Pastoralno spreobrnjenje

Matevž Vidmar 21.1.2018 9:03
 

Petrov naslednik nas spodbuja: »Ne ujemímo se v past, v kateri bi se izčrpali s samoobrambno držo pritoževanja, temveč raje prebudimo misijonarsko ustvarjalnost!«

Nedavno tega sem slišal nekega gospoda, ki je razlagal, da bo pod tem papežem pač potrpel in da bo že naslednji konklave prinesel kakšnega, ki bo njemu bolj po godu. Malce sem se namuznil, dejal nič, sem se pa vprašal, zakaj ga potem imamo. Papeža namreč. Če ga imamo zato, ker verjamemo, da je Petrov naslednik, potem bi ga bilo smotrno upoštevati. Seveda to ne pomeni, da se moramo v vsem strinjati. Ampak če gledamo prvega voditelja Cerkve in njegovega, včasih tudi velikega kritika apostola Pavla, moramo priznati, da je Pavel do Petra imel odnos. K njemu je šel preverit evangelij (Gal 2,2), da ne bi »tekel v prazno«. No, omenjeni gospod raje ne bo tekel. Mi pa vseeno lahko preverimo način evangelijskega oznanjanja in, če iskreno pristopimo, menim, da lahko pride tudi do pastoralnega spreobrnjenja.

Nova evangelizacija

Način pastoralnega udejstvovanja, ki si ga je izbrala Cerkev, imenujemo »nova evangelizacija«. Izraz mi ni bil nikoli všeč. Malo zato, ker mora biti vedno vse novo, poglejte samo embalaže različnih artiklov, ki se iz leta v leto menjajo. Po drugi strani pa sem se spraševal, kaj novega pravzaprav lahko ponudimo, ko pa je evangelij star svojih dva tisoč let. Trenutni papež mi je pri odgovoru na to vprašanje zelo pomagal. Evangelij ni nov, vedno nov pa je način branja, življenja in oznanjevanja. Ker se spreminjam, ker se spreobračam. Tako osebno kot pri pastoralnem delu. Slednje bo v tem prispevku bolj v ospredju, čeprav gre za proces, ki se medsebojno dopolnjuje.

Pastoralna samozadostnost

Samoljubje in samozadostnost sta velikokrat velika problema v našem pastoralnem delovanju. Podobne probleme so imeli dvanajsteri, ki so velikokrat v odnosu do Jezusa nastopili zelo samozadostno. Petrov odgovor na vprašanje, kaj pravijo, kdo je Jezus, se razlikuje od odgovora, ki so ga dali ljudje. In nastopita samoljubje in samozadostnost, ki se v Markovem evangeliju izrazita tako, da Peter povleče Jezusa stran od učencev in ga začne grajati, ker je  govoril o trpljenju in zavrženosti (Mr 8,31-33).  Pastoralno udejstvovanje se velikokrat rado skriva pred trpljenjem in zavračanjem. Raje samoljubno in samozadostno menimo, da je to, kar delamo, dovolj, da smo obkljukali vse. Sinoda o družini, torej naši škofje s papežem, nas opozarja: »Zato se od vse Cerkve zahteva misijonarsko spreobrnjenje. Ne smemo obtičati pri oznanjevanju, ki ni povezano s stvarnimi problemi ljudi.« (AL 201). Ko pa se začnemo ukvarjati s stvarnimi problemi ljudi, pa se začne pisati nov evangelij. Kajti evangelij je v svojem jedru srečevanje Kristusa s stvarnimi problemi ljudi. Ravno v omenjenem Markovem evangeliju je večkrat tako lepo izraženo dejstvo, da so ljudje nekoga privedli k Jezusu, da bi ga ozdravil. Kar je pravzaprav tisto, za kar smo Cerkev: da prinašamo najprej sebe, nato pa tudi ostale k Jezusu, da bi nas ozdravil.

Srečanje

To pa pomeni, da pastoralno spreobrnjenje zahteva tudi veliko osebnega dela. Delo, ki zahteva čas, odpoved … Veliko laže je zbrati starše veroučencev na predavanju, kot pa se z vsakim posebej srečati. Veliko laže je prirediti srečanje starejših, kot pa vsakega posebej spremljati. Veliko laže … A če se spet ozremo proti evangeliju, sta notri opisana zgolj dva »evharistična kongresa« in nešteto osebnih srečanj z Jezusom. Kakšen je bil »izplen« čudežev pomnožitve kruha, razen to, da so bile nasičene množice, ne vemo. Vemo pa, kakšen rezultat so prinesla vsa ozdravljenja, ki so se zgodila po tem, ko je posameznik ali skupina začutila, da je Jezus zares Odrešenik. »Družinska pastorala mora biti danes v bistvu misijonarska; treba je iti ven, biti ljudem blizu, namesto da bi se omejili na to, da smo ustanova s tečaji za tisto peščico, ki jih obiskuje.« (AL 230)

Misijonarska ustvarjalnost

Menim, da ni potrebno čakati na novega papeža. Če smo iskreno pristopili, nam je Petrov naslednik dal misliti in nam to še daje. Sploh evropski Cerkvi, ki se rada ustavi v samoljubnem zadovoljstvu tega, kar je, in ne tega, kar bi lahko bila. Cerkvi, ki je se je bolj ukvarjala s pravili, zapovedmi, s tem, kaj je prav in kaj ni, kot pa s tem, kaj nekomu onemogoča, da bi se bolj osebno srečal s Kristusom. Seveda ne v vseh primerih, pa vendar prevečkrat. Petrov naslednik nas spodbuja: »Ne ujemímo se v past, v kateri bi se izčrpali s samoobrambno držo pritoževanja, temveč raje prebudimo misijonarsko ustvarjalnost!«

 
Značke:

2 komentarja

  • Zdravko

    »Ne ujemímo se v past, v kateri bi se izčrpali s samoobrambno držo pritoževanja, temveč raje prebudimo misijonarsko ustvarjalnost!«
    =========
    Prav nič ni treba vmešavati evropske Cerkve in se skrivati, češ tudi drugod je tako, kaj moremo.
    Ta citat še kako velja za liliputansko slovenijo, ki je polna jamranja na vsakem koraku, večnega pritoževanja in zasramovanja. Kar naprej in povsod.

  • (Lk 12, 56.)
    Hinavci! Obličje zemlje in neba znate presojati, kako da tega časa ne presodite

    18/ Junija 2015 je bila objavlena okrožnica »Hvaljen moj Gospod« in 1 Septembra 2016 pa
    Uporabimo usmiljenje do našega skupnega doma, kjer piṧe:

    Bog nam je podaril zemljo, da bi jo obdelovali in varovali (prim. 1Mz 2,15) in sicer s spoštljivostjo in uravnoteženostjo. ‘Preveč’ jo obdelovati – torej izkoriščati jo na kratkoviden in sebičen način – in premalo jo varovati, je greh.
    Pogumno je dragi ekumenski patriarh Bartolomej ponavljal in preroško izpostavil naše grehe proti stvarstvu: »Ko človeška bitja uničujejo biološko raznovrstnost v Božjem stvarstvu; ko človeška bitja ogrožajo neokrnjenost zemlje ter prispevajo h klimatskim spremembam z razgaljanjem zemlje, odstranjujoč naravne gozdove ali uničujoč vlažna področja, ko človeška bitja onesnažujejo vodo, površino zemlje, zrak: vse to so grehi. Saj je »zločin proti naravi, zločin proti nam samim ter je greh proti Bogu.«[2]

    O da bi lahko za vse to, kar se dogaja v našem domu, jubilej Usmiljenja priklical verne kristjane »k globokemu notranjemu spreobrnjenju« (Laudato si, 217), še posebej podprtim z zakramentom sprave. V tem jubilejnem letu se učimo iskati Božje usmiljenje za grehe proti stvarstvu, tiste torej, ki jih do sedaj še nismo prepoznali in se jih izpovedali. Zavzemimo se narediti konkretne korake na poti ekološke spreobrnitve, ki zahteva, da jasno zavzamemo stališče glede naše odgovornosti do nas samih, bližnjih, stvarstva in do Stvarnika (prim. ibid. 10; 229).

    Veliko piṧete o strankarskih težavah, to kar bi pa morali storiti, najprvo pri sebi in potem sporočati vernikom, pa ni ne duha ne sluha.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI