Andrej M. Poznič 
Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga bomo obeležili v nedeljo 23. avgusta, ponovno opozarja politiko na zavezo, da se vse tri totalitarizme uradno obsodi: “Fašizem, nacizem, komunizem: isti, isti, isti”. Med … Beri dalje
Ko uradniki sabotirajo delo ministrov in ne izpolnjujejo zakonitih izbir, takrat v resnici po tihem izvajajo državni udar in onemogočajo demokracijo. In prav to se sedaj dogaja; a naši mediji so zaposleni z obrambo svojih … Beri dalje
Ko bi bil Poncij Pilat vedel, da bo njegovo umivanje rok postalo simbol bega pred odgovornostjo, Bog ve, kaj bi naredil? Imel je, strahopetec, vso oblast, da Jezusa oprosti ali da križati. Spoznal je njegovo … Beri dalje
Revolucija jim je tako dobro uspela, da je naredila brezno v narodno telo. Malo je takih, ki čez ta kanjon gradijo mostove. Zasuti ga je nemogoče, ker leži v breznu najboljše, kar je naš narod … Beri dalje
Levičarske mantre, ena od njih so »ideološke teme«, napolnjujejo naše ozračje. Zastrupljajo ga! V koalicijski pogodbi je to vsemogočna varovalka, ki naj bi onemogočala vsako reformo, če ne uspejo druge erozijske taktike. Če je Pivčevi … Beri dalje
Žrtve morajo biti, ampak, kakor nekoč, imajo levičarji tudi danes v mislih druge. Kakor nekoč tudi danes nalagajo bremena, ki jih sami nočejo nositi, na druge. Drugi morajo potrpeti, drugi morajo umreti, drugi morajo plačati … Beri dalje
Tovarišica Ilinka Todorovski, varuhinja gledalčevih pravic, dobro bi bilo, da odstopite in prepustite svoje mesto nekomu, ki bo zagovarjal gledalčeve pravice do nepristranskega, poštenega, resničnega, kritičnega poročanja. Potrebujemo varuha gledalčevih pravic, ki nas bo branil pred patološkim anti-janševstvom in levičarskim militantstvom novinarjev RTVSLO.
Naše prve bojne črte so v zdravstvu, policiji, civilni zaščiti, domovih za ostarele, trgovinah, na ministrstvih in še kje. Vsak, ki požrtvovalno prihaja na svoje delovno mesto, ali se samoizolira, da zaščiti svoje domače, ki naredi še nekaj več, kakor je dolžan, je junak in ima naše spoštovanje in občudovanje.
Brez žrtev vseh, ki prejemajo zanesljiv denar iz državne blagajne, bomo še dolgo, zelo dolgo ostali v močvirju posledic korona virusa. Na nek način bomo nazaj v socializmu, ki smo ga komaj zapustili. Levica bo tedaj v svojem raju, vsi ostali pa v peklu.
Napadi se vrstijo kakor z brzostrelko izstreljeno v hrbet. Ni jim mar naše preživetje, važno jim je le, da pridejo čimprej spet na oblast, da bo bankomat spet delal, kakor so vajeni. In to me jezi, pa tudi zaslepljenost ljudstva. A o tem kdaj drugič.
Postavimo se v vlogo novinarja, ki mora povabiti pred ekrane pomembnega javnega delavca, da se pogovori o odprtih problemih. Ali bi povabili odhajajočega politika ali prihajajočega? Ali bi povabili tistega, ki bo govoril, zakaj mu ni uspelo in bo krivdo valil na drugega, kar razodeva njegovo nezrelost, nesposobnost in užaljenost. Ali pa bi povabili tistega, ki bi lahko sestavil novo vlado?
Šarčeva vlada je dokazala, da dela za stare obraze preživelega sistema. Veliko je potrebno za njimi v Sloveniji popraviti in izboljšati. Zdaj naj priložnost dobijo drugi, prvi so jo že imeli, pa se niso izkazali. To je demokracija.
Vnuki revolucionarjev, ki prihajajo zdaj v luč medijskih in družbenih žarometov, nam ne obetajo nič dobrega. So popoln proizvod revolucionarne logike, vzgoje in miselnosti, ki se je razvila v nove oblike, že kažejo svoje totalitarno in zmešano poreklo in pritiskajo na nas.
Vse »zelenkasto-rdeče« kombinacije, ki se nam obetajo, ne bodo rešile planeta, bodo pa, po znamenjih sodeč, spet povzročile hude rane človeku. Planeta pa ne bodo rešile, ker svoj poskus spet začenjajo brez Boga in proti njemu.
A eno pozabljajo tisti, Tako meni Žan Mahnič, ki so Slovenijo spremenili v mafijsko državo. Spoštovanje si morate prislužiti. Z delom, s poštenostjo, z zgledom, s skromnostjo, s spoštovanjem drugačnih. Potem bodo prenehale zahteve po spoštovanju, saj boste spoštovani. Tako pa se vas morda nekateri bojijo, a spoštuje vas nihče. Spoštovanje si je potrebno pridobiti!
Pogled v že vidno narodno in cerkveno prihodnost nam pravi, da nas čakata dva velika spopada, na katera se moramo pripraviti. Prvi boj se nanaša na obstanek našega naroda, naše identitete, naše samobitnosti, obstoj našega jezika, naše tisočletne kulture, drugi boj, ki nas čaka, pa je boj za obstanek naše vere in Cerkve. Sprašujemo se, kako ravnati v času, ko sta pod vprašaj postavljena obstoj naroda in njegove istovetnosti.
Vrniti se moramo h klasičnemu in naravnemu odnosu do zakona, družine in otrok. Če hočemo kaj spremeniti oz. obstati, potem moramo vse delati, da bo med nami čim več otrok. Toliko jih potrebujemo, da bomo spet številčno rasli. Ta boj bo težak, dolgotrajen in silen.
Če bo hotela slovenska pomlad in po svoje tudi Cerkev izpolniti svoje naloge in doseči svoje cilje, potem se bomo vsi morali bolj potruditi, da sploh pridemo do mladih, da stopimo z njimi v stik, dialog, razpravo, burno debato.
Na Češkem po končani lustraciji ni nikogar, ki bi zase trdil: »Jaz sem država.«
Težave, ki jih imamo sami s seboj, s svojo teroristično-komunistično dediščino, s svojo že patetično in shizofrenično zvestobo totalitarizmu, jugonostalgijo in priseganjem na vse, kar nas samouničuje, so velike.