Blaž Otrin 
Mineva 70 let od poskusa zažiga legendarnega ljubljanskega škofa Antona Vovka, ki se je izkazal z naravnost junaškim vodenjem ljubljanske škofije v eni njenih najtežjih etap (1945–63). A kljub vsem odlikam je bil že za časa življenja, tudi za nekatere v Cerkvi, sporen, nelagodje okoli njegovega imena pa je precejšnje še danes, Neposredno po zažigu, 22. januarja 1952, je Vovk, še ves v ranah na bolniški postelji pisal čestitke Plečniku za njegovo 80-letnico in zapisal kot pečat srhljive besede: »Ne toliko kot bolečine, me boli surovost slovenskega naroda.« In v čem je Vovkova težava, v čem je njegova spornost? Vovkova spornost za slovensko levico je ravno v njegovi popolni nespornosti.
Migranti s seboj prinašajo svoj način življenja, ki je bistveno drugačen od evropskega, in to predstavlja velik izziv za medsebojno sožitje, zahteva odločno ukrepanje države, hkrati pa prinašajo možnost za samorefleksijo in spodbudo za prevetritev družbe, ki v svojem prevladujočem toku postaja karikatura sama sebe.
Vlada na čelu s pozitivno avantgardo z uvajanjem novega davka na nepremičnine dokazuje, da se v odnosu do Cerkve zgleduje po svojih revolucionarnih idolih iz prvih povojnih let oz. jih želi celo preseči.
Zažig je tako postal simbol terorja ljudske oblasti nad Cerkvijo na Slovenskem po drugi svetovni vojni, Vovk z vidno rano na vratu, ki je bila posledica zažiga, pa pooseblja tisoče anonimnih katoličanov, laikov in klerikov, ki so bili šikanirani, kaznovani, zaprti, zasramovani itd. Vovk je namreč slaba vest slovenske levice, brutalno je bil teroriziran brez kakršnega koli upravičenega razloga.
To je bil (verjetno) prvi cerkveni pogreb z državniškimi častmi po koncu druge svetovne vojne. Na dan pogreba so Plečnikovo krsto prinesli na Žale, kjer so se v govorih od njega poslovili predstavniki oblasti, kulture, znanosti: predsednik SAZU Josip Vidmar, rektor univerze dr. Božidar Lavrič, predsednik OLO Ljubljana dr. Marijan Dermastia itd.
Državljani, v kolikor smo moralno razsodni in družbeno odgovorni, moramo zaustaviti škodljivo samouničevalno politiko elit, kajti če nam bo »crknila« družina, nam bo dejansko »crknila« celotna družba. Gre za šokantno izgubo stika z realnostjo elit, ki se ne zavedajo, da je za sposobnost preživetja družbe bistvenega pomena prav ohranitev družine.
Politika se čedalje bolj radikalno vpleta v družino in predpisuje zakone, ki jih bom kot oče, ki svojo vlogo jemlje resno in odgovorno, prisiljen kršiti. Predlagatelji se s svojimi rešitvami zapletajo v paradokse in izražajo veliko mero podcenjevanja staršev. Hkrati s tem, ko vneto zagovarjajo nekaznovanje otrok, vsem, ki mislimo in vzgajamo drugače, grozijo z represijo.
Da bi razumeli, zakaj ministrica tako vztrajno degradira družino, je potrebno poznati duhovni horizont, ki mu pripada. Ideološka izhodišča sovražnosti do tradicionalne družine je nora mešanica freudo-marksizma in radikalnega feminizma. Zakaj pravim nora? Ker zaradi svojih ozko ideoloških interesov želi spreminjati biološka in družbena dejstva.
Desni populizem le priliva gorivo levemu populizmu, ob čedalje bolj polarizirani družbi pa se na koncu obe skrajnosti legitimirata druga skozi drugo. Ponovno smo priča reprizi te že nič kolikokrat videne tragične ljubezenske zgodbe, usodna dvojica, ki ne more druga brez druge in še manj druga z drugo, in je v svojem noro strastnem odnosu pripravljena iti do konca.
Preteklo soboto so »performerji« pred hišo bivšega predsednika v Murglah pokazali svoje zanje v izlivanju gnojnice. S svojim performansom so postavili visoke standarde in marsikdo je menil, da dolgo ne bo junaka, ki bi jim uspel konkurirati. A smo narod talentov in hitro se je ojunačil Viktor Žakelj in dokazal, da zna, zmore in da jim je povsem konkurenčen.
Heinrich Heine je v svoji pesnitvi Almansor leta 1821 zapisal: »Dort wo man Bücher verbrennt, verbrennt man am Ende auch Menschen.« oz. »Tam, kjer sežigajo knjige, na koncu sežigajo tudi ljudi.« Več kot sto let … Beri dalje
Do nedavnega sem mislil, da je moje življenje še kar znosno, potem pa sem pozorno prisluhnil mislim gospodarja, ki mi jih je namenil preko naših političnih izvoljencev ljudstva in vodilnih medijev, se seznanil z najnaprednejšim mišljenjem, z idejami LGTB in teorijo spola kot krono misli, ki je Mišljenje kot tako, in ugotovil, kako nesrečen sem.
V nedavnem intervjuju je predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina kot največjo nevarnost v Sloveniji izpostavil nasilno rekatolizacijo, se pravi katoliško Cerkev, ki se ji je po vrhu vsega po osamosvojitvi vrnilo premoženje, ki ni bilo nikdar njeno.
Slovenska Cerkev nestrpno pričakuje dva nova nadškofa. A izbira obeh (nad)pastirjev buri domišljijo o zakulisnih igrah, saj postopek izbire ne poteka pred očmi javnosti in je zavit v tančico skrivnosti. Slovenska Cerkev je po letošnjih odstopih/odpoklicih obeh metropolitov in nadškofov doživela še ne videno zgodovinsko epizodo, ki bo gotovo prelomnica v njeni zgodovini, kako globoka, pa bo pokazal čas.
Sredi letošnjega junija je umrl legendarni duhovnik Vinko Šega, ki je bil pred sedemdesetimi leti priča krvavih dogodkov v Grahovem in je pokopal tudi zoglenelo truplo pesnika Franceta Balantiča. Z Vinkom smo se srečali pred … Beri dalje
Pred desetimi leti smo volivci na referendum o odpiralnem času trgovin odločili, naj bodo trgovine, razen izjem, v nedeljah zaprte, a kljub temu je bil čez pet let, v času pomladne vlade in sramotnem molku … Beri dalje
Slabih sto let po tem, ko smo Slovenci vstopili v novo državno tvorbo Kraljevino SHS in se soočili s takrat povsem tujo kulturno realnostjo z Balkanom, lahko ugotovimo, da smo se v slabem stoletju duhovno asimilirali in postali pravi Balkanci.
Morje! Beseda, ob kateri se navadno radostno vznemirimo in pomislimo na dopust. A ob masovnem obleganju in izkoriščanju se morje iz leta v leto siromaši. Bodo naši zanamci še lahko z masko na glavi uživali … Beri dalje
Danes mineva natanko 550 let, odkar je humanistični papež Pij II. potrdil ustanovitev ljubljanske škofije. Častitljiva obletnica, vredna, da se je spomnimo, nudi pa tudi številne možnosti za refleksijo in premislek o položaju Cerkve na … Beri dalje
Pred 120 leti, od 29. do 31. avgusta 1892, je v Ljubljani pod pokroviteljstvom ljubljanskega škofa Missie potekal prvi slovenski katoliški shod. Prinesel je ambiciozen družbeno-socialni program, ki mu je v naslednjih letih sledila izjemno … Beri dalje