Dežman o izbrisanih katoliških partizanskih grobovih

Jože Dežman 9.2.2018 6:310 komentarjev
 
V Babnem polju so Italijani julija leta 1942 ustrelili 40 vaščanov. Ženske in otroci so jih ob vseh svetih istega leta pokopali v družinske grobove. Na sliki je grob treh žrtev, ki po Zakonu o vojnih grobiščih iz leta 2003 ni več v registru vojnih grobišč. Tako so bili izbrisani grobovi do ali več kot 20.000 žrtev. Foto: J. Dežman

V Babnem polju so Italijani julija leta 1942 ustrelili 40 vaščanov. Ženske in otroci so jih ob vseh svetih istega leta pokopali v družinske grobove. Na sliki je grob treh žrtev, ki po Zakonu o vojnih grobiščih iz leta 2003 ni več v registru vojnih grobišč. Tako so bili izbrisani grobovi do ali več kot 20.000 žrtev. Foto: J. Dežman

Republika Slovenija bo sklenila tranzicijo iz totalitarnega v demokratični sistem, ko bo v svojih registrih zbrala podatke o vseh žrtvah vojnega in bratomornega nasilja. Trenutno je v registru vojnih grobišč manj kot petina vseh slovenskih žrtev prve in druge svetovne vojne. To je predvsem posledica tega, da še nismo presegli posledic komunističnega ateističnega pokopa (KAP). Ena značilnih posledic KAP je izbris družinskih grobov, ki so bili večinoma katoliških partizanski grobovi, iz državnih registrov.

Vesna Čopič je leta 2000 v svojem temeljnem delu zapisala: »Slovenija je bila ob osvoboditvi polna novih grobov na najbolj nevsakdanjih mestih po gozdovih, ob vodah, na poljih, ob cestah in železnicah. Mnoge padle in pobite so domačini že med vojno, pogosto na skrivaj, pokopali na najbližjih pokopališčih. Mnoge, posebno množične grobove pobitih jetnikov in talcev, so ubijalci zakopali na skritih mestih, da bi zabrisali sledi svojih hudodelstev.«[1]

Ta mitološki zapis pa žal bolj velja za sodobnost kot za leto 1945. Sedaj šele namreč odkrivamo večino grobišč, ki so jih »ubijalci zakopali na skritih mestih, da bi zabrisali sledi svojih hudodelstev«.

In šele sedaj se počasi zavedamo, da za komunistični ateistični pokop (KAP) posmrtni ostanki sploh niso bili pomembni. Smrt je v KAP prevzela predvsem ideološko-propagandno funkcijo.

Leta 1945 so  svojci žrtev in oblast zavzeto zbirali podatke o tem, kje so grobovi žrtev, ki jih je KAP štel za svoje, in kdo je kje pokopan. Vedeli so za večino grobov.

Dne 6. junija 1945 je Ministrstvo za notranje zadeve ukazalo, da naj se grobovi »padlih borcev in drugih žrtev, ki so dali svoja življenja za našo svobodo«, uredijo »vse do takrat, dokler rodbine ne prenesejo zemeljskih ostankov žrtev v kraj, kjer jih želijo pokopati.« Ministrstvo je kritiziralo tiste, »ki vrše izkopavanje posmrtnih ostankov naših borcev in žrtev fašističnega terorja in jih pokopavajo v skupnih grobnicah, čeprav prizadete rodbine s tem niso sporazumne. Tako postopanje ni pravilno in ni v skladu z načelo naše narodno-osvobodilne borbe«.

To načelo prekopa v družinski grob kmalu potem za oblast ni bilo več samoposebiumevno. Toda ljudje so ali z državno pomočjo ali brez nje skušali čim več svojcev pokopati v družinske grobove.

Ti grobovi  so bili   vrsti skoraj brez izjeme tradicionalni katoliški grobovi. KAP pa ni prenesel, da bi bil križ ob rdeči peterokraki. Med okoli tisoč spomenikov KAP, ki so v registru vojnih grobišč in registru kulturne dediščine, je komaj kak s križem.

Vendar KAP ni mogel zbrisati križev z družinskih grobov žrtev, ki jih je štel za svoje. Zato je ubral drugo pot. Izbris katoliških partizanskih družinskih grobov, ki je bil kombinacija ideološke ignorance in samoupravne šlamparije.

Leta 1973 je bil sprejet Zakon o vojaških pokopališčih in grobovih, ki določa, da »o vojaških pokopališčih in grobovih hrani dokumentacijo in vodi evidenco za območje občine za komunalne zadeve pristojen upravni organ občinske skupščine, za območje republike pa republiški sekretariat za urbanizem.« Popis naj bi bil opravljen leta 1978.

Ko je Republika Slovenija pred kakimi 20 leti naročila popis vojnih grobišč, se je pokazalo, da večina Upravnih enot nima dokumentacije o družinskih grobovih. V okoli 30 upravnih enotah družinskih grobov sploh  niso popisali, za večino ostalih pa lahko sklepamo, da imajo popisanih manj družinskih grobov, kot jih je dejansko bilo. Sklepamo pa, da je bilo družinskih grobov verjetno tam do ali celo več kot 20.000.

Namesto da bi opravili popis družinskih grobov, so se ob sprejemanju Zakona o vojnih grobiščih (2003) raje odločili za drugačno pot. Družinske grobove so preprosto črtali iz državnih evidenc: »Za vojna grobišča se ne štejejo posamični grobovi ali grobnice oseb po tem zakonu, ki so na civilnih pokopališčih, ali posamični grobovi ali grobnice izven civilnih pokopališč, kjer so pokopane osebe iz 2., 3. in 4. člena tega zakona, če zanje skrbijo sorodniki pokopanih.«

Leta 2003 je bil predsednik Vlade RS Anton Rop, odgovorni minister pa Vlade Dimovski. Torej so nasledniki revolucionarne elite, ki je iz mrtvih naredila propagandni konstrukt, do konca speljali načelo KAP, da križ nima kaj iskati v državnih evidencah. Izbrisali so katoliški partizanski grob.

Ne preostane nam drugega, kot da dopolnimo popis žrtev druge svetovne vojne in stalinistične revolucije, ki ga opravlja Inštitut za novejšo zgodovino  in skušamo dopisati vsem žrtvam tudi podatke o njihovem grobu. Hvala Bogu, pri mnogih žrtvah je ta podatek že zapisan!

[1] Špelca Čopič: Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Moderna galerija Ljubljana 2000.

 
Značke:

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI