ni možnosti za digitalno avdio- in videopovezavo, je za lase privlečen in izmišljen argument in ga zanika tudi stališče ministra za digitalizacijo. Očitno si na Upravnem sodišču želijo, da se kamena doba v slovenskem sodstvu nadaljuje.
Medtem ko imajo sposobnost komuniciranja na daljavo celo petletni otroci in to tehniko brez težav uspešno uporabljajo v šolstvu in celo pri verskih obredih, si slovenska sodna oblast na Upravnem sodišču – in to celo ob hkratnem zavračanju pogoja PCT s strani Sodnega sveta – prizadeva v sedanjih razmerah izigrati in onemogočiti najbolj logično rešitev – javnost sojenja po avdio- in videopovezavi.
Sodstvo je preveč resna zadeva, da bi ga lahko prepustili samovolji in samozadostnosti sodne veje oblasti. Zato v imenu mnogih volivcev in davkoplačevalcev v Mestni občini Ljubljana, ki menimo, da so bile volitve župana in občinskega sveta novembra 2018 nepoštene, na ministrstvo za pravosodje vlagamo nadzorstveno pritožbo, da ustrezno ukrepa v prid javnosti sojenja s prisotnostjo občinstva v sodni dvorani na digitalen način.
Če je to zadevo treba dodatno zakonsko urediti, pa pozivam vlado in tri ministre – za pravosodje, za digitalizacijo in za javno upravo, da v DZ čim prej vložijo predlog za ustrezno dopolnitev zakonodaje.
Ne pozabimo: zagotavljanje poštenosti volitev z nadzorom javnosti na voliščih in v predvolilni kampanji je prvi predpogoj demokracije.
Vili Kovačič, volivec in predsednik društva Davkoplačevalci se ne damo
Pripis: začasna in takojšnja, čeprav netrajna rešitev pa je premestitev prvega naroka s Fajfarjeve 33 na Gospodarsko razstavišče v Ljubljani, kar pa seveda ne izključuje trajne digitalne povezave.
Strinjam se s tem, da ni nujno. da so vse obravnave javne, nikakor pa z omejitvami javnosti v primerih kršenja demokratičnih pravic državljanov, med katerimi sta volilna pravica in poštenost volitev na prvem mestu.
