Andrej M. Poznič: Ateizem je vera

janko veberMed vsemi verovanji tega sveta je ateizem najbolj čuden pojav. Človek se odloči, da bo veroval, da Boga ni. Ne verovati v Boga je popolnoma nerazumno dejanje, kajti za tako odločitev je potrebno posiliti vsa dejstva, ki so razumu na razpolago. Celotno vesolje in vse, kar v njem je, razumu pripovedujejo, da ga je nekdo ustvaril. Ateist pa se preprosto odloči, da je kaj takega nemogoče. Zato njemu vesolje ne pripoveduje več ničesar. Čeprav noč pripoveduje noči in vse stvarstvo poje svojemu stvarniku, kar smo danes pravzaprav že sposobni nekako »poslušati« s tehničnimi napravami, si ateist nikoli ne postavi temeljnega vprašanja »od kod vse, kar je« in »čemu vse, kar je«. Ateist naredi nelogičen skok in razglasi taka filozofsko-eksistencialna vprašanja za neznanstvena in vnaprej diskvalificira odgovore, ki jih ponujajo verstva.

Sekundarnost ateizma

Ateizem je vera, ker je osebna odločitev o lastni neveri, je pa poskus dati svojemu praktičnemu brezbožnemu življenje neke razumske osnove. Vera namreč ima svoje razloge, ki so razumni. Predvsem pa je vera usmerjena v spoznavanje Boga. Krščanstvo nas konkretno uči kdo je Bog in kako rad nas ima. Kdo je Jezus, Božji Sin in kaj je storil za nas. Vabi pa nas, da se pustimo od tega nagovora prevzeti in se potegujemo za obljubo vstajenja in večnega življenja v skupnosti z Bogom. Ateist, posebno evropski, ki je ateist nasproti krščanstvu, se definira kot nevernik glede na Boga, ki ga oznanja Cerkev. Ateizem zato nikoli ni prvotna človeška drža, ampak je vedno posledica neke izkušnje Boga in »njegovih«, se pravi Cerkve in cerkve, njenih naukov in zgledov. Ateist ne moreš postati zaradi simpatije, temveč zaradi antipatije do nekoga in nečesa. S tem izhodiščem pa je človek presneto blizu sovraštvu in ne smemo se čuditi, da je le-to vgrajeno v vsak sistem, ki se napaja v ateizmu. Komunizem, npr. se je avtodefiniral kot »znanstveni ateizem«, pa je bil daleč od vsake znanstvenosti in je bil pravzaprav prava religija ateistov. Ker pa ateizem ne more ustvariti skupnosti v smislu tega, kar dela Jezus v Cerkvi, je najbolj naraven izraz tega verovanja pravzaprav fanatična politična stranka, ki je strogo hierarhično urejena in je poslušnost zagotovljena s »petimi grami svinca« iz pištole. Fanatičnost komunistov pri izgradnji sveta brez Boga je fascinantna prav tako kakor pogubna za vsakega, ki ni delil njihovega prepričanja. Misijonarskost ateista je prav v doslednosti njegovega nasilja nad drugimi brez primere v zgodovini. A njihovi napori s pomočjo »prisvojitve države« (predvsem naša šola je še vedno ateistična!) rojevajo neslutene sadove tako, da postaja Jezusovo vprašanje o tem ali bo našel vero na zemlji, ko bo prišel, pravzaprav resna stvarnost.

Nezmožnost odnosov

Ker ateizem sloni na izvorni negaciji, nikakor ne more ustvariti pozitivnega odnosa. Ne med ljudmi, ne do stvari ni sposoben vzpostaviti spoštljivega in potrjujočega odnosa. Ateisti se ne družijo v skupnosti (cerkve), temveč kvečjemu v društva/lobije s katerimi potem vplivajo na javno življenje, vedno v smislu izvorne antipatije. Ateizem uničuje, kajti končni cilj ateista je nič. Praznina, ki ni niti nirvana, temveč pravo in dokončno izginotje. Pot v nič pa je polna ruševin, kajti vsak končno deluje v skladu s svojim prepričanjem. Vernik gradi božje kraljestvo, nevernik pa gradi družbo niča in praznine. Ateizem pelje družbo v popoln individualizem, kar pomeni v samoto pekla že na tem svetu. Zato je ateizem pravzaprav pravi satanski otrok in je zlo, ki v ozadju napaja več kot en uničevalen, koroziven in koruptiven pojav v družbi.

Za pravo razumevanja stanja v družbi moramo ateizem uvrstiti med verovanja, ki so osebna in nerazumna, zato jih je silno težko izkoreniniti. Ker je nerazumen, ne sprejema intelektualnih argumentov, ker je oseben prevzame vse človeške ravni in jih zastruplja celostno, zato so ateisti, neverniki, pravzaprav slepi tam kjer vernik vidi luč, ki razsvetljuje vsakega človeka.

Slovenija je že od leta 1945 v rokah strupenega in zlohotnega ateizma. Ateizacija javnega življenja je popolna do te mere, da ateizem sprejemamo ne le kot prevladujočo verovanje, temveč kot določujočo misel. Že skoraj 70 let sistematično izganjajo krščanstvo iz naše narodne zavesti, naše kulture in navad. Zadnji primer je izgon Cankarjevega Očenaša hlapca Jerneja iz parlamenta, a stvar se ne konča tu. Vsak vernik, posebno laiki v javnih službah, hitro postanejo tarče diskriminacije in preganjanja, če na kateremkoli področju postanejo vodilni. Večini je pot na vodstvena mesta tako ali tako zaprta!

Biti ateist je osebna odločitev, ki ni razumna, ker je verovati v nič silno težko, ker je odločitev za ateizem posledica slabe izkušnje z božjim na zemlji in ker graditi za nič nima nobenega smisla. Od tod do sebičnosti ni daleč. Ateist, ki govori o solidarnosti tega ne more misliti resno, ker solidarnost nasprotuje njegovemu prepričanju. Na oblasti imamo ateiste, prave nevernike, prave anti-kristjane. Njihova dejanja potrjujejo, da so njihove besede o solidarnosti prazne, saj njihova dejanja (davki) bijejo po najbolj nedolžnih in pomoči potrebnih v naši družbi.

Vera v nič je pravzaprav eden od temeljnih problemov naše družbe, naših medsebojnih odnosov in vprašanje, ki bo odločalo o naši prihodnosti. Kar verujemo, to bomo tudi postali.