Boštjan M. Turk: Alternativa ulice

Lahko začnemo s stavkom, ki smo ga uporabili novembra predlani, ko smo ugotavljali, da je Demos novo državo položil v roke starih političnih sil. Formulacija je sad novinarke in publicistke Rosvite Pesek, v letu in pol od njenega nastanka pa je več tedaj komaj slutenih pojavov na javno prizorišče prišla potrdit njeno neverjetno zanesljivost.

/ … /

… štela je najprej politična pripadnost tranzicijski levici; v senci tega so se ustvarjali posli, se pridobival denar, velikokrat ali praviloma mimo zakona.

/ … /

Na način ekskluzivnega delovanja na meji zakona (in onkraj nje) so neformalne skupine dve desetletji obvladovale državo. Gradnja vzporednega sistema ni bila mogoča: niti eden od poskusov ni uspel.

/ … /

»Pet duhovnikov je kupilo podjetje, od katerega terja država dva milijona«, je petkov naslov članka na MMC RTV SLO. To je samo zadnji od dokazov, da je najbolj prestižni družbeni subjekt iz časa slovenske pomladi in osamosvojitve, Rimskokatoliške cerkve, skrito deloval na način starih političnih sil, ustaljeno, predvidljivo, upoštevajoč klanska razmerja znotraj tovarišijske ekonomije.

/ … /

Po »cerkveni poti« razglasja med izvornim poslanstvom in dejansko prakso je zakorakal celo sam predsednik Republike, Danilo Türk. Ima se za največjo avtoriteto v državi, nejevoljen je, če mu tega apriorno vsi ne priznavajo, a glej, arhivi razkrivajo, da je bil posredno ali neposredno povezan z velikovškim atentatom.

/ … /

… Spozabil se je namreč (op. Janez Markeš) v novinarsko najbolj sprevrženem dejanju, to je, da je kolega, ki je razgrinjal tranzicijske anomalije, vrgel na cesto. Da bi bila mera polna, si je Ivo Žajdela Markeševo likvidacijo prislužil zaradi naravnost odličnega članka Nova dolomitska izjava, s katero je prvenstveno razkrival namene krščansko-demokratske male mafije. Namesto Jurčičeve nagrade avtorstvo naslednjih vrstic: »Ko sem prišel danes na Slovenca, me je ob 9.45 pomočnik glavnega in odgovornega urednika Janez Markeš nadvse presenetil. Prišel je v notranjo redakcijo, pristopil k moji mizi ter s povišanim glasom zdrdral, da mi izreka po nekem členu za zdaj samo ustni suspenz in da zato moram takoj zapustiti zgradbo Slovenca. Ker je Ivan Puc (notranji urednik) protestiral, da tako to ne gre, da velja le pisni suspenz, je Markeš odvrnil, da bo poskrbel tudi za tega, in prav tako hitro, kot je prišel, je tudi odšel.« (Ivo Žajdela, Leta velikih prevar, Ljubljana, 1996, str. 39–40)

/ .. /

Cerkev, država, novinarstvo, vse deluje na način starih vzorcev, katerih skupni imenovalec je tale: vsebina je obratno sorazmerna z vlogo, ki bi jo moral konkretni subjekt opravljati v javnosti. S to kvalifikacijo lahko razložimo še dodatne »fenomene« domače zdajšnjosti. Katarino Kresal in Gregorja Golobiča par excellence. Dušana Kumra in Mirana Potrča prav tako. Slednji je aktivno sodeloval v zločinskem sistemu, ki je kratil človekove pravice, sedaj pa razširjanje instituta odločanja na referendumu preganja z dozdevnimi grožnjami belega državnega udara, ki naj bi ga na ta način izvajala opozicija.

Popoln razpad družbenih vrednot izziva in kliče na plan ulico. Od sedaj je ta realna alternativa: Slovenija očitno to prakso uvaja v svojo širšo očetnjavo, v Evropsko zvezo.

Več: Reporter