Brezposelnost in javni sektor

Foto: Grega Sulejmanović
Foto: Grega Sulejmanović

Pred dnevi je Zavod za zaposlovanje RS postregel s podatki, da se je v mesecu februarju povzpela brezposelnost v Sloveniji na 14,2 odstotka. Med mladimi, starimi od 15 do 24 let, je brezposelnost 34,5-odstotna. Podatki se nanašajo le na stopnjo registrirane brezposelnosti, torej na evidence, ki jih vodi Zavod za zaposlovanje. Ne vem, ali obstaja evidenca drugih brezposelnih, ki iz tega ali onega razloga niso (več) prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje. Se gibljejo ocene v štiri- ali petmestne številke? In katera številka je spredaj, 1, 2, 3 ali še višja?

Moja pot med brezposelne

Pred natanko enim letom sem tudi sam dobil obvestilo takratnega delodajalca, da bo zaradi učinkovitosti in ekonomskih razlogov reorganiziral svoje delovanje. Z drugimi besedami je to pomenilo, da smo se vsi sodelavci, vključno z menoj, tri mesece pozneje priključili armadi brezposelnih oseb v Republiki Sloveniji. Spomnim se sestanka, na katerem so nam lastniki podjetja sporočili to novico. Presenečenje, vroč val neopredeljenega strahu skozi telo, pri nekaterih jok, pri drugih jeza, pri vseh občutek nemoči in ujetosti v danost trenutka. Kljub obljubi o korektno izpeljanih postopkih glede prekinitve delovnega razmerja – tako je dejansko pozneje tudi bilo – je tesnoba v duši ostala. Skozi zavest so vrela vprašanja: Kaj sedaj? Kako se spoprijeti z brezposelnostjo? Kje najti novo službo, glede na to, da smo vsi v tistih zrelih letih, da spadamo v kategorijo težje zaposljivih ljudi? Kako se spopasti finančnimi obveznostmi, ki jih imamo na grbi? In, nenazadnje, kaj bom počel s seboj, v kaj usmeril svojo ustvarjalnost, kako bom ohranjal poslovne in druge stike?

Zavodu za zaposlovanje sem nemudoma sporočil, da sem dobil napoved odpovedi delovnega razmerja. Na sestanku mi je uslužbenka povedala, da se sicer lahko prijavim v register brezposelnih, vendar da mi vnaprej pove, da zame službe na Zavodu ne bodo našli. Čemu naj se torej vpišem v tisto evidenco, če so mi dali že vnaprej vedeti, da tam, kjer po definiciji v imenu države skrbijo za ponovno vključitev brezposelnih v proces dela, zame ni nobenih perspektiv?

Odločil sem se, da se bom spustil v areno „boja za preživetje“, postal sem privatnik. To ni nikdar lahko niti preprosto. Treba se je bojevati. Iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz trenutka v trenutek moraš prenašati negotovost, nenehno snovati to in ono, iskati priložnosti, skrbeti za kakovost storitev, opirati se na občutek za preživetje. Hkrati sem pazil, da ne bi zbolel, kajti bolniška ni plačana in v času, ko si bolan, ne zaslužiš nič. Verjetno bi lahko to obdobje povzel z besedo, da je bil nekje globoko v meni nenehno zasidran občutek negotovosti.

Ne le zasebniki, tudi številni ljudje, ki so v službah v gospodarskem sektorju, mi pripovedujejo podobno: ni občutka varnosti, ni gotovosti v odnosu do sedanjosti in prihodnosti. Če ta občutek v duši traja dlje časa, se lahko začnejo človeka polaščati apatija, nezainteresiranost in nemoč, kar gotovo vpliva na uspešnost in učinkovitost dela posameznika in se na koncu spirale odraža v učinkovitosti podjetja. Posel smo ljudje – in ko so zaposleni v stiski negotovosti, je jasno, da tudi posel ne more cveti.

Javni sektor

Mislim, da so zaposleni v javnem sektorju – ne glede na vse – v Sloveniji še vedno najbolj varni in zato na neki način v privilegiranem položaju. Kljub takim in drugačnim govoricam in „grožnjam“ vidimo, da javni sektor ne odpušča. Še več, podatki kažejo, da dodatno zaposluje. Vsa racionalizacija je v bistvu zožena na nadomeščanje odsotnih delavcev (porodniški dopusti, daljše bolniške), na zamrznitev napredovanj in na omejitev rasti plač. Toda: še vedno je samoumevno, da plače 5. v mesecu preprosto so in da so zaposlenim plačani tudi vsi prispevki! Ne glede na učinek, ne glede na storilnost, ne glede na odnos, s katerim zaposleni delajo, ne glede na zevajočo luknjo javnega dolga in pomanjkanja konkretne likvidnosti, s čimer se srečuje država. S tem je zaposlenim zagotovljen temeljni občutek varnosti. Tega sem vesel in – da ne bo nesporazuma – temu ne nasprotujem. Povsod bi moralo biti tako, a vemo, da ni. Nekateri delavci, zaposleni v gospodarstvu, kar mesece ne prejmejo plač in hkrati niso – ker so zaposleni – upravičeni do nobenih socialnih pomoči. Drugi odkrivajo, da jim delodajalec že leta ne plačuje prispevkov, ki jih je po zakonu sicer dolžan plačevati. Objektivno gledano imajo torej javni uslužbenci pred vsemi drugimi danes v slovenski družbi veliko in zelo pomembno prednost.

Verjamem, da se tega številni javni uslužbenci tudi zavedajo. Pred kratkim mi je kolega, zaposlen v javnem sektorju, pripovedoval, kako so se na kolegiju pogovarjali o prerazporeditvi del in nalog sodelavke, ki je odhajala na porodniški dopust. Ni bilo posebnih težav, nihče se zaradi njene odsotnosti in dodatnih nalog ni počutil preobremenjenega. Po mesecu njene odsotnosti je poudaril: „To, da je pri delu ne pogrešamo, in glede na to, da delo normalno teče naprej, pomeni, da nas je preveč!“ Lahko si mislimo, da je bil deležen številnih očitajočih pogledov in nemalo pikrih besed.

Državljani hodimo na okenca javnih služb v večini primerov ne zato, ker ne bi imeli kaj drugega početi, ampak zato, ker kaj potrebujemo ali ker država kaj terja od nas. Tudi sam sem imel priložnost več kot šest let delati v javnem sektorju in zato do neke mere „od znotraj“ poznam delovne procese, tempo dela in prevladujočo miselnost javnega sektorja.

Kaj torej v tem času negotovosti kot znamenje solidarnosti javnih uslužbencev državljani pričakujemo od njih?

Pričakujemo prijaznost pri delu s strankami. Gre za temeljni ne le poslovni, ampak predvsem človeški odnos, ki ga ljudje pričakujemo od javnih uslužbencev. Gre za zelo preproste, a ravno zaradi tega zelo pomembne stvari. Dragoceno je, ko nas uradna oseba pozdravi z nasmehom, nam nameni spodbudno besedo in nam na ta način na psihološki ravni odvzame del bremena, s katerim smo prišli. Pomembno je, da dobimo občutek, da uradnikov ne motimo, da jim nismo odveč, ko potrkamo na njihova vrata.

Nadalje od javnih uslužbencev pričakujemo profesionalnost, ki se kaže v tem, da poznajo ne zgolj ozko področje svojega dela, ampak do neke mere tudi širši okvir, znotraj katerega delujejo. Jasno se vidi razlika med zaposlenimi, ki delajo po liniji najmanjšega napora, in tistimi, ki razumejo svoje delo v kontekstu širše družbene odgovornosti. Tovrstna profesionalnost hote ali nehote postaja merilo učinkovitosti njihovega dela.

In še, od javnih uslužbencev pričakujemo temeljno naravnanost, usmerjenost k reševanju problema ali vprašanja, s katerim državljani potrkamo na njihova vrata. Državljani ne poznamo vseh zakonov in predpisov, nimamo vedno jasno opredeljenih pravic in dolžnosti, ki so nam naložene, ne poznamo (včasih neskončno zapletenih) postopkov in korakov, ki jih moramo narediti. Že res, da ignorantia iuris nocet, ampak nepoznavanje prava je (žal) dejstvo, za katerega bi pričakovali, da ga tudi javni uslužbenci do neke mere upoštevajo in nam pomagajo pri prebijanju skozi labirinte paragrafov in spremenjenih paragrafov. Pogosto sem že doživel, kako se javni uslužbenec preprosto skrije za črko zakona (s katero je zavarovan) in ne ponudi roke v smeri iskanja rešitve. Številne stvari je mogoče s človeškim odnosom in dobronamernostjo rešiti hitro in preprosto. Nepotrebna zbirokratiziranost, nasprotno, vsem, tudi javnim uslužbencem, nalaga dodatno delo in sproža slabo voljo – pri strankah in pri njih samih.

Te drže javnih uslužbencev naj bi bile v časih negotovosti torej znamenje njihove solidarnosti s sodržavljani. Kljub sistemu, v katerem delujejo in ki pogosto tudi do njih ni prijazen, gre na koncu za odnos, ki ga kot posamezniki zavzamejo do svojega dela. Tudi znotraj pogosto zapletenega sistema javnega sektorja osebna odgovornost ostaja. Prav osebna odgovornost je tisto, v čemer je vsak, tudi javni uslužbenec, nenadomestljiv.