S. Granda: Preslišano sporočilo Krekovega leta

Stane Granda 21.1.2018 7:002 komentarja
 

Slovenci so vedno spoštovali uspešne gospodarje, nikoli pa grmadenja denarja in njegove pretvorbe v kapital. Dajati mu prednost pred ljudmi in jih podrejati njegovim interesom ni v skladu s slovensko zgodovinsko tradicijo in še manj politiko. Zato je podcenjevanje ali celo ignoriranje socialnih problemov sodržavljanov ne samo izdaja ciljev slovenske osamosvojitve, ampak zanesljiva pot v politični samomor.

 

Leto 2017 je bilo posvečeno 100 letnici Krekove smrti. Občasno so to obletnico prikrivali spomini tudi na nekatere druge častitljive dogodke, od 500 letnice začetka reformacije do tragičnih dogodkov iz I. svetovne vojne. Ponudba za spominjanje je bila bogata, pomen za slovensko sedanjost in prihodnost pa neprimerljiv.

Slovenska politična zgodovina 19. in 20. stoletja je vse večja sirota. Z njo ravnajo kot z nezakonskim otrokom, ki ga nihče noče zaščititi in poskrbeti za njegovo doraščanje v zrelo osebnost, ki jo je treba spoštovati in upoštevati. V nekdanjih Jugoslavijah smo zaradi boja za narodno individualnost imeli do nje bistveno pozitivnejši odnos. Občasno je spominjanje na velike dogodke in ljudi iz slovenske preteklosti lahko celo malenkostno obgrizlo tako starojugoslovanski unitarizem kot komunistični mopolizem. Ni pa ju smelo ogrožati. Strah pred izgubo zgodovinske enkratnosti je gojila zlasti Titova oblast, ki je v iskanju svojih večnih in »znanstvenih« korenin priznavala le tisto preteklost, ki jo je lahko prebarvala v »naprednost«. Odnos do Cankarja, katerega 100 letnice smrti se letos spominjamo je eden, ne pa edini kronski dokaz. Po padcu komunizma se je pri nosilcih prejšnje oblasti vse skupaj spremenilo v osebno in družbeno patologijo, ki slovensko preteklost presoja zgolj pod vidikom edino zveličavnega partizanstva oziroma v zadnjem času še zgolj odporništva. V okviru dojemanja zgodovine kot politike za nazaj, tudi revolucija in njene »vrednote« izginjajo iz njihovega ne le vsakdanjega, ampak zlasti prazničnega slovarja.

Gotovo niso brez vpliva na slovenske državljane, zlasti dojemanje politike in demokracije posebej, posledice menjanja državnih okvirov, globalnih kulturnih in vrednostnih sprememb, okupacij, spopada med demokracijo in totalitarizmom v zadnjih stoletjih. Obsojeni na narodno smrt smo v zadnjem trenutku vstali v lastno državo. Ta bi morala biti glede na svoj zgodovinski pomen, enkratnost in presežnost vzpodbuda za neobremenjen in svoboden pogled nazaj. To se zaradi nepoznavanja slovenske zgodovine, sodobni slovenski politiki po tem izstopajo v Evropi, ni zgodilo. Eni so si predstavljali slovensko državo kot nekakšen izcedek nekdanje karadjodjevske, drugi Titove Jugoslavije, tretji kot nekaj nedoločljivega in so nas celo rinili v Frankofonijo…. Le slovenske Slovenije nima nihče v viziji. Težka, neslovenska preteklost nas resno ovira na poti v prihodnost, ki mora biti naša narodna in človeška (!) samouresničitev.

Breme komunizma

Pri nas, razen rojakov, ki so se v Slovenijo vrnili iz inozemstva, nimamo ljudi, ki bi imeli življenjske in politične izkušnje iz demokracije. Zato so bili Jože Pučnik, France Tomšič, Andrej Bajuk, nihče ni popoln, tako enkratni in pomembni v naši dosedanji poosamosvojitveni zgodovini. Njihova politika ni bila boj za položaj in osebno oblast, ampak služenje Sloveniji in njenim ljudem. To jih povezuje tudi z najboljšo slovensko zgodovinsko politično tradicijo od leta 1848 dalje. Najvišje jo je dvignil Janez Evangelist Krek, ki je vedno izhajal iz dobrobiti najširših ljudskih plasti. Boj za ministrske položaje mu je bil tuj, poslansko funkcio je videl le v luči boljše in bližnje možnosi izboljševanja življenja svojih rojakov. Služenje njim, ne pa takšnim in drugačnim klikam, ga je stalno vodilo v konflikte ne samo z političnimi nasprotniki, ampak celo z vrhovi v lastni stranki in  Cerkvi. Njegovo delo za najširše ljudske mase, za najbolj razžaljene in ponižane, mu je dajalo takšno moralno in politično moč, da so se mu morali vsi brezpogojno ukloniti. Tudi nasprotniki v lastni in nasprotnih strankah. Celo z najbolj gnusnimi aferami ga niso mogli uničiti.

Komunistično politiko ni toliko zaznamovala ideologija, bila je bolj orodje manipulacije kot resen namen, kot »demokratični centralizem«, način vladanja, ki je pomenil navzven nesporno oblast strankarskega voditelja, navznoter pa njegovo brezobzirno sposobnost obvladovanje najožjega političnega vodstva, za štetje katerega so bili vselej dovolj prsti ene roke. Lahko se je naslanjal še na policijski ali vojaški vrh, vsi ostali pa smo bili vodena aklamacijska folklora. Državljani smo jim bili kot ljudje dejansko deseta briga. Po prodajanju lastnih državljanov v tujino so bile znane zlasti Jugoslavija in Romunija ter Vietnam in Kuba. Za nas so skrbeli toliko, da smo imeli usta nad vodo in da nismo v okviru gospodarskih možnosti države, njeno bistvo so bili tuji krediti, krnili njihovega mednarodnega ugleda, kot so si ga oni predstavljali. V upanju, da bo čim več državljanov odšlo iz države in svojcem domov pošiljalo devize, je Jugoslavija celo »odprla« meje.

Kopiranje metod in obnašanja politikov vodstev komunističnih oblasti preveč zaposluje demokratične voditelje nekdanjih komunističnih držav. In pri nas ni nič drugače. Poznajo način njihovega dejanskega vladanja in ga zaradi pomanjkanja izkušenj v demokraciji nekritično posnemajo Spregledujejo pa njihovo formalno »demokracijo«, »skrb za delovnega človeka«, ki je sicer obstajala le na jeziku, toda pristala kot neuničljiva usedlina v večini ušes državljanov. Zato so vse demokratične vlade v nekdanjih komunističnih državah tako hitro izgubile oblast. Podlegle so tudi marksističnemu nauku, da vlada tisti, ki obvlada kapital, pozabile pa na državljane, ki so dejansko edina realna politična moč v demokraciji. Kapital ima fantastično sposobnost prilagajanja, zato kapitalizem ne bo propadel, preprosti ljudje pa iščejo izgubljeno, zlasti pa prevarano upanje v novih obrazih. Zanima jih boljši danes in jutri, lastno življenje, ne pa svetla prihodnost s katero jih je mamil komunizem.

Janez Evangelist Krek je delal med ljudmi in za ljudi. Človek, tudi tisti najmanjši in najrevnejši, mu je bil več kot kapital in država. Želel si je slovensko Slovenijo. Rezultati njegovega dela so bili tolikšni, da je moč stranke v okviru katere je delal, zlomila v Sloveniji z dotlej nepoznanim nasiljem šele  boljševistična revolucija.

Slovenci smo se osamosvojili zaradi demokracije, ki je kot temelj predpostavljala tudi boljše, varnejše in srečnejše, človeka vredno in dostojno življenje. Podatki, da je v gospodarsko uspešnem letu 2017 kar 60% družin (!) težje oziroma zelo težko preživelo vsak mesec, da je bilo 90.000 oseb resno materialno prikrajšanih, niso politična demagogija, ampak resno opozorilo slovenski politiki. Slovenci so vedno spoštovali uspešne gospodarje, nikoli pa grmadenja denarja in njegove pretvorbe v kapital. Dajati mu prednost pred ljudmi in jih podrejati njegovim interesom ni v skladu s slovensko zgodovinsko tradicijo in še manj politiko. Zato je podcenjevanje ali celo ignoriranje socialnih problemov sodržavljanov ne samo izdaja ciljev slovenske osamosvojitve, ampak zanesljiva pot v politični samomor.

P.s. 3. junija naj bi bile državnozborske volitve. Še je možnost, da zmaga demokratična politika! Ali resnično hoče? Z prezirom izkušenj iz slovenske preteklosti, tudi in predvsem Kreka, gotovo ne!

 
Značke:

2 komentarja

  • Ko bi vsaj bila. Namreč gospodu bivšemu predsedniku vlade sedajnemu predsedniku države v drugem mandatu Borutu Pahorju je med gospodarsko krizo uspelo oklestiti socialno državo pa mu narod še kar naprej podeljuje medalje. Sam je postal celo tako neustavljiv, da se je nedolgo po volitvah prištel kar med novega očeta naroda Kučana 2.0. Bratuškova nam je z zvišanjem DDV-ja podražila še čips, ki ga kupimo v trgovini pa še kar naprej dela politično kariero. Da uravnotežimo, Janša je dopustil tajkunizacijo, zaradi česar ni nikoli pokazal kesanja, pa ga narod še vedno kuje med svetnike. To so samo nekateri posamezni primeri. Sindikatom javne uprave uspe oropati državni proračun vsakič, ko se gospodarstvo malo postavi na noge pa jih nihče ne zna ustaviti. In še mnogo podobnih primerov je.

    Politiki nam vedno znova kaj obljubijo potem pa te obljube vedno znova sprevržejo ali enostavno požrejo. Ko kariera slovenskega politika dozori vedno znova ugotovimo, da je šlo za prefrigano balkansko lisico ali prefriganega balkanskega lisjaka.

  • tolmun1 tolmun1

    Obdobje po “osamosvojitvi” Slovenije , je bilo polno nepremišljenih dejanj , ki so bila
    posledica nerestriktivnega obnašanja oblasti , ki ni opravila dokončnega obračuna s
    komunizmom in socializmom ! Ljudje so evforično sprejeli tako imenovani prehod v neko
    nedoločeno metamrfozo družbe , ki se je izvajala na osnovi zatečenega stanja takratne družbe in dopustila , da se je virus socialističnih manir obdržal in se razvijal po ustaljeni
    praksi ! Dokaz za to je krik hribarjeve , ustavite desnico , ki to ni bila , ker ni imela
    toliko moči , da bi temeljito počistila avgijev hlev očitno neuničljivega virusa levičarskega
    sindroma , sodobni Herkul ni bil kos zapovedanemu ukazu in sedaj imamo kar imamo !

    Andrej Briški

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI