Moč družinskega rituala

Milan Knep 11.2.2018 16:450 komentarjev
 

Preprost in z vero opravljen ritual pri obedu je nenadomestljiv. Noben vzgojni prijem ga ne more enakovredno nadomestiti

Na vzpetini nad Galilejskim jezerom je bila ob Jezusu zbrana velika množica. Preden je Jezus nasitil te, ki so z njim vztrajali že tri dni, je »vzel tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam« (Mt 15,36).

Neko nedeljo, pred nekaj meseci, sem šel na nedeljsko kosilo v Vodnikov hram. Medtem ko sem čakal na juho, sem prek ograje v sosednjem lokalu opazil mlado tričlansko družino. Mlad oče je imel v naročju deklico, nasproti pa je sedela mama tega otroka. Drsala je po zaslonu pametnega telefona ter tu in tam pogledala proti možu. Nekajkrat je tudi kaj rekla, seveda kratko in nepovezano in nadaljevala z drsanjem po zaslonu. V nekem trenutku je telefon spravila v torbico. Namera zato, ker se je spomnila razloga, zakaj s svojim možem in otrokom sedi v lokalu. Verjetno sta z možem ves teden tiho upala, da bodo v nedeljo res skupaj in si bodo povedali vse, za kar med tednom ni bilo časa in moči. Da bodo sončno nedeljsko dopoldne, ko jih ne bo nič priganjalo, res eno, družina, to, kar si vedno želijo biti. Seveda samo domnevam, da so to mlado mater tisto nedeljsko dopoldne obhajale takšne misli. Toda potem, ko je mlada gospa spravila telefon v torbico in se zazrla v otroka in moža, ni vedela, o čem naj govori, tudi ju ni znala animirati, da bi v njima prebudila željo po komunikaciji. Tudi mož se za pogovor ni posebej trudil, nemo je sedel in apatično bolščal predse. Iz sebe so končno spravili nekaj nepovezanih besed, a do pogovora, še manj do česa duhovitega, zaradi česar bi se lahko nasmejali, ni prišlo. Gospa je otožno zopet segla v torbico in nadaljevala z drsanjem po zaslonu. Pod pritiskom slabe vesti, da tako ne gre, da jim dragocen čas odteka, je čez nekaj časa poskusila znova. Spet se ni nič zgodilo. V srcu razočarani so zaprosili za račun in odšli.

Tako kot ta družina, živi vedno več družin. Takšnih družin si ljudje ne želijo, zato se tudi ne poročajo. V partnersko duhovno in čustveno puščobo nočejo roditi otrok; umiranje Slovenije in Evrope se nadaljuje. Tega trenda razpadanja odnosov ne more zaustaviti nobena politika. Življenje se lahko vrne med nas, če se bomo zanj zahvaljevali po Jezusu Kristusu, ki nam ga daje.

Kako drugačno bi bilo življenje po naših domovih, če bi očetje preprosti ritual zahvalne molitve pri obedu po Jezusovem vzoru znova uvedli v svoje družine. Ob uri obeda, in ne kadarkoli se komu zahoče, da seže po hrani, bi otroci z očetom in materjo sedli k družinski mizi. Oče bi vse navzoče povabil k zbranosti in tako kot Jezus opravil zahvalno molitev. Morda takole: »Dragi otroci, draga žena, dobri Bog nam je izkazal svojo ljubezen, da smo lahko skupaj. Veselimo se drug drugega in dobrot, ki jih imamo na mizi. Naj Gospod, ki skrbi za nas, sprejme našo zahvalo. Posebej se zahvalimo mami, ki je vodila pripravo obeda in vsakemu izmed vas, ki ji je pri tem pomagal. Naj nas Gospod varuje in blagoslavlja.« Tem preprostim besedam naj oče sam, ali kdo od otrok, doda Očenaš in Zdravamarijo.

Takšna preprosta molitev je neprecenljive vrednosti. Preprost in z vero opravljen ritual pri obedu je nenadomestljiv. Noben vzgojni prijem ga ne more enakovredno nadomestiti.

Opišimo nekaj tega, kar se zgodi pri takšnem družinskem obredu.

  1. Otroci se navadijo, da so obedi občestven dogodek, zato ne jedo zunaj dogovorjenih obedov. Ne stikajo po hladilniku tik pred kosilom, med kosilom in po njem. Niso zasvojeni z nezdravimi slanimi in sladkimi prigrizki, ki jih nekontrolirano uživajo skozi ves dan, in tako z zdravju škodljivimi nadomestki premagujejo svojo samoto, depresivnost in dezintegracijo družinskega življenja, ko ima družina zgolj skupno streho, toaleto in hladilnik, sicer pa družinski člani živijo drug mimo drugega in komunicirajo le še o tehničnih zadevah sobivanja.
  2. Družinski obed po Jezusovem vzoru družinske člane vsak dan spomni, da dobrine, ki jih imamo, niso samoumevne, o čemer pričajo številke o milijonih lačnih in žejnih; o množicah, ki nimajo stalne strehe nad glavo; o milijonih revežev, ki so brez stranišč in zdrave pitne vode.

Ali naši otroci vsaj približno razumejo, kako bedno in nevarno je življenje v favelah južnoameriških velemest, v predmestjih Afrike in Azije? Ali naši otroci cenijo veliki Božji dar, da lahko s svojimi starši v miru sedijo za družinsko mizo? Otrok, ki se skupaj s svojimi starši zaveda teh dejstev, je Bogu globoko hvaležen. Zahvala Bogu otroku ni več nekaj tujega in odvečnega, ampak postane del njegove notranje duhovne biti.

  1. Otrok, ki vidi, da se oče in mati zahvaljujeta Bogu za neštete milosti, spoznava tudi njuno ranljivost. Vse bolj se zaveda, da starši niso vsemogočni, ker morajo za dobrine, ki jih imajo, trdo delati in se boriti v neizprosni areni sodobnega kapitalizma. Otrok čuti, da oče ni trden sam iz sebe, iz svojih lastnih duševnih in telesnih moči in sposobnosti, ampak da se tudi on naslanja na nekoga, ki je večjih od njega, na Boga. Ko otrok povsem nezavedno občuti ranljivost svojih staršev, želi biti z njihovo krhkostjo solidaren, zato jih ne izsiljuje za stvari, ki jih ne potrebuje; ne dela jim težav, ki bi izvirale iz njegove malomarnosti, lenobe in neodgovornosti. Zaveda se, da bodo kot družina močni le, če bodo držali skupaj in se podpirali.
  2. Mož, ki skrbi za družinski ritual, ženi izkazuje svojo hvaležnost in hkrati v hvaležnost do nje uvaja tudi otroke. Zato otrok tedaj, ko mati zaradi nereda v hiši povzdigne glas, ne čaka, da mati omaga in pozabi, kaj je pravzaprav želela, ampak pristopi in pomaga odpraviti zadrego.
  3. Novodobni otroci radi nad tem, kar se postavi prednje, vihajo nos. Matere zato, da imajo mir, in da izbirčni otroci vsaj nekaj pojedo, pripravljajo, zlasti zajtrk, po okusu in željah vsakega od njih posebej, ali pa kuhajo za kosilo samo tisto, kar kateri od otrok poje in se pri tem vse manj ozirajo, ali je to, kar kuhajo, res zdravo. Ritual posredno vzgaja, da se poje tisto, kar se pred nas postavi. S tem se na zelo preprost način uresničuje Jezusovo naročilo učencem, ko jih je razposlal v svet: »Jejte in pijte, kar se pred vas postavi« (prim. Lk 10,7).
  4. Ritual pri obedu vzpostavlja osnovno disciplino, sicer otroci za mizo izvajajo prav vse, kar jim pride na pamet, in s tem ukradejo mir in zadovoljstvo utrujenim staršem. Brez rituala nikoli ne vemo, kdaj se obed začne in kdaj konča, kajti nekateri začnejo jesti, še preden preostali pridejo za mizo in odidejo, kadar jim je volja, kot da so v menzi.
  5. Pri sobnem družinskem prehranjevanju je prišlo do razpada vsakršne olike. Kulture uživanja hrane skoraj ni več. V tem je nekaj živalskega. Žival, da preživi, golta in žre. Olika pri mizi pa zagotavlja nek osnovni standard obnašanja, ki je značilen za določeno kulturno okolje. So družine, ki to kulturo poznajo in upoštevajo, in so družine, kjer gre samo za hlastanje. Kako težko dva, ki ustanovita družino, uskladita in dosežeta minimalni skupni standard, da si pri obedu ne gredo na živce, da ne bo otrok enkrat upošteval enega od staršev, ki mu je olika nekaj notranjega, drugič pa drugega, ki mu je vseeno, ali se na mizi napol leži, si z roko podpira glavo in uporablja samo eno od treh orodij jedilnega pribora.
  6. V nas vedno kljuje vprašanje, kdaj smo zares družina in ne samo sostanovalci, uporabniki istih prostorov, kuhinje, televizije, toalete, balkona, čistil itd. Gotovo se počutimo družina, denimo na nedeljskem izletu, ko se oče in mati držita za roko, otroci pa zadovoljni s sladoledom v roki skakljajo ob njima, jima vsevprek kaj pripovedujejo in kažejo zdaj na labodjo jato, če se družina sprehaja, na primer, ob Blejskem jezeru, zdaj na pisane metulje v travi. A bolj kot takrat, ko se duše vseh družinskih članov povežejo v Bogu, ni mogoče biti eno. Hrepenenje po edinosti nam torej izpolni prav družinski ritual, družinska molitev.
  7. Na začetku ali ob koncu družinskega obeda se lahko spomnimo tudi rajnih, tistih naših najdražjih, ki so že odšli v večnost. Sicer imamo vedno slabo vest, da na tiste, ki smo jim tolikokrat zagotavljali ljubezen, potem ko umrejo, povsem pozabimo.
  8. Ritual pri obedu je tudi temelj družinskega pogovora. Po molitvi so naši medsebojni odnosi prepleteni z odnosom do Boga, zato so tudi besede, ki jih v tej povezanosti govorimo drug drugemu bolj mehke in spoštljive, izraz razumevanja in naklonjenosti.
 
Značke:

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI