Večer, ki ga je Župnija Marijinega prikazanja Strunjan poimenovala Pod križem: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!”, se je začel z molitvami, nadaljeval pa z mašo koprskega škofa Metoda Piriha. Večer je potekal mirno, po poročanju današnjega Dela pa je Metod Pirih med mašo dejal, da četrtkova spravna pobožnost na praznik Gospodovega vnebovhoda nima nikakršnega namena podžigati čustev. “Gre za dostojanstven odziv, kakršen se spodobi kristjanom. Isti evangelij, ki nas uči, da odpuščamo, nam tudi naroča, da branimo resnico in pravico. To pa od nas zahteva, da obsodimo vsa dejanja, ki žalijo verne ljudi in znamenja, ki so jim sveta,” je še dejal.

Pirih še pojasnjuje, da se povzročitelji zažiga strunjanskega križa ne morejo izgovarjati, da vernikov niso želeli žaliti, ker so jim že pred desetimi leti jasno povedali, da jih zažig križa žali, je še povzelo današnje Delo.

Razlaga Svetega križa 2 bo objavljena

Pesnik in filozof Andrej Medved je imel sicer pripravljen govor, v katerem je želel na spravnem večeru udeležencem pojasniti projekt Sveti križ 2, ki je vključeval njegov nagovor in prikaz iluzije zažiga strunjanskega križa. Potem ko se z Deanom Verzelom, avtorjem umetniške akcije, ki je v zadnjem času v katoliški javnosti dvignila precej prahu, nista udeležila večera, bodo besedilo javno objavili, ni pa še znano kje.

Naslovnica Tretji dan 2012 3-4

PREJELI SMO:

Druga dvojna številka Tretjega dne v letošnjem letu (2012 3/4) nam spet ponuja pestro izbiro vsebin v branje. V uvodniku z zelo pomenljivim naslovom »Lazar, pridi ven!«, nas odgovorni urednik revije Aleš Maver, opozarja na »veliko skušnjavo vsej cerkva«, da bi se le te udomačile v svoji konvencionalnosti in bi tako ne znale stopiti ven iz takšnih ali drugačnih grobov. Kristus nas sicer ne kliče k revoluciji, ampak predvsem k preobrazbi. Gotovo poučen nauk za današnji čas! Če se nadalje ozremo po vsebinski razdelitvi tokratne številke, potem v ospredje stopa tema Protestantizma, kateremu je posvečen osrednji blok. V njem avtorji Leon Jagodic ter (Protestantizem«), Geza Filo (»Evangeličanska cerkev v nekaj geslih«), Igor Grdina (»Humanizem, reformacija in Primož Trubar«) ter Katarina Johanna Prosenjak (»Evangeličanka, ženska, duhovnica«) vsak s svojim prispevkom osvetlijo ta, tudi za slovensko kulturo in duhovnost, pomemben vidik krščanske vere. Kot v kratkem uvodniku (»Luthrovi dediči«) poudari Leon Jagodic, je danes ključno vprašanje enotnost protestantizma, ki se glede na sodobne trende vse bolj deli v manjše skupnosti. V tokratni rubriki »Vera in razum« imamo priložnost brati skupni prispevek dveh pomembnih sodobnih filozofov, Renéja Girarda in Giannija Vattima, z naslovom »Krščanstvo in modernost« (prev. Rok Blažič), medtem ko filozofsko rubriko prav tako zapolnjuje prevod, in sicer gre za drugi sklop besedila Nikolaja Berdjajeva »Kraljestvo Duha in cesarstvo Cesarja« (prev. Simon Malmenvall). Zatem najdemo prispevek Lee Jensterle, ki v luči Jezusove edinstvenosti obravnava odnos med Staro in Novo zavezo. Gre za problem, ki že od nekdaj, prav tako pa danes »buri duhove«. Če površen bralec raje preskoči na Jezusa Nove zaveze, pa Jensterletova pokaže, kako Jezusa brez Stare zaveze sploh ne moremo pravilno razumeti. Nadalje sledi zanimiv, sicer malo daljši, prispevek Jureta Sojča, ki se ukvarja z razvojem veroizpovedi do koncilov v Niceji in Carigradu, še posebej glede vprašanja Sinovega predobstoja. V leposlovnem delu lahko najdemo odlomek iz romana »Jaz sem« Jánosa Kodolányija ter pesmi Tineta Mlinariča in Marjete Longyke. V prevodu Iva Keržeta lahko nadalje beremo prispevek sedanjega tržaškega škofa Giampaola Crepaldija, z naslovom »O političnem zedinjenju katoličanov«. V bistvu gre za poglavje iz njegove knjige »Katoličan v politiki – priročnik za ponovni zagon.« Po Keržetovih besedah pomenljiv podnaslov kaže na obuditev katoliške politične opcije, ki bi temeljila predvsem na smernicah družbenega nauka Cerkve. Proti koncu v rubriki psihologija najdemo prispevka Katje Knez (»Upor sistema proti spremembam v procesu družinske in zakonske terapije«) in Marka Kovačiča (»Problematična raba spleta med adolescenti«). Mojca Polona Vavpotič pa nam na svojevrsten način predstavi zgodbo stiškega križnega hodnika, ki je pravi umetnostni biser. Čisto na koncu revije se nahaja še recenzija predstave (drame) o Lojzetu Grozdetu. Tudi tokratno številko je s fotografijami opremil Samo Skralovnik, ki nam je tokrat predstavil starejše izdaje revij Tretji dan, oziroma Bilten.

T.R.

S prvakom SD Borutom Pahorjem smo se pogovarjali dan po tem, ko je na nacionalni televiziji ostro nastopil proti »prvaku stricev iz ozadja« Milanu Kučanu – označil ga je za morskega psa. Ta se še vpleta v kadrovanje v stranki, ki jo 2. junija čaka volilni kongres.

Ali je Pahor, potem ko je nič hudega slutečim morskim plenilcem nadel obraz nekdanjega predsednika države, še bolj ogrizen? Ali vlada Janeza Janše dela prav? Kaj bo z evrskim območjem in zakaj Angela Merkel izgublja moč na domačem političnem parketu?

O STRICIH IZ OZADJA: Zunaj je lep dan, pogovarjajmo se o čem drugem. Rekel nisem nič takega, kar ni bilo rečeno že prej.

O TEM, KAJ BI BILO POTREBNO, DA STRICI IZ OZADJA IZGUBIJO MOČ: Prvič, imajo pravico, da se trudijo za vpliv, večkrat pa so bili na robu legalnosti. Kriza je veliko pripomogla k temu, da so zdaj šibkejši. A se še trudijo.

O USTANOVITVI NOVE LEVE STRANKE: V krizi je bilo mogoče uspevati z novimi strankami. Zdaj se vse bolj krepita pola vlada – antivlada. Brez kritičnega odziva moja stranka nima prihodnosti. Vprašanje je, ali se bo na levi sredini čutila potreba po novem političnem reprezentantu. Če bo, bo obstajal humus za ustanovitev nove stranke. A o tem ne razmišljam zaradi ambicije, temveč zato, ker vodim stranko, ki ji želim dati novo potenco.

O NAPAKAH PRI VODENJU VLADE: Predvsem, da je bilo sprva treba sebi, nato pa javnosti dopovedati, da smo sredi take krize, ki bo zahtevala doslej nevidene ukrepe. Pozneje pa, da smo nekako že poskušali, pa je bilo premalo politične volje, tudi v vladi, za ukrepe. Zato vem, da je težko voditi vlado v takih okoliščinah in si ne smemo nagajati med sabo.

O PRVIH 100 DNEH JANŠEVE VLADE: Ni mi žal, da nisem zraven. Rekel bi, da vlada dela dovolj dobro, lahko pa bi bolje. Počasi začenjamo razumevati, da je ukrepanje potrebno – ali prav tako, kot ga je predlagala vlada, je manj pomembno od ugotovitve, da bi padec ukrepov pomenil zaostritev gospodarske in politične krize. Zato je dobro, da so se končali razprava s sindikati, zakon o uravnoteženju javnih financ in rebalans. Zdi se, da smo se s tem izvili iz neposredne spirale, sicer bi se dolžniška kriza poglobila.

O LASTNI POLITIČNI OPORTUNOSTI, GLASOVANJU PROTI REBALANSU: Zakoni navadne večine so vedno stvar vlade, in tudi ko sem bil v vladi, nismo računali, da jih bo opozicija podprla. Morda bi se zavzel, da se stranka vzdrži pri zakonu o uravnoteženju javnih financ, glede na to, da se je zgodil precej pomemben pogovor s sindikati, če to ne bi dodatno podpihovalo razmišljanja nekaterih, tako v moji stranki kakor v njenem okolju, da je to politika nekritične podpore vladi. Meni je bilo pomembneje od tega pridobiti podporo za vnos zlatega pravila, kjer so naši glasovi pomembni.

O POTREBI PO ŠE ENEM REBALANSU V TEM LETU: Lastnega denarja za svoj pospešeni razvoj niti v najboljših letih nismo imeli. Zdaj je bilo doseženo splošno soglasje, da se je treba zadolžiti za naložbe, ki omogočajo razvoj, ne za standard, ki si ga ne moremo zaslužiti s svojim delom. Če hočemo priti do tega, moramo ceno zadolževanja znižati in brez varčevanja ni in ne bo šlo.

O UMIKU IZ PREDSEDNIŠKE TEKME 2007: Ni mi žal. Teh izkušenj nikoli ne bi pridobil. Kolikor je bilo vse skupaj tudi grenko, je v marsičem naredilo iz mene bolj izkušenega politika.

O HRVAŠKEM SOLIRANJU V ZVEZI Z VARČEVALCI LJUBLJANSKE BANKE: Seveda sem bil nekoliko vznemirjen, ker sva se s predsednico Jadranko Kosor že dogovorila. Sklep vlade je odstopal od dogovorov in bi lahko zapletel vrsto stvari. Pogovorov z novim hrvaškim premierom Zoranom Milanovićem ne bi želel komentirati.

O POLITIČNIH PORAZIH MERKLOVE V NEMČIJI: Nekaj časa se je zdelo, da padajo v EU le vlade, ki se domnevno niso bile sposobne uspešno soočiti s krizo. Tudi v Nemčiji, ki se je po makroekonomskih kazalcih uspešno spopadla s krizo, se lahko zgodi, da bo Merklova padla. Soočamo se z dejstvom, da smo živeli nad svojimi sposobnostmi. Vedno se pojavi vprašanje, ali bodo ukrepi legitimni, družbeno pravični. In takoj ko ima en del družbe, ki sicer ni politično močan, a je najbolj prizadet, občutek, da so bili ukrepi krivični, ima v času krize moč, da ustavi ta prizadevanja.

ALI BO JANŠI USPELO, KAR NJEMU NI, LOGISTIČNI HOLDING Z DEUTSCHE BAHNOM : Upam, da se bodo dogovorili. Vlada ga bo lahko sprejela, če bo mirno pogledala Slovencem v oči in rekla, da je finančno vzdržen – za nas in za vlagatelja.

O SD V RDEČIH ŠTEVILKAH: Finančnih težav ni.

Z novinarskim navijaštvom in ideološko zabetoniranostjo se soočamo pravzaprav zadnjih 60 let, pred kratkim pa smo doživeli novo obliko samooklicanih cenzorjev. Skupnost istospolnih je cenzurirala katoliško mladinsko prireditev in z naklonjenostjo medijskega aparata znova sprožila »katolikofobijo«. Luca di Tolve je bilo sporno ime. Ozdravljen homoseksualec, ki ni kdorkoli, ampak nekdanji »mister gay« iz Torina, ki pripoveduje svojo zgodbo o propadanju in rešitvi. On pričuje, govori o sebi in uporablja izraze, ki jih zagovorniki istospolnih pojavov nočejo niti slišati. Ker imajo moč, čeprav nimajo argumentov, so svojo moč zlorabili, da so ustrahovali ravnateljico, da je odpovedala prostore za sobotno prireditev.

Ko imajo homoseksualni aktivisti v šolah svoje delavnice med šolskim urnikom in svoj neomejen dostop do šolarjev izkoristijo, da vanje vnašajo nemir in nejasnosti glede samega sebe in svoje spolnosti, moramo biti vsi tiho, ker naj bi to početje bilo razsvetljenje. Kadar pa njihov bivši človek na pripravitni prireditvi pripoveduje svojo osebno zgodbo, da gre pravzaprav za eno samo pokvarjenost, jo poskušajo onemogočiti. Če je Svetovna zdravstvena organizacija izločila homoseksualnost iz seznama psihičnih motenj, pustila pa možnost, da se od nje zdravimo (sic!), ostane le še moralna kategorija hudega nereda. Istospolno nagnjene očitno spada med stvari, ki »jih ne bi smelo biti«. Morda še ne poznamo njenega izvora, vemo pa, da je odklon od tistega pravega, ki mu rečemo normalno. Ker ne smemo reči »da je bolezen«, potem nam ostane le še izraz »razvrat«, torej osebna, svobodna odločitev za trajen in družbeno škodljiv greh.

Tako smo v Sloveniji doživeli pravo cenzuro s strani samooklicanih cenzorjev, ki se skrivajo za človekovimi pravicami, hkrati pa jih kršijo, predvsem pravico do svobode govora in združevanja v javnih prostorih, izven javnega programa. Vsi vemo, da so šole ob sobotah in nedeljah prazne stavbe in redna praksa je, da se v teh prostorih skupnosti, lahko zbirajo različni ljudje. Edini pogoj je, da spoštujejo skupno lastnino. Vsakomur pa je jasno, da prireditev v šoli ni vedno šolska prireditev. Sicer gre »katolikofobija« že tako daleč, da se tudi med počitnicami tam ne smemo več zbirati katoličani, »ker naj bi peli verske pesmi na novomašnem kosilu« ali iz kakega drugega za lase privlečenega razloga. Dejstvo je, da smo katoličani čedalje bolj diskrimirani na kapilaren in prefinjen, strahotno učinkovit a neoprijemljiv način, da ga »varuhinja« človekovih pravic niti ne opazi, ker je že davno izgubila kompas za svoje verne »varovance«.

Ihta in zagrizenost s katero so istospolni aktivisti napadli katoliško mladino priča o njihovem sovraštvu in nestrpnosti, ki se ne ustavi niti pred ustavno zagotovljenimi pravicami in se poslužuje vseh možnih zlorab in pritiskov, da doseže svoj namen. Predvsem pa se opirajo na svoj medijski monopol, ki izvira iz samocenzure novinarjev brez poguma, da bi razmišljali in se zoperstavili istospolnemu lobiju. Vsak se boji za svojo službo, drugače misleče pa se izloči ali odžaga (npr. MMC oz. zaposlovanje na RTV množice ljudi iz napol propadlega tednika).

Nihče ne zanika istospolnim pravice, da se borijo proti diskriminaciji. Žal, pa postajajo neprepričljivi, saj je v Sloveniji diskriminacija istospolnih pravzaprav ničelna. Vsako leto  se oni znašajo nad tistimi, ki se z njihovimi javnimi zahtevami ne strinjamo na svojem pohodu slabega okusa. Vsako leto se tudi, priročno ob istem času, zgodi kakšen incident, ki jih predstavlja kot žrtve. Verjetno se bo zgodil tudi letos… potem bo že dišalo po naročenem incidentu.

Istospolni aktivisti še vedno enačijo svojo borbo za privilegije s človekovimi pravicami. Čeprav poznamo odločbo Ustavnega sodišča, kjer je jasno, da privilegije, ki jim jih je zapisal propadli Družinski zakonik ne sodijo med človekove pravice. Njihova nestrpnost pa se kaže v tem, da nočejo niti sedeti za mizo s Civilno iniciativo, ki je branila pravice otrok do očeta in matere in se tako uvrstila med organizacije za obrambo človekovih pravic. Pristranskost, ki jo kažejo z dejanji in odprtimi pismi, nestrpnost, ki se je ne sramujejo in samooklicanost za cenzorje, kaj se sme v naši družbi misliti, govoriti in delati in kaj ne, razodevajo, da je tudi danes svoboda pred hudo preizkušnjo. Svoboda za »naše« ni bila nikoli vprašljiva, svoboda za drugače misleče pa je očitno nedopustna, čeprav gre za svobodo govora in združevanja, ki sta ustavni kategoriji prvega reda in sta pridobitvi, ki smo jih Slovenci izborili proti titoistični, Socialistični Republiki Sloveniji.

Boj za toleranco z istospolnimi v družbi je že davno prešla v agresivni napad in spremembo družbenega ustroja. Sedaj zahtevajo izenačitev statusov, privilegije in sistematično misijonarijo med mladimi, da bi pridobili »novo kri« za svoj način življenja, ko sami svojih otrok ne morejo imeti. Zaradi tega in vseh drugih naših družbenih problemov (malikovanje večne mladosti, modnosti, razvajenosti, uspešnosti, neodgovornosti, nezrelosti, individualizma in sebičnosti), se število neopredeljenih ljudi čedalje veča do te mere, da se hočejo nekateri opredeliti kot »spolno nevtralne«. Nad nezrelimi ljudmi pa se zlahka izvaja cenzura in medijski teror, da se utiša kritične glasove.

Sem proti cenzuri, sem proti samocenzuri in še bolj proti samooklicanim cenzorjem, ki v svojem imenu, brez jasnih in razvidnih meril, razen svoje samovolje, uničujejo svobodo govora in združevanja v korist privilegirani manjšini.

Sem za svobodo v spoštovanju do drugače mislečega, kjer lahko vsak brez strahu pove svoje mnenje in ga v ljubezni do resnice brez skrbi predstavi drugim.

Dol s cenzuro!

Foto: radio Hit

Nekaj citatov:

Urška Makovec: “Cerkev se verjetno še vedno na nek način počuti kot žrtev in verjetno zato tako težko sprejema kritike na svoj račun.”

Matija Gabrovšek: “Če ne delajo tako, kot pridigajo nam, to ustvarja neugoden položaj.”

V oddaji naj bi svoje poglede predstavil tudi pater Bogdan Knavs, ki pa mu ni bilo dovoljeno. Voditelj Uroš Slak je sicer veliko citiral njegovo pismo slovenskim škofom.

Za njo so ostali plebiscit, slovenska vojska, nova valuta – tolar, slovenska carina, slovenski potni listi, slovenska narodna banka, odprto območje Kočevske Reke, odprtost v svet, ki nas je mednarodno priznal, skratka – zapustila nam je DRŽAVO! Samostojno in neodvisno republiko Slovenijo!

Monografija z naslovom Osamosvojitvena vlada. Kako so gradili državo je zgodovinski oris ekipe, ki je upravljala z izvršno oblastjo in je pripravila Slovenijo, nekdanjo republiko v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, na samostojno življenje.

Knjiga šteje 762 strani, vsebuje bogato fotografsko gradivo in tudi dokumente, ki jih v arhivih ne najdemo. Njena avtorica je zgodovinarka dr. Rosvita Pesek.

Po ceni 37,90 Eur jo lahko naročite tudi na urednistvo@casnik.si.

Foto: Celovška Mohorjeva družba

Zakon o popravi krivic (v nadaljevanju: ZPKri) je bil sprejet 25.10.1996. Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic, ki je bila ustanovljena v skladu s tem zakonom, deluje že petnajst let. Rok za vlaganje zahtev po ZPKri je odprt. Zato člani komisije vzpodbujamo vse upravičence, torej bivše politične zapornike in svojce žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, posebno tiste svojce, ki so zgubili enega ali oba starša, da podajo zahtevo za uveljavitev ustreznega statusa in odškodnine, čeprav res simbolične.

ZPKri priznava status in pravice žrtvam komunističnega nasilja za obdobje od 15.5.1945 do 2.7.1990, torej bivšim političnim zapornikom in njihovim svojcem ter svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja.

Bivši politični zaporniki po ZPKri so vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990, na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov.

Za bivšega političnega zapornika se šteje tudi oseba, ki je bila v upravno kazenskem postopku, zaradi prekrška, kaznovana na odvzem prostosti, ali ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča, ali je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja in tudi oseba, zoper katero je bil uporabljen protipravni ukrep brez upravno kazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organa.

Po vojni pobite osebe po ZPKri so osebe, ki so bile protipravno obsojene na smrt in je bila smrtna kazen nad njimi izvršena in vse osebe, usmrčene brez obsodbe sodišča.

Ob zgoraj navedenih zakonskih pogojih se za bivše politične zapornike oziroma po vojni pobite osebe štejejo tudi osebe, ki so bile obsojene pred sodiščem drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije, če imajo te osebe oziroma v primeru po vojni pobitih oseb, njihovi svojci, v času uveljavitve tega zakona stalno prebivališče na ozemlju sedanje Republike Slovenije in so državljani Republike Slovenije.

Z ZPKri so določeni tudi posebni pogoji in postopek za spremembo pravnomočnih kazenskih sodb izrečenih v političnih procesih v času komunističnega nasilja v obdobju od 15. maja 1945 do 2. julija 1990, v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov v sodnem ali upravnokazenskem postopku.

ZPKri pa krivic ne odpravlja po uradni dolžnosti, ampak morajo prizadeti oziroma njihovi svojci vlagati svoje zahtevke pri navedeni komisiji oziroma pri Ministrstvu za pravosodje in javno upravo, Sektorju za popravo krivic, Glinška ulica 12, Ljubljana, ki opravlja strokovna opravila za komisijo. Na tem sektorju lahko dobite vso potrebno strokovno pomoč.

Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic je po do sedaj popisanih statusih (Evidenca poprave krivic, december 2008) priznala 6875 statusov žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja ter 32.070 statusov svojca in bivšega političnega zapornika s pravico do odškodnine (do 9.3.2012).

Upoštevajoč število žrtev komunističnega nasilja je število do sedaj vloženih zahtev res minimalno. Samo na območju Republike Sloveniji je odkrito že več kot 600 prikritih grobišč žrtev komunističnega nasilja, kjer je po dosedanjih predvidevanjih pokopanih verjetno okoli sto tisoč žrtev (Jože Dežman: Posledice vetrinjske tragedije: množična grobišča, emigracija, diskriminacija žrtev, tabuji, 2011).

Večina prikritih grobišč še ni obeleženih. In zelo majhno število žrtev je odkopanih in identificiranih. Da bi komunistična oblast zločine prikrila, so nekatera grobišča prekrili celo z več metrskimi sloji odpadkov ali z več pregradami in zidovi. Ubitim so odvzeli pravico do imena in groba. Zato moramo izpolniti moralni in civilizacijski dolg in vse žrtve civilizirano pokopati.

Skupno vsem žrtvam komunističnega režima je, da so bile pobite, zaprte, mučene, preganjane, zastraševane, izsiljevane, preseljene, izropane, žaljene, diskriminirane, poslane na prevzgojo ali prisilno delo, izstradane, … iz maščevanja, zgolj zaradi vere ali pripadnosti drugače mislečim, npr. vaškim stražam, domobrancem. Mnoge žrtve so bili tudi člani njihovih družin, prijatelji in znanci. Maščevanje se je torej izvajalo popolnoma brezpravno, brez ugotavljanja morebitne dejanske krivde, v pravno dvomljivih upravnih in sodnih procesih ali brez le-teh. Tako imenovane razredne sovražnike, tudi dojenčke, otroke, mladostnike, ženske, ostarele, so izpostavili tudi najhujšim oblikam maščevanja, kot npr. izstradanje dojenčkov do smrti v taborišču Teharje, streljanje in pobijanje brez orožja, množično pobijanje otrok, mladostnikov, žensk in starcev, strahovito mučenje, stradanje in izžejanje do smrti …  Mnogi so utrpeli tudi ropanje, obvezne oddaje, odvzem ali prisilni odkup premoženja. Otrokom tako imenovanih razrednih sovražnikov so onemogočali šolanje, jih šikanirali in jih diskriminirali tudi pri zaposlovanju. In načrtno se je izvajalo tudi dezorganiziranje in izčrpavanje zdravih jeder gospodarjenja in gospodarstev.

Mnoge zločine in mesta zločinov so zločinci prikrili, zakrili in se kruto maščevali nad vsakomer, ki bi si drznil o zločinih spregovoriti. V zastrašujoči klimi sovraštva in smrti so ljudem odvzeli pravico do čustev, tudi žalovanja, pravico do temeljnih občutkov varnosti, upanja in zaupanja v prihodnost ter zatrli normalno človeško iniciativo, solidarnost in sočutje. Le ugibamo lahko, koliko težje in bolj usodne bi bile posledice, če nebi delovala trdno ukoreninjena medsebojna pomoč in solidarnost v družinah, na vasi in v drugih manjših skupnostih, če v naših ljudeh nebi bilo toliko upornosti in klenosti.

Zločini revolucije in povojne komunistične oblasti brez dvoma dokazujejo, da je bil ta sistem zločinski. Zločini, genocidne težnje in ravnanja ter druge oblike načrtnega uničevanja in zanemarjanja potencialov državljanov ter posledice tega, so povzročile izkrivljanje in zmedo celotnega sistema moralnih norm, kar ne dopušča transparentnosti in vladavine prava, preprečuje prizadevanja za državotvornost in blaginjo državljanov in izčrpava človeške in druge potenciale vse do danes.

Podati vlogo za priznanje statusa žrtve po ZPKri, ustno ali pisno pričevati o prestanem trpljenju in izgubah, … so koraki v smer zgodovinske resnice in ohranjanja zgodovinskega spomina. Zgodovinsko resnico smo dolžni izpopolniti in uravnotežiti tudi z njeno temno, prezrto, zanikano in zamolčano stranjo. Priznavanje in spoštovanje zgodovinske resnice nam bo pomagala pristno in polno čutno (so)čustvovati, prepoznavati naše kulturno družbeno okolje skozi generacije, da bi se ob zavedanju naših korenin lahko okrepili za danes in prihodnost.

Pretrganje molka o izgubah, trpljenju in bolečini, ki je zlorabljal in zastrupljal živost življenja in upanja, ki je z nepristnimi in okrnjenimi čustvi in sporočili travmatiziral medosebne odnose skozi generacije, je izredno pomembno tudi na osebni, človeški ravni. Žrtve kot tudi zlorabljeni rablji potrebujejo pomoč, da spregovorijo in dopolnijo zgodovinsko resnico. Namesto večnih, predvsem nezavednih, skrbi o tem, kdaj, o kom, o čem, pred kom moramo molčati, ki jih z vzorci vedenja prenašamo iz generacije v generacijo in (zato) zavrtega in nepristnega čustvovanja in komuniciranja, se prepustimo resnicoljubnosti in resnici, kar nam bo vračalo občutek varnosti, sočutje do bližnjega, zaupanje v sočloveka in moč, da se zoperstavimo krivici in stopimo v bran pravici.

Osvobajanje človeških, družbenih in domovinskih potencialov in možnosti razvoja bi nam lahko dalo potrebno energijo, da se razcvetimo v tvorno družbo prihodnosti, ki jo odlikujejo vrednote spoštovanja resnice in pravice, spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, načela pravne države in spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nujno potrebna je normaliziranja kulture, moralnih in pravnih norm ter družbenega funkcioniranja v prid trajnostnega družbenega razvoja, blaginje in miru.

K očiščenju in sočutju ter osebni in ustvarjalni svobodi civiliziranega sveta nas bodo morda naravnale tele ugotovitve (K. Kompan Erzar in T. Erzar: Travma povojnih pobojev in njeno zdravljenje, v Dežman: Resnica in sočutje, Poročilo 3, Družina 2012, str. 316):

»… dokler ni sočutja do žrtev in vseh prizadetih in dokler vsi nemočno gledamo njihovo agonijo in sprenevedanje odgovornih, se njihova in naša skupna bolečina samo nadaljujeta in poglabljata. Zlasti se poglablja naš skupni občutek, da nikoli ne bo drugače, da te tragedije ni mogoče izžalovati in da je bilo vse prizadevanje zaman. Zelo zmotno je misliti, da travma v neki družbi prizadene zgolj določeno populacijo: izgubljena varnost in izgubljeno sočutje prek povečanja strahu, neiskrenosti in manipulativnosti slej ko prej dosežeta sleherno družino ali sleherno celico, kjer nastaja občutje medosebne varnosti in kjer smo deležni sočutja. Vsaka nezaceljena travma je zato izjemno škodljiva za vse: najprej seveda za tiste, ki so jo neposredno doživeli in jo še vedno tiščijo v sebi, nato za njihove sorodnike in otroke, ki bi sicer o travmi radi spregovorili, pa ne vedo za njen vir, nadalje za tiste, ki samo nemočno gledajo, kako se žrtve neuspešno borijo za pravico in nato utihnejo in kako manipulativni posamezniki izkoriščajo njihovo bolečino, nadalje za tiste, ki so v svojem doživljanju travme obtičali na pol poti ter nihajo med jezo na vse in vsakogar in indiferenco, nato za tiste, ki bi bili radi naši aktualni sogovorniki, pa ne morejo biti, ker mi živimo v preteklosti svojih travm, in nazadnje za vse mlajše generacije, ki bi se rade zaščitile pred bodočimi travmami, pa se ne morejo, ker v naši družbi nimamo na voljo funkcionalnega modela reševanja travm, ampak zgolj nefunkcionalne, ki le še poglabljajo občutek vdanosti, nemoči in poraženosti.«

Mag. Majda Pučnik Rudl

predsednica Komisije Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic

Foto: SCNR

Izjava predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka v zvezi z umetniškim projektom zažiga križa v Krajinskem parku Strunjan.

Predsednik republike dr. Danilo Türk se zavzema za spoštovanje umetniške svobode, ob tem pa poudarja, da se morajo umetniki zavedati, da so lahko njihova dejanja, zlasti če so zavestno provokativna, sprejeta in razumljena tudi kot žalitev osebnih, verskih ali drugačnih, čustev.

Predsednik republike se je v svojih izjavah že večkrat opredelil proti sovražnemu govoru, zlasti ko je ta usmerjen proti posameznikom ali skupinam ljudi na podlagi njihovega verskega prepričanja ali katere koli druge osebne okoliščine. Predsednik republike poudarja, da si moramo vsi skupaj, kot družba in posamezniki, prizadevati za strpen javni dialog, ki bo spoštoval različnost in ne bo žalil osebnih čustev.

Napovednik oddaje na MMC RTV SLO, ki sta ga podpisala Bojan Traven in An. Ma.:

“Zahteve po jasnem in nedvoumnem kaznovanju krivcev”

Po največjem finančnem škandalu slovenske Cerkve, ki je tudi eden izmed največjih slovenskih tranzicijskih finančnih propadov, se njen vrh nikakor ne more ali ne zna izviti iz tega primeža.

Pohlep in odmik od Boga sta besedi, ki sta se znašli v ogledalu Rimskokatoliške skupnosti v Sloveniji. Zahteve po jasnem in nedvoumnem kaznovanju krivcev pa, ne samo v civilnih postopkih in vatikanski preiskavi, tako postajajo vse glasnejše.

“Cerkev ponuja neprepričljive izgovore”

Sodelavci Pogledov Slovenije so po raziskavi prišli do novih odkritij, zakaj vrh slovenske Cerkve ni sposoben samoočiščenja. Namesto tega vernikom in laikom ponuja neprepričljive izgovore, povezane tudi z novimi in novimi škandali, kot je bil domnevni odvzem škofovskih palic že upokojenima škofoma Uranu in Krambergerju.

O vsem tem bodo spregovorili v nocojšnji oddaji na Prvem programu TV Slovenija.

Foto: MMC RTV SLO

»Predsednik centralne banke mi je dejal, da ni panike, vendar obstaja strah, ki bi lahko prerasel vanjo«, je dejal predsednik Grčije Karolos Papulios na sestanku s političnimi voditelji. Iz dveh bank so sporočili, da se je pospešeno dvigovanje denarja nadaljevalo tudi v torek. Mnogi Grki kljub temu upajo, da bodo ostali v evrskem območju brez upoštevanja ukrepov, ki jih narekujeta EU in MMF, kot to obljublja Aleksis Cipris 37-letni vodja levičarske stranke Syrize.

Foto: www.trak.in