Rok Prešern Že prav pobalinska pa je ideja, da bi hkrati z liberalizacijo cen naftnih derivatov vlada preko DARS-a povišala koncesnine trgovcem, ki imajo avtocestne črpalke. To pomeni še višje dajatve državi, posledično višji strošek goriva, kar se na koncu prelije v višjo končno ceno, ki jo plačajo potrošniki.
Značilno slovenski pristop k tranziciji – spremembe uvajamo samo delno in ne celovito. Tudi zadnji »mini davčni reformi« težko rečemo reforma. Še danes nismo popolnoma uspeli uveljaviti prosto-tržnega sistema, še več, v državi se v zadnjih letih krepijo socialistične pobude, ki (ponovno) promovirajo socialistični sistem in uvajajo centralno-plansko gospodarstvo.
Z rahlim izboljšanjem stanja na trgu delovne sile, izgubljamo občutek o potrebnosti reforme trga delovne sile, davčne reforme … Vlada že tako na področju reform ni pokazala ničesar. Ostale države so globalno gospodarsko krizo izkoristile za izpeljavo prepotrebnih reform in iz krize izšle močnejše, z učinkovitejšimi in prestrukturiranimi gospodarstvi. Slovenije žal ni med njimi.
V Sloveniji na razmere v Venezueli nekateri gledajo povsem drugače kot svetovni mediji in kot bi upravičeno pričakovali od objektivnosti polnih ust slovenskih mainstream medijev. Miha Kordiš za nastalo stanje hitro in hladnokrvno najde rešitev: »Kapitalistično kontrarevolucijo obrat do zadnjega beliča, nato pa z bajoneti sterat v morje.«
Predlagatelji bele knjige o pokojninah so ponovno dokazali, da ne zmorejo treznega razmisleka o novem bolj pravičnem sistemu pokojninskega varstva kot naložbenem sistemu financiranja pokojninskega sistema. Tako bi breme financiranja pokojninskega sistema, odločanje o višini upokojitvene starosti, obdobju izplačevanja ipd. preložili na ljudi same.
Vseh vrst socialisti vseh dežel, še posebej pa slovenski, se vedno radi sklicujejo na vsem dostopne javne storitve v Severni Evropi. Za primer nam ves čas ponujajo Švedsko in njen socialni model. Švedsko predstavljajo kot veliko socialno državo in nam zagotavljajo, da je to edina prava pot in alternativa kapitalizmu. No, zadnja informacija jih bo močno prizadela.
Slovenija je poseben primer, tu namreč niti v zadnjih dveh desetletjih in pol formalne demokracije nismo imeli prave svobode, nikoli nismo uspeli v celoti vzpostaviti temeljev svobodne družbe, svobodne gospodarske pobude in transparentnega delovanja države (ter njenih ustanov) v službi državljanov in branjena njihove svobode.
Sprenevedanje vlade, da ne gre za politične menjave, dokazuje le njeno nesposobnost in podrejenost lobijem okoli že tolikokrat omenjenih stricev iz ozadja. Sklicevanje na previsoke plače, sedaj že bivših vodilnih na DUTB, je postalo popolnoma prozorno ob podatku o plačilu Marka Kosa, ki je na NLB zaslužil več kot oba tujca skupaj.
Edina razlika med Ponzijevo shemo in javnim pokojninskim sistemom je v tem, da Ponzi ni mogel prisiliti vlagateljev, da bi nadaljevali vplačila v njegov piramidni sistem, medtem ko je javni pokojninski sistem in vplačevanje vanj zakonska obveznost. Ob neprestanem zmanjševanju pravic in povečevanju prispevkov se sklicujejo na solidarnost do upravičencev.
Kot že mnogokrat poprej smo ponovno postali del nadaljevanja sage in medijskega pompa o novem starem predlogu o zvišanju minimalne plače. Gre za sindikalni dolgoročni projekt, s katerim vsake toliko časa demagoško opletajo v medijih in pred svojimi člani, ki jim za njihovo (ne)delo plačujejo ne tako majhno članarino, poskušajo opravičiti svoj obstoj.
Dogajanja okoli arbitražnega sporazuma so se na slovenski strani prevesila v popolno burlesko. Nerešeno vprašanje meje s Hrvaško nam tako že od osamosvojitve naprej kot Demoklejev meč visi nad nami. Odprtega vprašanja se v resnici sploh nismo lotili, vsakokratna oblast ga je odrivala na stran, kar nam nakazuje njeno nesposobnost razvozlati ta gordijski vozel.
Navkljub vsem srečanjem evropskih voditeljev z grškim premierjem Aleksisom Ciprasom v zadnjih mesecih, se je kriza v Grčiji le še poglobila. Pogajalci niso dosegli nobenega napredka v zvezi z realizacijo s strani trojke oz. posojilodajalcev zahtevanih in prepotrebnih reform. Grška vlada v resnici ves čas zavlačuje z uresničevanjem reform, še več, zdi se, kot da ob tem izsiljuje posojilodajalce.
Spopad za ohranitev moči v trenutno še državnih podjetjih se nam namenoma prikazuje kot vztrajanje na branikih za javno lastnino, za podjetja v službi človeka, delavcev in proti podjetjem grabežljivih kapitalistov in njihovega dobička. Kako zgrešena »filozofija« je to, nam dokazuje 25 let popolnoma neprimerne tranzicije države in gospodarstva.
Ob množici člankov o »zloglasnem« Transatlantskem sporazumu o trgovini in investicijah med EU in ZDA (TTIP) v večini množičnih medijev ter na raznoraznih spletnih portalih in blogih lahko ves čas poslušamo o nevarnostih, ki naj bi nam grozile ob omenjenem sporazumu. V resnici si sporazum prizadeva odpraviti trgovinske ovire med obema partnerjema.
Socialistične in skrajno levičarske stranke ter nevladne organizacije nas v zadnjem času agresivno prepričujejo, da kapitalizem in prosti trg svetu in posameznim državam nista prinesla napredka ter rešitev razvojnih problemov. V zameno ponovno ponujajo socializem. Pa vendar …
Konec februarja se izteče aktualni program pomoči. Brez podaljšanja programa Grčiji grozi bankrot, prav veliko izbire nima. Grški poskus prevare trojke ne bo uspel, je pa na žalost uspela prevara vseh Grkov na zadnjih volitvah, ko so podprli popolnoma nerealne obljube Sirize. Ko bi vsaj Slovenci spregledali prevaro z nerealnimi obljubami Združene levice …
Privatizacija se v vseh 25-ih letih, od osamosvojitve naprej, predvsem ni zgodila zaradi klientelističnih interesov večinoma »prebarvane« politike in s strani politike nastavljenih direktorjev vseh večjih državnih podjetij. Lahko bi mirno rekli, da v resnici zaradi tega še nismo zaključili naše poti iz socializma ter se otresli gospodarske krize. Rezultate poznamo.
Kot ključni dosežek po 100 dneh vlade Miro Cerar izpostavlja stabilizacijo političnega prostora z vzpostavitvijo dialoga v družbi. Naj naštejem še nekaj ostalih, po njihovem mnenju, dosežkov: sprejet rebalans proračuna za leto 2014 ter intenzivno pripravo rebalansa za leto 2015, številne aktivnosti za zmanjšanje brezposelnosti med mladimi ter pomemben premik na področju spoštovanja pravne države. Odlično, a le kje je to vidno? Kaj konkretno to pomeni za državljane?