Če bi se aktualna vlada slučajno odločila, da sprejme zakon, ki bi dan Osvobodilne fronte (OF) odpravil kot državni praznik, bi sprožila revolucijo. Dvignile bi se partizanske organizacije, protestirale bi vse opozicijske stranke in še DeSUS povrhu, naslovnice časopisov bi udarile z vsemi kanoni, z dramatično izjavo bi se oglasili zgodovinarji, ulice bi zasedli vojni invalidi, z eno besedo: ustavilo bi se življenje.
Dan OF, najmanj oskrunjen praznik v zvezi z NOB
Razumljivo, 27. april praznujemo kot dan upora proti okupatorju, ko so se najrazličnejše patriotske organizacije in posamezniki zbrali v Vidmarjevi vili, da bi ustanovili protihitlerjansko koalicijo. Na začetku se ji je sicer reklo Protiimperialistična fronta, toda v vsakem primeru je to najbolj neoskrunjen trenutek NOB.
Če je partizanski upor neločljivo povezan s komunistično revolucijo in partijsko diktaturo, je ustanovni sestanek OF simboliziral idejo združevanja različnosti. V letu 1941 so v Osvobodilni fronti sodelovali: Sokoli in komunisti, krščanski socialisti in žensko gibanje Angele Vode, kulturniki in Nagodetova Stara pravda. Ukiniti 27. april kot državni praznik in dela prost dan bi bilo dejanje barbarstva!
Toda v zgodovini se je našel nekdo, ki ga je ukinil, ne da bi kdorkoli protestiral. Kaj šele, da bi izzval revolucijo ali pokopal svojo lastno kariero. Kdo bi lahko bil ta bog nad Slovenci?
A najprej na začetek. Ko sta minili prvi dve leti obnove po vojni, je prišel čas za nove praznike. Božič so še slavili, je pa prezidij Ljudske skupščine Slovenije 23. februarja 1948 sprejel zakon, s katerim je izpostavil dan ustanovitve OF kot najsvetlejšega in najvišjega izmed vseh slovenskih dni.
“Pomeni začetek oboroženega odpora slovenskega ljudstva v boju zoper okupatorja in začetek organiziranja slovenske državnosti.”
Prvo praznovanje OF je zasenčilo vse dogodke doma in po svetu
Tudi prvo praznovanje je bilo epohalno. Ni se končalo pri recitacijah, šolskih proslavah, bakladah po mestih, telovadnih akademijah in slavnostnih govorih. V Unionski dvorani v Ljubljani je bil sklican II. kongres Osvobodilne fronte Slovenije, na katerem so sodelovali vsi, ki so v povojni Sloveniji kaj šteli. A to ni bil praznik, ki ga praznuješ danes, jutri pa že pozabiš nanj. Trajal je namreč in danes in jutri. Še več, zaradi njega se je ustavil čas.
Zadošča, da odpremo tedaj osrednji časopis Ljudsko pravico z datumom 28. april 1948. V nobeni državi na svetu se prejšnji dan ni zgodilo nič omembe vrednega, nihče izmed kraljev ali predsednikov svetovnih držav ni nikamor odpotoval niti se z nikomer srečal, na ta dan so počivale celo nesreče, ujme in poplave, ustavile so se vojne, športne tekme, delovne zmage, celo sovražni klerofašisti in emigracija so na ta dan počivali. Na prvih treh straneh časnika je bil objavljen govor, ki ga je imel na kongresu tovariš Miha Marinko.
Prvo praznovanje OF je bil dan, ki mu ni para v zgodovini. Bilo je tako, kot če bi danes Delo na prvih treh straneh natisnilo praznični govor predsednika državnega zbora!?
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Ilustracija osrednjih tem: brzojavka Titu in poetično sporočilo Otona Župančiča
O čem pa je govoril sekretar IOOF Marinko? Njegovo vsebino ponazarja pozdravna brzojavka, ki so jo poslali maršalu Titu:
“Dragi tovariš Tito! Ob svečani otvoritvi kongresa … pošiljamo Vam, svojemu velikemu učitelju in voditelju tople tovariške pozdrave. V imenu delovnih množic, ki jih na kongresu predstavljamo, se obvezujemo, da bomo vložili vse ustvarjalne sile, trud in delovni elan, da izpolnimo veličastne naloge petletnega plana. Naša OF bo pod vodstvom slavne Komunistične partije postala v še večji meri kot doslej nepremagljiva armada našega delovnega ljudstva. Njegovo enotnost bomo kovali v naporih in v skupnem delu na gradbiščih, na poljih in v tovarnah. V stalni borbi proti ostankom izkoriščevalcev, proti saboterjem, klevetnikom in vojnim hujskačem, v borbi za mir in neodvisnost. Dragi tovariš Tito, zavedamo se, da je bilo mogoče doseči veličastne uspehe v našem dosedanjem delu samo pod Vašim modrim vodstvom in z Vašo stalno pomočjo. Živel naš ljubljeni voditelj in učitelj tovariš Tito!”
A to ni bil zgolj shod komunističnih veljakov, ki so slavili svojega boga Tita. Spevni pozdrav mu je poslal tudi veliki pesnik Oton Župančič:
“Z obžalovanjem, da ne morem osebno prisostvovati pomembnim in zgodovinskim posvetovanjem teh dni, iz srca pozdravljam II. kongres OF. Brez Osvobodilne fronte bi bila postala naša država razbita posoda, naši narodi razlito vino!”
Katera sila na svetu bi sploh lahko Slovencem vzela ta praznik? Ni je na obzorju.
Kljub vsemu so namesto dneva OF povzdignili dan vstaje 22. julij
Leta 1951 je zasedala ljudska skupščina LR Slovenije na običajni seji in na njej sprejela zakon, s katerim je postavila 22. julij za slovenski državni praznik.
“22. julija 1941 so se začele na slovenski zemlji prve organizirane partizanske akcije proti fašističnemu okupatorju, ki pomenijo začetek vseljudske revolucije in množične oborožene borbe za osvoboditev slovenskega naroda.”
Spomin na upor se je tako podvojil, poleg idejnega je odtlej prazničen tudi eksekutivni dan, ko so iz partizanskih pušk prileteli prvi streli. In 22. julij je postal dan vstaje. Nič posebnega, nič vratolomnega, samo kakšen pikolovec bi se začudil, da po dnevu aprilske vstaje sedaj praznujemo še julijsko.
A o tem tedanji zapisi skupščinskih razprav ne beležijo nobenih polemik ne posebnih argumentacij, zakon je bil sprejet soglasno. Je 22. julij ukinil 27. april? Nič ni kazalo, skupščina ni sprejela zakona, ki bi dan OF črtal kot državni praznik.
Toda potem je prišlo leto 1952, ko dan OF v koledarjih ni več štel za dela prost dan, prišlo je leto 1953, leto 1954 in čez čas še leto 1958, ko je Zbor proizvajalcev na seji 16. januarja sprejel odlok, s katerim je ugotovil, da je 33 zakonov iz let po vojni prenehalo veljati. Odlok o ustanovitvi filmskega sveta iz leta 1955, zakon o vzdrževanju stanovanjskih poslopij iz leta 1950, zakon o jamstvu federalne Slovenije za dolgove okrajnih odborov iz leta 1945, zakon o državnih uslužbencih iz leta 1948 in pod zaporedno točko 12. tudi zakon o razglasitvi 27. aprila za državni praznik.
Dan OF je bil tako velik dan, da je zakon o njegovi ukinitvi izšel šele sedem let potem, ko ga de facto niso več proslavljali!
Isti ljudje so postavljali in odpravljali praznik
Zakaj? Kako? Čemu? Je vmes zmagala frakcija komunistov, ki niso bili neposredno udeleženi na ustanovnem sestanku?
Nikakor, mož, ki je leta 1951 kot predsednik skupščine podpisal zakon o 22. juliju kot novem dnevu vstaje, je bil Josip Vidmar. Mož, v čigar vili je bil leta 1941 sklican tajni ustanovni sestanek, in mož, ki je bil leta 1948 podpisnik zakona, ki je 27. april razglasil za državni praznik, je poleti 1951 podpisal zakon, ki je de facto ukinil državnopraznični značaj dneva OF.
A tudi predsednik skupščine, ki je januarja 1958 pravno odpravil 27. april, je bil Miha Marinko, politik, ki je pred desetimi leti o OF govoril tako vzneseno, da časopisi na prvih treh straneh niso objavili nič drugega kot njegove besede.
Sami udeleženci in soustanovitelji OF so ukinili 27. april kot državni praznik. Toda kako da ga danes praznujemo, da se dandanes širi strah, da ga kakšna neodomobranska frakcija ne ukine?
V razburljivem letu 1968 so dan OF spet dali na koledar državnik praznikov
Vmes se je dogodilo leto 1968. 26. aprila je na seji RK SZDL spregovoril predsednik Akademije znanosti in umetnosti, legendarni Josip Vidmar.
“Opozoril bi na proslave, ki niso bile cenjene, ki pa so vendar zelo važne. V Sloveniji imamo namreč neke državne praznike, ki jih v resnici nihče ne spoštuje in slavi, ki nikakor niso popularni. V Sloveniji imamo, mislim, samo dva termina, ki sta za nas nedotakljiva in zelo pomembna. 8. februar, obletnica Prešernove smrti, in 27. april, ustanovitev Osvobodilne fronte. To je pri nas popularno. Po mojem mnenju je treba te praznike vzeti za osnovo našega praznovanja in vsega tistega, kar naj budi našo zavest in našo povezanost z ostalo Jugoslavijo.
To sta za nas najvažnejša termina, ne pa izmišljen, vsiljen termin, kot je 22. julij, ki dejansko ne pomeni nič. To je za naše ljudstvo nedojemljivo. To ni začetek našega boja, začetek našega boja je 27. april, dan ustanovitve OF. Ne lastimo si prvenstva, da smo bili prvi s puško v roki. S puško v roki so bili prvi drugi, a politično organizirani smo takrat že bili. Predlagam, naj se SZDL odloči za rešitev teh vprašanj, ki po nepotrebnem vzbujajo v naši javnosti zelo velike kritike, slišijo se nemogoče pripombe na račun pritiska, ki ga nikjer ni, in seveda tudi na račun tistih vodilnih ljudi, ki so se določili za 22. julij.”
V prvem poskusu ni šlo, potem so se vendarle zedinili. Razumi, kdor moreš! Isti Vidmar, ki je ustanovil OF, ga uzakonil, potem odpravil, sedaj 17 let pozneje protestira nad praznovanjem 22. julija, ki ga je nekoč sam uzakonil!?
K razpravi so se tedaj javili še trije govorci. Miha Marinko je takoj podprl Vidmarja, medtem ko je Sergej Kraigher poskusil obstruirati s proceduralnim zapletom, da te točke ni na dnevnem redu. Začasno je zmagal Kraigher, vendar so na naslednji seji soglasno brez polemike podprli predlog, da 27. april spet postane državni praznik. Ko je zakon sprejela skupščina, je vse teklo soglasno, izvzemši zgodovinarja Vaneka Šiftarja, ki je skrupulozno omenil, da je pravilni datum OF 26. april. Od septembra 1968 je 27. april spet državni praznik.
Zakaj 17 let pozabe? Ker si prej niso upali
Ena udeleženk zgodovinske seje je bila Vida Rudolf, takrat predsednica odbora za splošna vprašanja družbenopolitičnega sistema. Kako da so ravno to leto in kdaj prej obudili praznik OF?
“Zdelo se nam je pomembno, da bi obudili to idejo NOB. Takrat je bil predsednik vlade Stane Kavčič, začelo se je vse skupaj bolj demokratizirati, več smo si upali, začela je rasti slovenska samozavest, takrat so se začele bitke z jugoslovansko federacijo: cestna afera, akcija 25 poslancev … Kraigher? – On je bil proti, veste, bil je jugoslovansko usmerjen, bil je pod vplivom svoje žene Lidije Šentjurc, ki je bila v Beogradu v vrhovih državnih institucij.”
Prof. dr. Anton Bebler, sin ustanovitelja OF dr. Aleša Beblerja, edinega slovenskega komunista, ki je diplomiral in doktoriral na pariški Sorboni, se spominja očetovih pripovedovanj.
“Ustanovni sestanek OF so sklicali Kidrič, moj oče, Rus, Vidmar in drugi, in to takrat, ko je bil Kardelj v Zagrebu. Brez njega in brez njegovega soglasja, brez njegove vednosti in brez odobritve partijskega vrha. Zaradi tega Kardelj tega datuma ni maral. Ko so leta 1951 praznik ukinili, so to storili, ker Kardelj ni hotel, da bi v Sloveniji licitirali z drugimi republikami, kdo je prej začel z odporom. Kardelj je to utemeljeval, da iz kolegialnosti, kot pristaš jugoslovanstva, ni hotel izpostavljati 27. aprila, ker bi iz tega sledilo, da so bili Slovenci prvi, da so se uprli okupatorjem že pred Srbi, ki so praznovali dan upora 4. julija.”
Skratka, 17 let največji slovenski praznik NOB ni bil državni praznik, ker so tako sklenili udeleženci ustanovnega sestanka Josip Vidmar in tovariši, ki so se aprila 1941 odločno uprli kolosalni Hitlerjevi in Mussolinijevi okupaciji, deset let pozneje pa so poslušno prisluhnili besedam Edvarda Kardelja, ki jim je pojasnil, da bi z nadaljnjim državnim praznovanjem izzvali spore in nejevoljo Tita in Rankovića.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
