Boris Pleskovič, eden od dolgoletnih direktorjev pri Svetovni banki, bil pa je tudi svetovalec prve Demosove vlade, zagotavlja, da je največja težava aktualnega svetovnega trenutka, da ameriškemu predsedniku Obami nihče ne verjame, da najnovejša kriza ni nič hudega. Vzrok za krizo spet tiči v ZDA in njenem povečevanju ameriškega dolga in tiskanju dolarjev. Bonitetne hiše, ki “pišejo” kreditne ocene posameznih držav, so po njegovem že zdavnaj povsem izgubile kredibilnost. Za Lehman Brothers, ki je skoraj potopil svet, so bonitetne hiše še tik pred njegovim bankrotom trdile, da je dober, posledice pa so znane. V Sloveniji smo si naredili krizo sami, s tajkunskimi krediti …
Živimo v strahu nove recesije in finančne krize, čeprav so skorajda vsi ekonomisti ne tako daleč nazaj napovedovali gospodarski preporod: borzni indeksi padajo, investitorji zgubljajo milijarde, vsi se bojimo jutrišnjega dne, prisotna je psihoza – zakaj se je to zgodilo?
Očitno zato, ker so se začeli ameriški demokrati in republikanci prepirati o povečanju ameriškega javnega dolga. Poraba se bo tako znižala, da bodo “balansirali” ameriški proračun. Ta hip je to zelo slabo. Tudi Paul Krugman, eden mlajših in najbolj prodornih Nobelovih nagrajencev za ekonomijo, ki vsake štirinajst dni piše v ugledni New York Times, je to ocenil za slabo. Roosevelt je v času recesije povečal javno porabo za graditev cest in druge infrastrukture, uporabo sončne energije, pa izdatke za šolstvo preprosto za to, da ljudje čim prej dobijo spet zaposlitev. Zdaj pa se dogaja ravno obratno! V ZDA, kjer je okoli desetodstotna brezposelnost, pa želijo znižati proračun in porabo, kar bo recesijo še podaljšalo. Izjava ameriškega predsednika Obame, da kriza ni nič hudega, s katero je hotel pomiriti javnost, jasno kaže, da mu ljudje ne verjamejo niti ne verjamejo v sam sistem.
Kako to mislite?
Ko sem sodeloval z eminentnim ekonomistom, finančnikom nobelovcem Josephom Stiglitzem, mi je ta postregel z naslednjo anekdoto: ko je nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton v njegovem času odhajal na vrh ZDA-Evropa v Bruselj, je vprašal sodelavce, kaj naj reče, ko ga vprašajo, ali želi trden dolar ali ne, takratni ameriški finančni minister Robert Rubin mu je s kolegi svetoval, naj pove samo en stavek: “ZDA hočejo trden dolar!” Če boš povedal še dva stavka, se boš zapletel in ker nisi ekonomist, boš povzročil krizo. In Clinton je takrat svojim gostiteljem povedal le omenjeni en stavek in dolar je ostal trden. Pomembno je, kakšne izjave daje ameriški predsednik in seveda, kaj za izjavami stoji.
Trgi preprosto Obami ne verjamejo, da bo zadeve uredil! V ZDA se razlike v dohodkih vse bolj povečujejo. Aktualni ameriški predsednik je obljubil, da bo povečal davke najbogatejšim, ki resnici na ljubo nadzorujejo večino ameriške ekonomije, kar pa mu ni uspelo. Zdaj pa je treba vzeti sociali. V ZDA je tudi težava, ker se prebivalstvo stara, kar 16 odstotkov BDP-ja se denimo namenja zdravstvu, obenem pa imajo 50 milijonov ljudi, ki sploh niso zavarovani. To so pa seveda večinoma manjšine, črnci, Mehičani … Na drugi strani pa je vojna v Iraku stala tisoč milijard dolarjev, računali so, da bo vojne hitro konec in jo bodo z iraško nafto plačali, pa se to ni zgodilo. ZDA imajo zdaj dve vojni, vojaški proračun je 6 odstotkov njihovega BDP-ja in nisem prepričan, da ga bodo znižali.
Vir “zla” torej prihaja z druge strani Atlantika? Kako je sploh mogoče, da je država, kot je ZDA, zadolžena za skoraj petnajst tisoč milijard dolarjev?
Postregel vam bom še z eno anekdoto. Pred davnimi leti sem službeno vodil skupino uglednih ekonomistov pri projektu za Kuvajt in takrat smo govorili, da ima ta država naftnih zalog za 210 let in bi se lahko zadolževala v nedogled. Potem smo se malce prepirali in ugotovili, da v ekonomski teoriji ni teorije, ki govori, da je dolgoročen dolg slab za dolžnika. Japonska je denimo zadolžena stoodstotno pa ji kljub temu, da ji je bonitetna hiša Moody’s pred desetimi leti znižala kreditno oceno iz treh na dva aja, ni nič škodovalo. Japonski dolgoročni dolg ima zelo nizko obrestno mero.
Kje vidite v tej krizi, ki je tudi ali zlasti dolžniška, Slovenijo? Mala ekonomija, občutljiva na pretrese, s podjetji, ki so gospodarsko vse manj konkurenčna, na kar opozarjajo tudi sami gospodarstveniki.
Slovenija ima srečo, da naši bankirji niso veliko kupovali ameriških vrednostnih papirjev, mi smo si krizo sami naredili s tajkunskimi krediti, ki so jih dajale državne banke. Avstrijske in italijanske banke niso dajale teh tajkunskih kreditov. Kako lahko daš nekomu 150 milijonov evrov kredita brez tega, da klient nekaj založi ali pa celo založi precenjene delnice? Seveda pa je dejstvo, da smo premalo konkurenčni in imamo slabo gospodarsko klimo, postopki so zbirokratizirani. Ministrstvo za okolje in prostor potrebuje leta, da izda soglasje za lokacijo za tovarno, ki bi jo odprli Nemci, Avstrijci ali kdo tretji že jutri. Po drugi strani pa se po dvajsetih letih peljem po Sloveniji in opažam, da je infrastruktura, stanovanjske hiše, ki so bile v času socializma neometane, dokončane. Imamo povsem nove avtoceste, mostove. V ZDA se mostovi podirajo, ceste so luknjičaste, da ne naštevam, mi imamo vse pogoje. Nismo še pretirano zadolženi: Italija je 120-odstotno, mi smo 40-odstotno, žal se je v zadnjih nekaj letih zadolženost podvojila, ampak 60 odstotkov je neka meja, da se ne zadolžuješ več. Politika bo morala skupaj stopiti in volivci bodo morali kaznovati tiste poslance, ki samo skrbijo zase in za svoje plače, da bo končno prišlo do večje politične odgovornosti.
/ … /
Je napočil čas, to vas sprašujem kot predsednika Svetovnega slovenskega kongresa, za pravo politično spravo, dejansko smo v Sloveniji še vedno ujeti med leve in desne. Morda je tudi zaradi tega naš položaj še težji?
To je na žalost res, ampak mislim, da ne gre več toliko za spravo, ki bi se dotikala druge vojne. Jaz sem imel irskega kolega, ki sem ga enkrat vprašal, ali se ne boste na Irskem nikoli dogovorili? Odgovoril je, ni pomembno, to traja več kot sto let, pomembno je, ali je tvoj ded katolik ali protestant, in se sovražijo, in to ne bo nihče nikoli popravil. To je grozno, če opazujete njihove shode. Tudi pri nas prave sprave še dolgo ne bo. Je pa treba priznati, da se je veliko pomirilo! V kongresu skušamo biti nevtralni. V zborniku ob dvajseti obletnici smo prepire praktično izgnali. Razmere se vsekakor izboljšujejo.
Več: Siol
