Nova izdaja Vauhnikove knjige Nevidna fronta

Ivo Jevnikar 17.1.2018 5:48
 

Po letu 1990 so veliko slovenskih knjig, ki so izšle v Argentini, ponatisnili v Sloveniji. Na nedavnem Knjižnem sejmu v Ljubljani je bila razstavljena tudi čisto sveža nova izdaja spominov znanega obveščevalca, zadnjega vojaškega atašeja Kraljevine Jugoslavije v Berlinu polkovnika Vladimirja Vauhnika.

To delo ima za sabo zelo zanimivo, posebno pot, ki potrjuje latinski rek »Habent sua fata libelli«, ki pravi, da ima vsaka knjiga svojo posebno usodo.

Vladimir Vauhnik, ki se je rodil leta 1896 v Svetinjah pri Ormožu na Štajerskem, kjer je bil oče nadučitelj, se je januarja 1948 izkrcal v Buenos Airesu. Pred tem je živel v Bernu v Švici, kamor se je bil iz Ljubljane zatekel pred nacisti sredi leta 1944. Živel je sam, zadnje čase izmučen od Parkinsonove bolezni. Umrl je 31. marca 1955 in bil pokopan na pokopališču na Chacariti. Pozneje so njegove posmrtne ostanke pretihotapili v Slovenijo, kjer počivajo v družinski grobnici v Jakobskem dolu pri Šentilju (občina Pesnica).

V Švici je v nemščini napisal svoje spomine v dveh tipkopisnih knjigah. Prvo je posvetil svojemu atašejskemu delu v Berlinu, ko mu je s pomočjo visokih osebnosti, ki so nasprotovale Hitlerjevim vojnim pustolovščinam, in svojega izjemnega strokovnega znanja uspelo odkrivati in javljati v Beograd največje vojaške tajnosti (tudi datum napada na Jugoslavijo). Druga pa je govorila o obveščevalnem omrežju, ki ga je vodil skupno s hrvaškim obveščevalcem, majorjem Antejem Anićem (tudi on je po vojni živel in umrl v Argentini) in je bilo povezano z britansko tajno službo.

Knjig ni uspel izdati, prebralo ju je le nekaj prijateljev, poleg tega ju je kasneje posodil znanemu ameriškemu zgodovinarju, tako da po njegovi smrti sploh ni bilo jasno, kje sta.

Vauhnikov brat odvetnik, politik in publicist dr. Miloš Vauhnik (1895-1983), ki je po vojni živel prej v Italiji, potem pa v Nemčiji, je Vladimirja izredno cenil. To se vidi tudi v njegovih spominih. Pod naslovom Pe-fau, Spomini so izšli v dveh zvezkih v letih 1988 in 1989 v skrčeni obliki pri Goriški Mohorjevi družbi, v celoviti izdaji pa pod naslovom Pe-fau in XX. stoletje leta 2012 pri Založništvu Jutro v Ljubljani. Ker so brata mnogi občudovali, spremljale pa so ga tudi ostre kritike, delno v emigraciji, predvsem pa v Jugoslaviji, kjer so njegovo ime sramotili na več montiranih procesih in v publicistiki, si je zastavil cilj, da ga javnosti predstavi v pravi luči.

Našel je tipkopisa, besedilo nekoliko skrčil in priredil ter prevedel v slovenščino. Delo je izšlo leta 1965 kot 23. knjižna izdaja Svobodne Slovenije v Buenos Airesu v opremi Ivana Bukovca, s spremnima besedama diplomata Frida Pogačnika in generala Ivana Prezlja ter nekaj dostavki časnikarja Janka Hafnerja. Naj dodamo, da je v tedniku in zbornikih Svobodne Slovenije pred tem in za tem izšlo še nekaj Vauhnikovih spisov.

Miloš Vauhnik je poskrbel, da so bratovi spomini nato izšli še v nemščini (Celovec 1967) in srbohrvaščini (München 1984).

Zelo zanimivo pa je še to, da so prvi, berlinski, del Nevidne fronte leta 1972 ponatisnili tudi v Ljubljani z laskavima spremnima besedama Vauhnikovega prijatelja, sicer visokega predstavnika povojnega režima dr. Maksa Šnuderla in zgodovinarja dr. Dušana Bibra. Izdajo je v knjižni zbirki dnevnika Delo oskrbel poznejši politični zapornik Viktor Blažič. Zgodilo pa se je, da so zaradi te knjige in podobnih pobud Blažiča premestili in knjižno zbirko ukinili, po kasnejši aretaciji zaradi Kocbekove afere in pisanja v tržaški Zaliv pa so ga zasliševali tudi o Vauhniku.

No, in zdaj smo pri novi izdaji, ki jo je dala natisniti založba Modrijan iz Ljubljane.

Ivo Jevnikar: Če je novi, celoviti prevod Vauhnikovih spominov pomemben podvig, pa je velika škoda, da se založnik ni odločil za temeljitejšo izdajo s strokovnim aparatom, saj v njej ni opomb, kazal, tudi omembe ne, v čem je nova izdaja »nova«.

Ivo Jevnikar: Če je novi, celoviti prevod Vauhnikovih spominov pomemben podvig, pa je velika škoda, da se založnik ni odločil za temeljitejšo izdajo s strokovnim aparatom, saj v njej ni opomb, kazal, tudi omembe ne, v čem je nova izdaja »nova«.

Tokrat gre za nov, zvest prevod, ki ga je opravil znani prevajalec Štefan Vevar. Spomini so pod na novo skovanim skupnim naslovom Pod krinko izšli v dveh zvezkih, ki nosita izvirna naslova Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti, Tri leta vojaški ataše v Berlinu in Med izdajalci, vohuni in junaki, Zgodba o tajni obveščevalni organizaciji (1941-1944). Prvi zvezek šteje 239, drugi pa 333 strani. V vsaki knjigi je na začetku izbor dokumentarnih slik iz zbirke Vauhnikove nečakinje, Miloševe hčerke Štefke Mikluš, na koncu druge knjige pa je še Spremna beseda, ki jo je napisal upokojeni generalmajor Jugoslovanske ljudske armade Marijan F. Kranjc (1935-2017), ki je malo pred izidom umrl. Vsemu, kar je zapisal ta plodoviti raziskovalec slovenske vojaške in obveščevalne zgodovine, ki je dolga leta delal v varnostni službi JLA, pa ni mogoče pritrditi.

Če je novi, celoviti prevod Vauhnikovih spominov pomemben podvig, pa je velika škoda, da se založnik ni odločil za temeljitejšo izdajo s strokovnim aparatom, saj v njej ni opomb, kazal, tudi omembe ne, v čem je nova izdaja »nova«.

Avtor je prispevek objavil tudi v Svobodni Sloveniji, letnik 76, št. 25

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI