Majhno afero sem zakuhal s svojim zapisom o nesprejemljivi zgodbi v reviji za najmlajše Ciciban. Konec tedna sem bil odsoten, zato nisem ravno spremljal vsega dogajanja, ki je v nekaj dneh preraslo meje bloga in prešlo na polje politike. Prav! V podmladku neke stranke me sicer niso vprašali ali se lahko »prilepijo« na zapis, vendar če tega ne bi storili, zgodba pač ne bi bila tako odmevna. Do zdajle so jo povzele v glavnem vse časopisne hiše, povzetek sem našel celo na hrvaškem Jutarnjem listu…Popoldne so se oglasili še iz Kanala A in posneli kratek prispevek za svojo info oddajo (priznam, da sem jo gledal prvič (po netu), ker nimamo TV-ja…) Iz dvominutne izjave so mi naklonili 5 sekund. Ampak vsaj na koncu… kot berem večjega vpliva na Ciciban vse skupaj ne bo imelo, saj smo le štirje odjavili naročnino. Škoda, morda je bil zdaj čas za konkretno akcijo.
V tem zapisu, bi rad odgovoril še na nekatere ugovore, ki so se nanizali na moj zapis. Čas, (včasih) pa tudi volja, mi ne dopuščata, da bi aktivneje posegal v debato, za kar se vsem opravičujem.
Zakaj sem se lotil pisanja o tem? Zato, ker bo to v primeru sprejetja Družinskega zakonika postala stalna praksa objavljanja na vseh mogočih koncih. Aktivisti bodo spet obiskovali vrtce in šole in naše otroke prepričevali, kako se lahko vsak odloči kaj bo, moški ali ženska. Mislim, da je napočil čas, da se jasno pove, da je delu prebivalstva to pač nesprejemljivo. Upam, da bodo ti tudi odločili referendum…
Kaj bodo urednice Cicibana še morale pojasniti? Kdaj bodo v svoji reviji za 6-letnike predstavile skupnost, ki jo sestavlja mož in več žena. Ali ni diskriminatorno, da dva moška oz dve ženski lahko živijo skupaj in celo kupijo otroka, en mož pa se z več ženami ne more registrirati, čeprav se vsi strinjajo in imajo lahko potomstvo brez kapitalistične trgovine? Nadalje ste se kdaj vprašali, če ne bo nekoč »Družinski zakonik« moral omeniti tudi skupnost npr moškega in recimo ovce (lahko tudi kakšne druge živali), saj se bosta s tem oba strinjala, mi pa jima že ne bomo gledali med rjuhe (kajne?). Do nakupa otroka pri nadomestni materi je potem le še korak… Ali pa recimo skupnost pedofila s sinčkom Andrejčkom… Tudi o tem se že javno govori in čakamo še na nazorno zgodbico z ilustracijami v Cicibanu. Tudi to so namreč oblike, ki že »…obstajajo pa naj se s tem strinjamo ali pa ne…«, če citiram vrle urednice.
Mislim, da v danem primeru ne gre za »spoznavanje drugačnosti« ampak gre za njeno propagando. Kot odgovoren roditelj moram presoditi, kdaj in na kakšen način bom otrokom predstavil že »obstoječe življenjske skupnosti« in odnos do njih. Mislim, da ni nobene potrebe, da to v mojem imenu počne neka revija in njeno (na predvolilno kampanjo usklajeno) uredništvo in to še za moj denar… In še nekaj, ne gre za sovraštvo do drugačnih, ravno nasprotno, gre za trezen premislek ob času, ko otrok o tem že zna razmišljati (in ne govorite mi, da je to pri 6. letih).
Tako kot prvi zapis z zanimivi komentarji bralcev je tudi ta objavljen na: blog Jože Bartolj.
Foto: Pozareport
