Aleš Čerin 
“Preden zapraviš, zasluži.” Če bi ga ljudje upoštevali, kriz svetovnih razsežnosti ne bi bilo.
Pred časom me je presenetilo mlado dekle, ki je – ko so za vajo morali napisati pisni prispevek – izjemno dobro in hitro napisala blog. V noro zanimivem jeziku, polnem iskrivih primerjav, besednih iger, z … Beri dalje
Danes je božični večer. Mnogi bomo postavljali božično drevesce, ga lepo okrasili, pod njega postavili jaslice in molili ob njem. Včasih je bilo božično drevesce pač vedno drevo, tako iz narave. Potem so prišle umetne iz Kitajske. Kakor ekološke.
V adventnem času pričakovanja učlovečenja Boga je dobro poskrbljeno, da ljudje izgubimo razsodnost in brezglavo zapravljamo. Kako se iz tega izviti in ohraniti trezno glavo?
V odlični organizaciji Družine je v polni dvorani 1800 navdušenih poslušalcev Slovence, kot prve iz postkomunistične države, nagovoril kanadski klinični psiholog, pisatelj in govorec Jordan B. Peterson. Med udeleženci je bilo daleč največ mladih, predvsem … Beri dalje
Ata in mama imata pravico in dolžnost, da se pogovarjata. Vsak dan si morata vzeti vsaj pol ure, da se v miru usedeta in pomenita o tem in onem. Pogosto je najbolj primeren čas zvečer, ko gredo otroci spat. A kaj ko otroci nočejo oditi spat. Uspavanje otrok je danes prva drama.
Predlagala mi je, da naj pišem o tem ali je mama lahko otroku prijateljica. Občutek sem dobil, da želi biti petintridesetina mamica prijateljica svojih štirim otrokom. Prvi vstopa v najstniška leta.
Starši in otroci se morda že malo spomnijo na bližajoči pouk. Danes sem pisal o “lepi” starševski navadi – primerjanju svojih otrok z drugimi.
Zadnjič sva se z ženo sprehajala po Golovcu in srečala družino – oče in mama v poznih tridesetih, hčerka – kakih 12 let, sin kakih 8. Mama je držala hčerko za roko, hodila je pokončno, samozavestno, z nekakšno odločnostjo in vedrino. Oče pa je hodil sključen v grbo, nič ga ni zanimalo, s pogledom v tla, … v svojih mislih. Pokončna mama in upognjen oče. Prispodoba današnje slovenske družine. Se da očeta(e) zravnati?
Prišla sta z roko v roki. Oba sredi tridesetih. Iz torbe sta potegnila vsak svoj telefon in se zatopila vsak v svoj ekran. Ne poznam ju, a zdela sta se mi simbol generacije, ki ima vse, a ji bistveno manjka, generacije, ki se težko odloča. Za bistveno.
Če čuvaš vnuke, želiš, da se ti malčki takoj ko jih pokličeš, oglasijo. Če odziva ni, pomisliš na nevarnost in skočiš v akcijo za katero se potem izkaže, da sploh ni bila potrebna. Kako vzpostaviti pravila in jih uveljaviti v praksi. Z minimalno uporabo sile.
Alfie Evans, 23-mesečni fantek, je umrl. Potem, ko so ga, zaradi ocene sodišča, da je v “njegovem najboljšem interesu”, da ga odklopijo od naprav za vzdrževanje življenja, to 23. aprila letos tudi storili, je fantič živel še več kot 5 dni. Z njim in z borbo njegovega očeta Thomasa smo prebivalci ‘tega dela sveta’ gledali v prihodnost, ko bo narobe ‘upati proti upanju’.
Pred časom sta se name obrnila zakonca, poročena 26 let, ki se ne moreta dogovoriti glede uporabe avtomobila. Takole sta na kratko zapisala v e-pismo: “Kako bi vidva z ženo reševala problem uporabe skupnega avtomobila, če en od zakoncev – po mnenju drugega – prevozi nenormalno veliko kilometrov?”.
Izjava v. d. direktorja Turizma Bled Matjaža Berčona, ki nam je Slovencem predlagal, naj Bled raje obiščemo jeseni in prizadevanja bohinjskega župana Franca Kramarja, ki spodbuja ukrepe, s katerimi bodo zaostrili prihod v Bohinj z osebnimi vozili (vir), … Beri dalje
Starejših moških na predavanjih skoraj ni. Če so, so večinoma nezainteresirani. Ne opazim iskric v njihovih očeh. Zdi se, da pridejo zato, ker je ‘mami tako rekla’. Sprašujem se, kje pravzaprav so v tej po feministično žal-še-vedno-patriarhalni družbi – patriarhi. Ne najdem jih.
Kaj je čas? Sveti Avguštin je rekel: “Če me nihče ne vpraša, vem kaj je. Če pa želim onemu, ki me vpraša, razložiti, ve vem.” Kako se lotiti letos novoletnih zaobljub? Drugače.
Zraven mene se je usedlo mlado dekle, staro kakih 25 let. Po potnem listu, ki ga je še držala v rokah, sem sklepal, da je Slovenka. Vse na njej – od obleke, obutve, postave, pa do obraza – je bilo zdizajnirano do brezhibnosti. V slogu slavne Kim Kardashian. Obraz popolnoma brez napak – tudi s pomočjo kozmetičnega prekrivanja, nepremičen, brez izražanja česarkoli, nobenih čustev, brezvoljen. Lep in strašljiv obenem.
Tole sliko zelenega moža s pipo v ustih je opaziti v javnem prostoru Osnovne šole Bovec. Ravnatelj pravi, da je to zeleni mož, duh gozdov, nekakšen Zeleni Jurij. Ali je stena na poti iz jedilnice v garderobo, v osnovni šoli v kraju, ki ima težave z drogami in mimo katere gre vsak dan na stotine mladih, res primeren prostor za tako likovno izražanje?
Ko gledam kakega očeta štiri-pet-šest-letnega malčka, kako se kot glava družine/odločevalec (simbolno) na kolenih pogaja z njim, da bi, recimo, odšel s plaže na večerjo, še prej pa pospravil plavalno “mašinerijo”, se sprašujem, kam je izginila očetovska avtoriteta, kaj je z našimi očeti. Ko gledam štiri-pet-šest-letne malčke, nevodljive male “diktatorčke”, ki zavestno ignorirajo ‘stokrat’ ponovljeno navodilo očeta, se sprašujem, kdo jim bo v času pubertete, sploh lahko še kaj povedal.
Zadnjič je Lena42, na Twitterju zapisala: “Ko delate kaj namesto njih, je nekje ful enih otrok, ki se učijo sami reševati svoje probleme in ko odrastejo, bodo postali šefi vašim sončkom.“ Starši ne gledamo naprej in smo nedisciplinirani.