Umrl je UROŠ ŠUŠTERIČ (1924 – 2018)

Jože Možina 8.2.2018 18:0016 komentarjev
 
Uroš Šušterič (1924-2018) Foto: Mladina

Uroš Šušterič (1924-2018) Foto: Mladina

Uroš Šušterič, roj. 1924, je bil zadnji še živeči Slovenec, ki se je med drugo svetovno vojno kot četnik Draže Mihajlovića boril v Srbiji. Leta 1989 se je dejavno vključil v slovensko demokratično vrenje. Kot prijatelj Jožeta Pučnika je bil med ustanovnimi člani Socialdemokratske zveze Slovenije ter prvi predsednik sveta stranke.

Rojen je bil 24. septembra 1924 v Ljubljani očetu Josipu Šušteriču, pravniku, bančniku in solunskemu prostovoljcu med prvo svetovno vojno, in materi Angeli, rojeni Pelc. Družina je od njegovega četrtega leta živela v očetovem rodnem Žalcu, kjer je končal ljudsko šolo in nadaljeval šolanje na celjski gimnaziji. Leta 1941 takoj po okupaciji so nacisti narodno zavedno Šušteršičevo družino najprej zaprli ter jih nato izgnali v Srbijo. Zatočišče so dobili v mestecu Stari Popovac. Jeseni istega leta se je kot paračinski gimnazijec vključil v četniško oziroma ravnogorsko odporniško gibanje Draže Mihailovića, očetovega prijatelja in svojega osebnega znanca. Pred koncem vojne je nova oblast na smrt obsodila očeta Josipa in bratranca Bojana Šušteriča, častnika JVvD.

Od leta 1942 je bil Šušterič povezan z britansko obveščevalno službo SOE.

Leta 1944 je v izrednih razmerah opravil ravnogorsko vojaško akademijo. Septembra 1944 je sodeloval v skupnem sovjetsko-četniškem osvobajanju Svilajnca in 25. septembra krenil na tisočkilometrski bojni pohod glavnine četniške vojske skozi zahodno Srbijo in Bosno, med katerim se je Velikomoravska grupa odredov bojevala z nemškimi, partizanskimi, ustaškimi in balističnimi enotami. V začetku novembra 1944 ga je Draža Mihailović povišal v čin poročnika, na kar je začel sodelovati z MacDaulovo ameriško vojaško misijo v četniškem štabu. V začetku januarja je padel v nemško vojno ujetništvo, kot ujetnik preživel tri mesece v Avstriji in aprila 1945 ušel s transporta ujetnikov. 15. maja 1945 je bil v Ljubljani mobiliziran v Jugoslovansko armado 10. junija istega leta aretiran in zaprt. 19. septembra 1946 ga je komunistična oblast zaradi sodelovanja z ravnogorskim gibanjem obsodila na dve leti odvzema prostosti s prisilnim delom. Kazen so mu kasneje znižali na leto in pol a politična zaznamovanost je ostala in mu onemogočala normalno življenje. Jugoslovanska politična policija UDB-a ga je ves čas nadzorovala in ga silila, da bi vohunil zanjo. Sledila je pot, polna vzponov in padcev. Študij mu je v Sloveniji mu je bil onemogočen, končal je višjo šolo v Zagrebu in postal komercialist. Služboval v Sloveniji in na Hrvaškem, po upokojitvi več let direktor zasebne firme Best.

Uroš Šušterič je bil prijatelj in sodelavec Jožeta Pučnika in soustanovitelj Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS), ustanovljene 16. februarja 1989 v Cankarjevem domu. Bil je prvi predsednik sveta stranke. Po letu 1990 je bil spet tesno povezan z Ravnogorskim gibanjem, od leta 2007 eden od dvanajstih vojvod z naslovom Vojvoda triglavski in nazadnje edini še živeči častnik Jugoslovanske vojske v domovini.

Šušterič je tudi pisec in soavtor več knjig in spominov, med drugim Ravna gora, moja usoda, Od Ljubljane do Ravne gore, Sodelovanje partizanov z okupatorjem. Leta 2014 je za Pričevalce na Televiziji Slovenija podal pretresljivo več kot 2 uri dolgo izpoved, dostopno na TUKAJ. Šušteričevo pričevanje vključuje izredno doživet opis najhujših stisk v vojnem času, preštevilnih bojev z Nemci, partizani in zlasti ustaši. Njegova zgodba odstira povsem nov pogled na značaj vojne v Jugoslaviji ter obenem pričuje o njenem nesmislu.

Pripis uredništva:

V arhivu imamo Šušteričev spominski zapis o Dragoljubu – Draži Mihajloviću, ki je nastal v dneh po generalovi sodni rehabilitaciji 14.maja 2015 pred Senatom vrhovnega sodišča Srbije v Beogradu, kjer je pričal tudi g. Uroš Šušterič.

V uredništvu hranimo Šušteričev zapis, posvečen izvensodno pobitim črnogorskim pripadnikom JVvD, ki imajo svoj zadnji dom v parku spomina in opomina Kamniška Bistrica. Blagoslova kapelice sse je 13. 6. 2015 udeležil tudi g. Šušterič.

Uroš Šušterič se je 13. junija 2015 tudi udeležil slovesnega blagoslova kapelice, ki je postavljena v tem parku.  Hranimo pa tudi prispevek o morda sploh zadnjem Šušteričevem javnem nastopu, ki je bil v petek, 26. februarja 2016, v Frančuškanskem samostanu v Kamniku. Z njim se je takrat pogovarjal Renato Podberšič.

 
Značke:

16 komentarjev

  • Zdravko

    Takih Slovencev nam manjka!

  • Počivaj v miru, Vojvoda.

  • Inteligenten, pogumen, prepricljiv, zvest. Kdor hoce celovito razumeti drugo svetovno vojno na tleh bivse kraljevine, bi ga moral poslusati oz. brati in to z odprtim umom. Tudi Vladimirja Vauhnika recimo.

    Sloveniji bo slo bolje, ko bo bolj celovito in niansirano razumela svojo preteklost. In z manj ljudomrznistva.e

  • Kapodistrias

    Globok poklon spominu na tega častnega in pogumnega človeka. Kakšne bistre misli človeka v teh letih! Vidi se, da je vso to kalvarijo doživljal, ne pa všečno reproduciral (beri: spretno lagal), kot mnogi “heroji” NOB.
    Z eno samo njegovo izjavo pa se ne strinjam, ko govori o očetovi udeležbi v bojih na soški fronti, ko je s Pivkovimi fanti in Čehi dezertiral k Italijanom. To ni bilo svobodoljubno in junaško dejanje, to je bila izdaja, pa kakor koli že to obravnavamo! Kaj niso bili Italijani napadalci, ki segali po našem ozemlju (na osnovi tajnega in podlega Londonskega sporazuma)?
    Vsa njegova bistroumna pričevanja o medvojnem dogajanju v Srbiji so v popolnem soglasju s tem, kar je napisal pedatni pokojni akademik dr. Bajt v epohalnem delu Bermanov dosje. To delo je zame veliko bolj prepričljiva in z dokumenti ter dejstvi podprta zgodovina 2. svetovne vojne na tleh bivše Jugoslavije kot gora zlaganih NOB-jevskih knjig.
    Kakšna dragocenost, da so ohranjena njegova pričevanja. Slava mu!

  • Smo ga gledali v pričevalcih, zelo zanimiva izpoved. Posebej še del o KGB-jevih vohunih s Cambridge-a, ki doda zgodovini NOB-ja zanimiv zasuk. Ja saj, kot je sam reku, bil je izkušen vojak in prebrisan obveščevalec. Ja, nesmiselna. Veliko posameznih smislov a v celoti en velik nesmisel, zraven pa množične človeške tragedije.

  • Franc Mihič

    Z gospodom Urošem Šušteričem sem imel nekaj osebnih kontaktov. Pri tem sem tudi pri njem začutil zagrenjenost, ko sva izmenjala poglede na slovenski spomin na uničenje »plave garde« oz. JVvD, Kraljeve vojske v domovini , katere častnik je bil.
    Po kapitulaciji Italije, jeseni l. 1943, so partizani najprej napadli postojanko odreda JVvD v Grčaricah in jo uničili s pomočjo italijanskih topničarjev. Šele za tem so napadli in premagali postojanko »bele garde« na Turjaku. To so usodni dogodki državljanske vojne in tudi vzrok za nastanek domobrancev.
    Preživete iz Grčaric so na kočevskem procesu obsodili oz. vse pobili v Mozlju, na Travni gori pri Ribnici in drugje.
    Na Travni gori so pobili ca. 40 žrtev, in sicer s hladnim orožjem. Tu še nikoli ni bilo spominske slovesnosti na te žrtve, niti ni spomenika, le križi, ki so jih postavili sorodniki in prostovoljci.
    V Grčaricah ni niti najmanjšega obeležja na ta dogodek bratomorne državljanske vojne, le spomenik na partizansko zmago. Vsako leto pa ZB za vrednote NOB Ribnice še vedno praznuje to zmago v bratomorni vojni nad nasprotniki revolucije.
    Predsednik ZB za vrednote NOB Ribnica je lani na proslavi ob 74 obletnici uničenja Plave garde v Grčaricah v govoru dejal:«S kom bi se torej moral jaz, potomec partizana, ki je osvobodil to našo deželo, na kar sem tudi zelo ponosen, spravljati. Izdaja, pa naj se jo opravičuje kakor hoče, tudi s tem, da bi bilo manj žrtev, če bi počakali razvoj dogodkov in nato pokazali prave barve, kot so to trdili plavogardisti, pa je še vedno izdaja.«
    Na takšne izjave, vsako leto v Grčaricah, je vse tiho na strani slovenske politične pomladi na nivoju države in v ribniški dolini, kjer je desnica od osamosvojitve dalje na oblasti, kjer sta poslanca DZ Ljudmila Novak in Jože Tanko.
    Kdo je po napadu na kraljevino Jugoslavijo prvi čakal na »razvoj dogodkov« in nato šele po napadu Hitlerja na SZ pokazal prave barve« in začel že l. 1941 z bratomorno revolucijo, državljansko vojno, za cilje Stalina?
    V Grčaricah so partizani, ki jih je vodila OF, dejansko pa KP,- s pomočjo Italijanov, ki so bili kapitulirali-, uničili postojank oddelka Kraljeve vojske v domovini, ki je bila najbolj resen nasprotnik Titovih partizanov. Zato so bili prvi, ki so jih partizani uničili.
    Pred tem je OF oklicala monopol nad uporom, vsak upor zoper okupatorja izven OF je izdaja.
    Ali je tudi upor proti revoluciji bila izdaja?
    Čudim se tudi temu, da slovenska politična pomlad skoraj nikoli ne omeni, da sta bila sodelavca JVvD tudi pokojna akademik dr. Aleksander Bajt in olimpionik Leon Štukelj.
    Čudim se tudi, da ni ponatisa knjige »Bermanov dosje«, (Berman je tajno ime dr. Bajta), ki je, kot sam pravi, njegovo najpomembnejše delo. Izdana je bila l. 1999 in je že dolgo razprodana.
    V Mozlju pri Kočevju so bile spominske slovesnosti in je obeležje žrtvam tam pobitim članom JVvD.
    Na zadnji skromni spominski slovesnosti v Mozlju, ko so bili prisotni predvsem sorodniki teh žrtev, mi je potomec pobitega člana JVvD potožil: »Plavo gardo oz. JVvd ne marajo ne levi in ne desni, vsem smo odveč.«

    • Franc Mihič

      Danilo Zelen, vodja vojaškega dela primorskega TIGR -a, je bil tudi jugoslovanski državljan in rezervni obveščevalni častnik Dravske divizije VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije. Umrl je 13. maja 1941 po napadu italijanskega okupatorja na postojanki TIGR -a, na Mali Gori pri Ribnici.

  • Gospod Mihič,

    o smrti TIGR-ovca Danila Zelena ni dovolj zapisati, da je umrl po napadu italijanskega okupatorja na postojanko TIGR -a na Mali gori pri Ribnici. Italijanski napad namreč ni bil naključen, temveč je bil posledica načrtnega izdajstva.

    Resnici v prid treba dodati zapis zgodovinarja dr. Renata Podbersiča:

    “…V začetku maja 1941 se se tigrovci Danilo Zelen, Anton Majnik in Ferdo Kravanja umaknili v lovsko kočo na Malo goro nad Ribnico. Tam jih je Filip Tekavec – Gašper (1912–1983), predvojni komunist in poznejši poveljnik Ribniške čete, izdal italijanskim karabinjerjem. Po vojni je omenjeni ostal v tedanji JLA, postal je načelnik vojaškega okrožja Novo mesto. Upokojil se je kot podpolkovnik, prejel je visoka državna odlikovanja, med drugim je postal tudi častni občan Ribnice. Njegovo vlogo pri sramotnem izdajstvu tigrovcev je šele lansko leto javno obelodanil njegov sin Bruno Tekavec.”

    http://www.casnik.si/index.php/2016/05/13/spomin-na-tigr-in-malo-goro/

    Očetovo izdajstvo je razkril Bruno Tekavec, sin Filipa Tekavca v oddaji Pričevalci Jožeta Možine.
    Zanimivo je celotno njegovo pričevanje, o očetovi izdaji tigrovcev Italijanom pa govori približno od 19:40 minute naprej.

    http://4d.rtvslo.si/arhiv/pricevalci/174341875

    • Franc Mihič

      Obstaja tudi drugačna verzija, kako so karabinjerji in žanndarji odkrili TIGR- ovce, ki so jih Italijani že dolgo lovili. Dejstvo je, da so jih presenetili in ni bilo moćnosti za pravočasni umik. Žal.
      TIGR ovci so imeli orožje vojske kraljevine, ki jih je podpirala v njihovih načrtih osvobajanje Primorske. TIGR ni bil povabljen v OF, saj so imeli le cilj osvoboditev Primorske, ne pa revolucije in spremembo režima.

      Namen mojega zapisa tudi o Danilu Zelenu je to dejstvo, da je bil državljan kraljevine Jugoslavije in tudi rezervni obveščevalni časnik dravske divizije vojske kraljevine, podobno kot so bil kasneje člani “plave garde” oz. JVvD, do katerih odnos je mačehovski, tako na levici in desnici, kar je resnično ćalostno. Do kdaj še?

  • Zdravko

    Dokler se bo desnica strinjala z avnojskimi sklepi, hkrati pa komunistom zanikala prevzem oblasti, je vse skupaj samo sprevračanje in špekuliranje. Dokler bo desnica zavračala vse za nazaj tja do Franca Jožefa, je vse skupaj samo vrtenje jezika v prazno.

  • Komunisticen prevzem oblasti je bil nelegitimen. Volitve z metanjem kroglic, ki so ropotale, karikatura. Kot vse ostale do leta 90. Komunisti so nas brutalno vrgli iz civilizacije. Nimam dobre besede ne za njih, ne ta tiste, ki branijo in castijo njihove “dosezke”.

    • Zdravko

      Komunistični prevzem oblasti je bil legitimen in je imel tudi mednarodno priznanje.
      Najbolj trapasto se mi zdi, da nekateri podložniki ne priznavajo oblasti. Tako je Tito zaslovel z “Ne priznajem ovaj sud!”. Tako se desnica uvrsti skupaj z revolucionarji. Pljuva po vsem, vse tja do Franca Jožefa, pa tudi zanj nisem prepričan, da ga sprejema. Državotvornost: nula!

  • Zdravko

    Ne glede na to kakšne besede imaš o njih, oni so bili oblast in njim smo služili dolga leta. Zato je bolje molčati od sramu, kot pogumno stegovati jezik po forumih.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI