Uroš Šušterič: Moja srečanja z generalom Mihailovićem

Uroš Šušterič 11.2.2018 11:5431 komentarjev
 
Vojvoda Uroš Šuštaršič (desno) na sprejemu pri kronskem princu Aleksandru Karadžordževiću (na sliki v sredini) / Vir: http://www.generalmihailovich.com

Vojvoda Uroš Šuštaršič (desno) na sprejemu pri kronskem princu Aleksandru Karadžordževiću (na sliki v sredini) / Vir: http://www.generalmihailovich.com

Ob generalovi sodni rehabilitaciji 14.maja 2015 pred Senatom vrhovnega sodišča Srbije v Beogradu, sem se poleg vseh preživetih vojnih dni v času II. svetovne vojne, spomnil mojih osebnih srečanj s tem velikim človekom.

Armadni general Dragoljub – Draža Mihailović je bil v času II. svetovne vojne s strani Kraljeve vlade v Londonu povišan od čina generalštabnega polkovnika do armadnega generala na odgovornih funkcijah v domovini in pri vladi v Londonu. V vladi je bil nekaj let minister vojske, mornarice in ‘vazduhoplovstva’, v domovini v najtežjih pogojih ilegale pa načelnik štaba Vrhovne komande, namestnik Vrhovnega komandanta Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD), ki jo je po stari tradiciji narod imenoval “četniška vojska”.

Moje prvo srečanje z oficirjem je bilo leta 1939, ko je bil generalštabni polkovnik Dragoljub Mihailović komandant 38. pehotnega polka v Celju. Tedaj sem bil gimnazijski dijak, ki je s svojim očetom Josipom, vojnim prostovoljcem srbske vojske iz I. svetovne vojne bil povabljen na pukovsko slavo v kasarno polka v Celju. S pokojnim očetom sta bila vojna tovariša iz časov Solunskega preboja I. svetovne vojne … jaz pa sem ga videl prvič. Markanten, eleganten oficir, ki je bil pred tem vojni ataše v Sofiji in kasneje v Pragi, je deloval kot zelo privlačna in skromna oseba. Kasneje sem v času mojega ilegalnega in vojnega delovanja v II. svetovni vojni videl in dojel, da je bil oboževalec Slovenije in veliki prijatelj našega naroda, ki je imel do nas Slovence, ki smo bili aktivni borci v Srbiji, posebej prijateljski odnos. Naši oficirji so uživali posebno zelo veliko zaupanje, saj je v Vrhovni komandi bilo na najodgovornejših položajih veliko slovenskih oficirjev predvsem v obveščevalno – kontraobveščevalni službi, ki je bila preko generala Vauhnika in polkovnika Domazetoviča najbolje organizirana.

Vrhovni komandi Jugoslovanske vojske v domovini sem bil kot oficir spremljajočega zaščitnega bataljona dodeljen v jeseni 1944, ko smo pričeli z odmikom od Rdeče armade v smeri proti Vzhodni Bosni. Po skupnem osvobodilnem pohodu Rdeče armade in naših enot smo se brez strela in incidentov po predhodni osvoboditvi pretežnega dela Srbije, umaknili čez reko Drino na teritorij Vzhodne Bosne. K Čiči, kot smo ga imenovali, je tedaj prišel posebni odposlanec predsednika USA Roosewelta in generala Donowana polkovnik Robert McDowell z nalogo raziskati lažniva poročila angleških obveščevalnih oficirje skupine ‘Teheran’, ki je delovala v Kairu v okviru komande SOE. Vsi so bili agenti NKVD in so kasneje vsi prebegnili v ZSSR, to so bili Donald Maclean, James Klugman, Basil Davidson, Kim Philbi, Guy Burgess, Anthony Blunt in ostali, ki so s svojim lažnim prikazovanjem situacij na bojiščih Balkana naredili nam več škode kot okupatorji.

V tem času sem od strani Vrhovne komande dodeljen kot spremljevalni oficir tudi grupi ameriške vojne delegacije polkovnika McDowela in se tako na indirekten način večkrat srečal s Čičo. Posebno pa mi je ostal v spominu naslednji in poslednji najin stik …

V vasi Boljanić izpod planine Ozren, od koder so bili z letalom evakuirani tudi McDowell in 34 zavezniških oficirjev, smo bili pred neko hišo v postroju oficirji, ki smo po težkih borbah na Han Pjesku, Tuzli in ostalih bojiščih, bili pripravljeni na pregled. Ob tej priliki me je general Mihailović pohvalil za borbeno uspešnost in me povišal v čin poročnika JVvD. Tedaj se je spomnil mojega očeta in sva o njem spregovorila nekaj besed.

Nekaj dni kasneje me je poslal v poslednjo vojaško misijo – vodil sem izvidnico preko reke Spreće pri Doboju, preko katere je bil planiran prodor v Zahodno Bosno. Tu sem padel s svojimi vojaki v zasedo in v vojno ujetništvo, pot me je peljala v v vojno taborišče v Nemčijo.

Mnogi so me v mojem življenju spraševali o mojem osebnem poznanstvu generala in prav vsem sem v kratkih besedah povedal, da je to bil človek, ki se je boril z nami, jedel z nami iz istega kotla, spal z nami in končno dočakal svojo kruto in nepravično obsodbo kot 80 odstotkov vseh, ki smo ostali takrat pri življenju, večino pa so ali okupatorji ali komunisti, ustaši in ostali pobili že ob zajetju.

Po rehabilitaciji, ki sem jo v 91. letu starosti le dočakal, nekoliko bolj optimistično gledam na svet in tekoče dogodke. Temu dejanju mora slediti še znanstvena korekcija zgodovine in popolna razjasnitev vlog posameznih vojska na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije.

To je prilika in čas, ko moramo drug drugemu povedati resnico v obraz, se opravičiti in odpustiti – nikoli pa ne pozabiti.

Pripis uredništva: Uroš Šušterič je prispeval svoja besedila tudi za knjigo Sodelovanje partizanov z okupatorjem, ki jo lahko naročite na Časniku.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

31 komentarjev

  • Dolgo je trajalo do razveljavitve sodbe generalu Draži Mihajloviću, čeprav je to bilo sojenje že prima vista pravno-legalno popolnoma nekorektno. Podobno kot sojenja v tistih letih in še tudi kasneje ( pomislimo na proces Blažič- Miklavčič v sedemdesetih) v Ljubljani. V stalinističnem duhu.

    Pričanja gospoda Šušteršiča o tem so zelo zanimiva in dragocena, tudi zato, da si vsak sam skuša ustvariti neko čimbolj realno, pošteno podobo o tistih prelomnih krutih časih, ki nam po tolikem času še vedno v precejšnji meri, tudi zaradi nerazrešenih, potlačenih zgodb in krivic, odrejajo tudi sedanjost.

    p.s. A je treba dodati, da sem razočaran, a niti ne presenečen nad odzivi slovenskih dominantnih medijev glede razsodbe? Ki se očitno ne znajo izkopati iz prepričanja, da je pravo za to, da služi politiki (in to ” progresivni” politiki) ter enostranskim predstavam, ki jih je v duše ljudi vcepilo dirigirano jugokomunistično zgodovinopisje.

  • Slovenec, general Vauhnik je leta pred vojno sporočal in opozarjal, kakšen močen vojaški stroj gradi Hitlerjeva Nemčija in kako se očitno pripravlja na veliko osvajalno vojno. In kakšen je bil lahkomiselen in sprevržen zaključek prejemnikov Vauhnikov informacij in tudi širših krogov doma? Da je Vauhnik očitno preveč impresioniran in pod vtisom nemškega režima, nemara skoraj Hitlerjev skriti občudovalec, potencialni petokolonaš.

  • Radolfin

    Angležem in Američanom je bil interes združena Jugoslavija. glede na medvojne izkušnje, se srbska hegemonija ni izkazala. Edina rešitev in garancija za enotnost Jugoslavijo so predstavljali Titovi partizani. Pri tej strategiji so ostali vse do jeseni 1991, še nekaj mesecev po slovenski-jugoslovanski vojni so silili Slovence, da naj ostane v Jugoslaviji. Zato so 1943 odrekli podporo kraljevi jugoslovanski vojski oz. četnikom.
    Slovenski partizani pa so bili v tej globalni perspektivi zgolj podaljšana roka titovih oz. ruskih boljševikov, bistvenega doprinosa k poteku vojne niso prispevali, razen da so pobijali, kradli in uničevali svoj lasten narod, ali na kratko, čistili so teren za revolucijo. Glede na dogovor z zavezniki, je Jugoslovanska armada (ne pa slovenski partizani!) maja 45 zasedla slovenska ozemlja, to je to.
    Zgodovina druge svetovne vojne na slovenskem ni nobena einsteinova umetnina, je zelo kratka, jasna in razumljiva. Le bedaki nočejo videt, kaj govorijo dejstva.

    • Zdravko

      Angleži so “odrekli” podporo kraljevi vojski in podprli partizane potem ko je kralj predal oblast Titu in je bila de facto revolucija izvedena. 1943.

      • V članku samem je povsem drugačna hipoteza o tem, zakaj so Angleži med vojno zamenjali stran, ki so jo podpirali v YU. Po mojem bolj drži od tvoje.

        • Zdravko

          Obe lahko daš skupaj. Se ne izključujeta.

        • Radolfin

          Spy games. Tudi v primeru grčije se angleži dolgo časa niso mogli odločiti, koga naj podpirajo in so pošiljali agente in orožje tako rdečim kot črnim. Šele na koncu v državljanski vojni so aktivno podprli črne. Grki so bili vedno enoten narod in so se delili samo po politični pripadnosti. V Jugoslaviji so se delili po narodnosti in po politični pripadnosti. to je zelo dobro znal izkoristiti Tito. Če bi šlo za en jugoslovanski narod, bi se Angleži in Američani odločili povsem drugače.

  • Zdravko

    Sem pa razočaran nad odzivom Hrvatov in predsednice Kitarović. Hrvati so očitno še pol toliko obremenjeni kot smo v Sloveniji.
    Srbi so pa še bližje temu da dojamejo da so jih v Jugoslovanske vojne 1991 zvlekli komunisti in da primerno temu najdejo pot naprej.
    Za nas pa ne bo nobenih posledic kot kaže. V Sloveniji ne razumemo nič.

    • Mnogi Hrvati Mihajlovića vidijo samo skozi optiko krutih spopadanj med četniki, ustaši in partizani in mnogih dejanskih umazanih zločinov, ki so bili pri tem storjeni z bestialno krutostjo, ki je nekako lastna Balkanu. ( Nečloveškost nacijevskega režima je bila drugega tipa, sistemskega.)

      Tudi jaz sem kritičen do hrvaških reakcij, zlasti razočaran glede predsednice in vrha HDZja, sem pa ugotovil, da imajo sodeč po hrvaških forumskih odzivih, mnogi ljudje s konzervativne strani na Hrvaškem o oprostitvi Mihajlovića isto mnenje kot jaz in ga pozdravljajo.

  • Imaš ti kakšne dokaze, da je kralj Peter predal oblast Titu in to leta 1943? Pa ne da so enostranski sklepi AVNOJa zate dokaz za to? Kolikor vem, kralj ni nikoli, ne samo 1943, predal oblasti Titu ali priznal legitimnost režima. Okoli tega vprašanja se je sicer po vojni v Jugoslaviji formalno odločalo referendumsko, ampak vemo v kakšnih razmerah in pod kakšno presijo na voliščih.

    Mogoče misliš, da je kralj podprl sporazum Tito-Šubašić, samo s tem sporazum, ki ga je seveda Tito na celi črti prekršil, imajo veliko več opraviti zahodni zavezniki kot sam kralj.

    • Zdravko

      Koliko jaz razumem kaj se je dogajalo, je ta sporazum pomenil predajo oblasti. Kralj ni bil več mednarodno priznani predstavnik Jugoslavije, ampak Tito.

      • Sporazum Tito-Šubašić se je zgodil na Visu sredi leta 1944. Kralj je bil daleč stran in ni imel kaj opraviti z njim, zavezniki pač.

        • Zdravko

          Kralj ni imel nič?! Kakšna neumnost pa je to?! Kralj očitno ni imel nič proti! Če bi kakorkoli nasprotoval tega sporazuma ne bi bilo. Mislim, pa jaz poznam pol manj zgodovino kot ti.
          Z Beograjskim sporazumom kasneje, pa se je praktično povsem odpovedal oblasti. Kar je bilo tudi logično. Tito je zmagal, prevratniški načrt komunistične revolucije je uspel.

          • Ah, tudi če bi bilo res, kar praviš, računaj, da je bil kralj Peter napol še otrok. A res misliš, da bi Churchill in podobni kalibri dali nekemu monarhičnemu otroku z Balkana resnično možnost veta nad neko odločitvijo in kompromisom, ki so jo oni s precej napora skovali? Misliš po analogiji, da so na Jalti prej vprašali vpletene, ko je velika trojka ( Roosevelt, Churchill, Stalin) delila interesne sfere po Evropi in je šlo za večje stvari kot pri sporazumu Tito-Šubašić?

          • Zdravko

            Ti si romantični socialist. Kralj je kralj. Kaj bi bilo, če bi bilo…
            Kar hočem reči je, kako je Tito prevzel oblast na način, da je bil mednarodno priznan. Torej gre za legalnost prevzema oblasti. Šele potem se je tudi uradno pridružil zaveznikom. Do takrat pa je veljal Mihajlovićev podpis zavezništva. Za Tita pa ne vem, a je sploh kdaj podpisal kak formalni pristop k zaveznikom, ali so bili samooklicani zavezniki.
            Kralj je pač vedel kdaj je premagan.
            Tega sporazuma tudi domobranci niso priznali in si s tem nakopali veliko težav, tudi z zavezniki. Ker kralja v resnici niso hoteli, Tita pa še manj.

          • No, danes sem s tvoje strani označen kot romantični socialist. Nekaj dni nazaj sem bil pripadnik new-agea. Sicer pojma nimam, zakaj taki sklepi, ampak če ti je ravno v veselje, mi pa kar lepi te nalepke. Me zanima, kaj bom jutri: slonček Benjamin?

          • Zdravko

            To je dokaj eno in isto, tako da dobivaš dokaj konsistentne ocene.
            Bistvo pa je v tem, da ne razpravljamo o tem ali je kdo kralja v kaj prisilil ali pa je po lastni volji dopustil sporazum.
            Ti bi rad povedal, da kralja ni nihče nič vprašal. Potem neka pogajanja s Šubašićem sploh ne bi bila potrebna.
            To je romantični socializem.

  • Zelo zanimivo pričanje. Žal se v naši zgodovini do sedaj ni veliko govorilo o četniškem gibanju. Menim, če bi četniško gibanje bilo med zmagovalci in naša država – kraljevina – bila po drugi vojni vzpostavljena nazaj, bi bil ta prostor med najbolj razvitimi v Evropi. Tako kot so razvite vse kraljevine v Zahodni Evropi. Srbska sodišča so pravilno odločila. Sedaj morajo vrniti še vse odvzeto kralju.

  • Sojenje in obsodba generala Mihajlovića od strani vojaškega revolucionarnega sodišča sta bili nepravična in zločin. Kot kadet v Letalski šoli vojaški šoli JLA (VPŠV)v začetku 60. v Kraljevu sem kot slovenc v njihovem gledališču igral vlogo četnika Velje, kjer nihče ni hotel prevzeti te vloge.. Po končani prireditvi mi je veliko ljudi čestitalo kako sem dobro odigral ta lik poštenega mladeniča z tragičnim koncem. V šoli so nas učili o četništvu kot sovražniku ljudstva, v praksi pa so navadni meščani Kraljeva solidarizirali z Veljo.

  • Sarkazem

    Tudi jaz menim, da je Mihajlovićeva rehabilitacija prava stvar, zlasti sem vesel utemeljitve sodišča, da je bilo sojenje pristrano brez možnosti obrambe, kar je značilnost vseh komunističnih sodišč. Lepo sovpada z raszsodbo našega ustavnega sodišča, ki se prav tako kot srbsko ni spuščalo v vsebino spisa, ampak enostavno ugotovilo napačno obtožnico in zato onemogočeno obrambo. Tudi jaz ne razumem ostre reakcije hrvaške predsednice, čeprav so mi tamkajš nje razmere manj znane. Kakorkoli že, izgleda, da nas tako Hrvaška kot Srbija po demokratizaciji prehitevata, kar za nas tudi ni slabo, ker bo jugonostalgični komunizem izgubljal povezave.

  • Močno dvomim, da je kdorkoli rehabilitiral Mihajlovića. Kolikor vem, so le pravilno ugotovili, da je sodišče, ki ga je obsodilo na smrt uporabljalo bolj vojaško kot civilno pravo – beri brez nekih izpeljav dokazov in na ho-ruk.

  • Kdor ne verjame Mihajlović, naj verjame številnim dokazom dr. Aleksandra Bajta, pričevanju Uroša Šušteriča in veličini četnika Leona Štuklja. Večino vojakov in oficirjev JVvK iz Slovenije so komunisti namenoma izdali okupatorju, da jih je ta pospravil v socialistična koncentracijska taborišča.

  • Ne, AlFe, nisva pri človekovih pravicah. Hitler sploh ni bil obsojen (ker se mrtvim ne sodi), a ga ima zgodovina vso pravico ovrednotiti. Globoko negativno!

    Govorim o vrednotenju zgodovinske vloge Mihajlovića in morebitni rehabilitaciji. Te ni za pričakovati. Glede sodnega procesa pa sem tudi sam bil jasen, da ne ustreza današnjim normam. Takrat v državi ni bilo nič normalno. Ni bilo ne elektrike, ker so nam elektrarne uničevali ponoreli nemški okupatorji. Ne vlakov, ker so nam tire dobesedno zorali ponoreli med nemškimi okupatorji. Ne… In tudi normalnih sodišč ne.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI