“Argentinski čudež so Slovenci postavili že v begunskih taboriščih.”

03 begunci avstrijaV Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani je te dni na ogled razstava arhivskih fotografij o slovenskih beguncih v Avstriji po letu 1945. Rafaelova družba že skoraj desetletje z razstavo fotografij potuje po različnih lokacijah, številne fotografije pa so v solažništvu Družine izšle tudi v monografiji Cvetoči klas pelina. V knjigi lahko najdete tudi obširen zgodovinski oris slovenskega povojnega begunstva spod peresa mag. Helene Jaklitsch, ki področje raziskuje tudi v okviru doktorskega študija. Helena Jaklitsch je razstavo in raziskovanje slovenskega begunstva po vojni predstavila ob robu razstave.

01 begunci avstrijaPredavateljica je zbrane povabila, da se poskušajo vživeti v vlogo enega od okrog šest tisoč civilistov, ki se je skupaj z množico drugih maja 1945 preko Ljubelja umikala na Koroško. Tedaj je bil ljubeljski predor še v gradnji, temačen in cesta polna lukenj. Večini beguncev so se prav grozni občutki ob prehodu skozi ta predor zasidrali v spomin za vse življenje. Pričakovali so sicer, da se umikajo za največ tri tedne, vendar se večina nikoli več ne vrne. Slovenijo je takrat zapuščala elita, kar se je pokazalo tudi v izredni organiziranosti in ustvarjalnosti slovenskih beguncev v taboriščih. A le malo je manjkalo in lahko bi jih čakala usoda vrnjenih domobrancev s konca maja 1945. Le noč pred načrtovano vrnitvijo je Valentin Meršol posredoval pri Angležih, ki so spoznali, kakšna usoda bi čakala še civilisite. Čeprav so številni begunci v Avstriji izgubili koga od družinskih članov in je bilo življenje v taborišču ob pomanjkanju hrane težko pa poročajo, da med Slovenci ni bilo samomorov.

04 begunci avstrijaŽe na Vetrinskem polju so begunci ustanovili Slovensko begunsko gimnazijo pod vodstvom Marka Bajuka in z eminentnim učiteljskim zborom. Predmetnik gimnazije je obsegal 17 predmetov, teme so obravnavali interdisciplinarno in učence izobraževali za voditeljstvo, za odgovornost do poklica in skupnosti.  Angleška komisija, ki je ocenjevala delovanje gimnazije, se je v poročilu posluževala superlativov in odnos dijakov dajala za zgled vrstnikom v Angliji. Avstrijska država je gimnazijcem priznala celo maturo, ki je omogočala vpis na fakulteto. Za vpis na graško univerzo pa je bilo dovolj priporočilo Marka Bajuka in Slovenci so bili nadpovprečno prisotni na univerzi. Organizirali so tudi strokovne šole, dobro obiskana strokovna predavanja, jezikovne tečaje (vedno več se jih uči špansko), bralne večere in gledališke skupine. Izdajali so več časopisov, tudi do deset, ki so sicer izhajali pod cenzuro Angležev, vendar je izhajal tudi popoldanski časopis, ki se je uspel temu nadzoru izogniti. Ni pa Angležem ušlo ubrano petje slovenskih pevskih zborov, saj so jih prišli posneti z BBC.

05 begunci avstrijaŽe od začetka so Angleži, ki so upravljali s taborišči Slovencem prepustili veliko mero samoorganizacije. Slovence so razselili v štiri različne taborišče, večinoma v Špital ob Dravi in Peggetz pri Lienzu. Angleži so tudi tu prepustili odločitev o selitvi v veliki meri Slovencem, ki so se odločili, da se bodo razdelili po regijah in da so se tako ohranile družine skupaj. V Peggetz pa so skupaj odšli dijaki in profesorji Slovenske begunske gimnazije, ki je tako nadaljevala z delom.

Na fotografski razstavi je mogoče videti ustvarjalnost slovenskih beguncev, ki so iz letaliških odpadkov izdelovali orodje, pribor in npr. lijake, kar so prodajali tudi lokalnim prebivalcem. Z borim prihodkom so kupovali papir in črnilo za časopise in učbenike. Poleg ohranja slovenske besede, tudi s knjižnjico, na katero so bili begunci še posebej ponosni, so si domačnost poustvarjali tudi z verskim življenjem, mašami in improviziranim zvonikom.

02 begunci avstrijaAngleži so slovenske begunce sicer z zmanjševanji obrokov in drugimi prikritimi ukrepi silile, da bi se vrnili v Jugoslavijo oz. zapustili taborišča. Tudi Jugoslavija je pošiljala komisije, ki so ljudi s propagando prepričevali, naj se vrnejo. Nekaj sto slovencev se sicer vrne (zgovorna je zgodba Kajetana Gantarja, ki jo popiše v knjigi Utrinki ugaslih sanj), večina pa z dovoljenjem argentinskega predsednika Perona, ki je dopustil prihod celotnih družin, ne le za delo sposobnih moških, odide v Argentino. Helena Jaklitsch svoje doživeto predavanje zaključi z mislijo, da se je argentinski čudež odnosa do slovenstva vzpostavil že v begunskih taboriščih in v Argentini zaživel ter še živi. Besedam je pritrdil tudi argentinski Slovenec v publiki.

Razstava bo v Muzeju novejše zgodovine (Celovška 23, Ljubljana) na ogled do 22. marca 2016, prvo nedeljo v marcu vstopnine za Muzej ni. 10. marca ob 18. uri pa lahko prisluhete pričevanju Majde in Lojzeta Starman, nekdanjih taboriščnikov iz Špitala.