Daleč je Solidarnost

Aleš Maver 7.2.2018 6:137 komentarjev
 
Aleš Maver / Foto: Tadej Regent

Aleš Maver / Foto: Tadej Regent

Mogoče bi bilo prav, da bi tokrat v ring pospremil Bojana Požarja, a se bom ustavil ob besedni zvezi, ki je v prispevku o možnostih novopečenega predsednika Nove Slovenije očitno vzbudila kar nekaj negodovanja in obvisela nekako v zraku. Res je, govoril sem o “kraljevski poti“, ki da bi jo lahko ubrali krščanski demokrati.

Nerodno izbrane besede? 

Za zgled sem pri tem navrgel Hrvaško kmečko stranko, ki je pod sedanjim vodstvom opustila tekmovanje s Hrvaško demokratično skupnostjo za primat na desni (kjer se je v zadnjih letih za nameček etabliral še Most) in se je vsaj po viziji strankinega podpredsednika, zgodovinarja Hrvoja Petrića, spustila v tekmo za mesto prvega izzivalca Plenkovićevih, pri čemer njen glavni dolgoročnejši rival ne bo več HDZ, marveč socialdemokrati, s katerimi trenutno skupaj grejejo opozicijske klopi. Načrt je drzen celo za hrvaške razmere, kjer je kljub nagnjenosti volilnega telesa vsaj vrednostno v desno in samoumevne navzočnosti nacionalno-konservativnih vsebin v javnosti temeljna ločnica še vedno med postkomunisti, ki so “levica”, in med dediči protikomunističnega tabora, ki so “desnica”. Pri tem je bila Hrvaška nekoč na dobri poti, da se izoblikuje strankarski sistem, v katerem bi vsi glavni igralci izhajali iz nekomunističnih izhodišč, saj so na predsedniških volitvah leta 1992 kandidati te baže pobrali krepko čez 85 odstotkov glasov, kot glavna opozicija HDZ-ju pa je nastopala ravno tako nacionalno usmerjena Hrvaška socialno-liberalna stranka (HSLS) Dražena Budiše, morda najbolj tragične figure hrvaške politike v zadnjih petindvajsetih letih, ki je v marsičem primerljiv z našim Jožetom Pučnikom. V Tudjmanovem desetletju je potem tudi zaradi “vrhovnikovih” napak in avtoritarnosti prišlo do velikih premikov. Budiša se je znašel v senci “hrvaškega Kučana” Ivice Račana, projugoslovanski del hrvaške levice pa je našel svojo ikono v nekdanjem hadezejevskem premierju Stjepanu Mesiću (ne smemo namreč pozabiti, da so bili verjetno prvi in vsekakor najbolj navdušeni Jugoslovani Hrvatje, čeprav jugoslovanska usmeritev potem na Hrvaškem nikoli ni bila večinska).

Da se vrnem k načrtu hrvaških “kmetov”. Po mnenju njihovih sedanjih ideologov naj bi bilo mogoče, da v ne preveč oddaljeni prihodnosti izrinejo socialdemokrate kot prva violina opozicije in s tem ustvarijo položaj, ko bosta obe glavni stranki izhajali iz nekomunističnih izvirov.

Sanje o leteči koruzi? 

Kaj takega je, kot rečeno, malo verjetno že na Hrvaškem. Kaj šele v Sloveniji, ki je med zelo redkimi nekdanjimi socialističnimi deželami v srednji in vzhodni Evropi zunaj nekdanje Sovjetske zveze, kjer stranke nekomunistične provenience v samostojni  državi nikoli (!) niso dosegle večine glasov na volitvah. Pravzaprav mi trenutno kot drug zgled prihaja na misel predvsem Črna gora. V večini drugih držav se je vzpostavila bolj ali manj ostra razmejitev med postkomunističnim in po demokratičnih spremembah na novo porojenim blokom, čeprav so pojavne oblike enega in drugega lahko zelo različne. Praktično samo na Poljskem je šel vsaj po letu 2005 razvoj nekako v to smer, da so si glavnino političnega prostora razdelili dediči nekdanje Solidarnosti, čeprav je danes spor med njimi še veliko globlji, kot je bil v zadnjih letih med SDS in NSI. In praktično povsod so postkomunisti skoraj privatizirali nalepko “levica”, četudi bi jih morali v večini okolij, navsezadnje tudi v Sloveniji, glede na njihovo zazrtost v minule in nikakor ne alternativne modele, morali pravzaprav označevati kot izrazito konservativne, o čemer sem občasno že pisal.

Seveda bo spričo zgoraj povedanega pravi podvig že, če se bo dalo v Sloveniji zagotoviti vsaj približno redno (zaresno) menjavanje oblasti, kar od leta 1992 sem ni uspelo in bi takšna menjava, kot v zadnjih tednih velikokrat povedano, tudi v letu 2018 terjala izjemno koncentracijo in povezavo razpoložljivih moči. Toda nekoč v prihodnje bi bilo vsekakor dobro obuditi tudi zamisel, da bi se dediči nekdanjega Demosa (kot je bila verjetno ideja kratkotrajne osamosvojitvene koalicije) razlezli po celotnem političnem prostoru. “Boj za primat na desni” je v zadnjem desetletju namreč več odnesel kot prinesel, njegovih rezultatov pa dejansko ni.

 
Značke:

7 komentarjev

  • Zdravko

    Če se bo za resnično izkazalo, da smo se osamosvojili iz sebičnih in večvrednostnih razlogov v odnosu do drugih narodov, potem bo obnova DEMOSa precej nemogoča. Če smo se pa osamosvojili iz ljubezni do domovine, hrepenenja po svobodi in pravici, potem se bo dalo kaj narediti. Resnica ne bo doletela samo naše nasprotnike na levici, ampak bo doletela tudi nas.

  • To je res komaj umevno, kako se na slovenski desnici ljudje ne prenesejo in se koljejo med sabo. Namesto ustvarjalnega konflikta z oblastjo in z LEVICO!

  • Geslo HSS je sicer: Vjera u Boga i seljacka sloga!

    Tezko bo sicer HSS prevzel krmilo opozicije. Ta hip odlicno kaze skrajno demagosko-populisticnemu Zivemu zidu. Ki je zrasel na kampanji, naj vzetih dolgov drzavljanom ne bi bilo treba vrniti

  • Bister in prodoren opazovalec je sicer Bojan Pozar. Nekaj odlicnih analitikov je zbral okoli sebe. Ce bo to dovolj za organizacijsko in drugo uspesnost v politiki, se ne bi upal oceniti. Vsekakor podpore medijskega mainstreama in vpkivnih ozadij, kakrsno ima Sarec, ne bojo doziveli.

  • takole na prvo žogo bi rekel, da je Požar živi zid po slovensko
    http://pozareport.si/?Id=politika&View=novica&novicaID=23205

    • Živi zid? V katerem pomenu?

      Politična elita je priložnost imela in že zapravila. Vključno z replikanti, kot je Šarec. Čas je za druge, za drugačne ljudi.

      Zato slovenski politični eliti od tukaj, iz Maribora, kjer danes vlada največja stopnja nezaposlenosti v državi, v Ljubljano sporočam naslednje: vsi vi, na levi in desni, Miro, Dejan, Karl, Janez, pa Milan iz ozadja, imeli ste svojo priložnost, pa ste jo zapravili. Vsi po vrsti. To enako velja tudi za lažno “novo generacijo” politične elite: razne Čuše, Dobovške, Tonine, Šarce in druge. Ni dovolj, da Matej Tonin obleče modro obleko, si sname kravato in očala, pa je kakor nov obraz, ali pa, da igralec-imitator Marjan Šarec začne nositi očala ter igrati predsedniškega kandidata. To so samo navadni replikanti. Z njimi in volilnimi prevarami slovenska politična elita nadaljuje svojo vrsto.

      Copy&paste z omenjene spletne strani

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI