Operna pokvečenost

Jože Mlakar 15.1.2018 21:27
 
Giuseppe Verdi: Nabucco Foto: SNG Opera in balet Ljubljana

Giuseppe Verdi: Nabucco Foto: SNG Opera in balet Ljubljana

Modernistični in eksperimentalni režijski poskusi v klasične zgodovinske opere ne sodijo Naj si avtorji takih uprizoritev napišejo svoje opere in jih opremijo ter zrežirajo po svoji volji.

Marko Kobal in Milena Morača v operi Nabucco Foto: SNG Opera in balet Ljubljana

Marko Kobal in Milena Morača v operi Nabucco Foto: SNG Opera in balet Ljubljana

V pričakovanju vrhunskega doživetja ob eni najlepših oper, Nabucco, sem zasedel svoj prostor v dvorani slovenske Opere. Hkrati so me že obhajale moteče slutnje, da se bo prikazalo nekaj, kar se je kmalu po začetku predstave tudi zgodilo. Namesto bleščečega prizora stare zgodovinske pripovedi o Izraelcih in Asircih, se je pred gledalci razgrnila temačna scena, v katero so vstopili glavni igralci; bolj našemljeni, kot oblečeni v kostume po vzoru provokativnih scen kakšnega Laibacha in podobnih kulturnih skrajnežev. Kostumov z dolgimi plašči z epoletami, z visokimi, zloščenimi škornji  in drugimi simboli, ki so že nekaj časa v modi na različnih odrih in televizijskih sporedih, smo se že naveličali. Od kot ta ideja »posodabljanja« klasičnih dramskih in opernih del, ki je brez prave utemeljitve in tudi brez doslednosti? A najbrž ne gre le za modno muho, temveč za odkrit napad ali celo atentat na dramska in glasbena dela z močnim presežnim nabojem.

Mnogi dramski ali operni liki so predstavljeni v opravi, ki namiguje na diktatorski značaj junaka. Pravzaprav celotna režija tako postavljenih predstav povzdiguje diktaturo kot osrednje sporočilo občinstvu. V tem kontekstu se kultura vzpostavlja kot dekla ideologije. Gestapovski liki so ljudem, ki jih mika totalitarizem, enako všečni kot naši udbovci ali pripadniki katere koli tajne policije.

Anna Pirozzi k. g., Zoran Potočan v operi Nabucco Foto: SNG Opera in balet Ljubljana

Anna Pirozzi k. g., Zoran Potočan v operi Nabucco Foto: SNG Opera in balet Ljubljana

Verdi se v operi Nabucco ne ukvarja s problemom totalitarizma in tiranstva, zato je postavitev glavnih junakov v pozo samodržcev in njihovih agentov povsem zgrešena. Ali režiser in scenarist nimata pojma o Verdiju in o svetopisemski podlagi za Nabucca, ali pa jima za to ni mar. Temeljna ideja režije so bili visoki usnjeni škornji in dolg plašč po zgledu gestapovcev in udbovcev. Vse ostalo je bilo brezbrižno nametano sem in tja. Pod bremenom take režije in kostumografije se je Verdijeva plemenita glasba le stežka prebijala do ušes in src gledalcev. Verdi se je opere lotil premišljeno, s spoštovanjem do velike zgodovinske teme in z naklonjenostjo do glavnih likov. V ospredju je bil sicer boj za oblast in preživetje izraelskega ljudstva, a zaključek je bil v duhu bibličnega sporočila o odrešenju.

Klasične zgodovinske opere naj bi se uprizarjale s tradicionalno inscenacijo, z mnogo blišča in barvito kostumografijo. S tem so postavljene v svoj zgodovinski okvir in niso samo paša za ušesa, temveč tudi za oči. Modernistični in eksperimentalni režijski poskusi v tako gledališče ne sodijo. Če nekoliko cinično zaključimo to razmišljanje, potem svetujemo, naj si avtorji takih uprizoritev napišejo svojo opero in jo opremijo ter zrežirajo po svoji volji.

 
Značke:

1 komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI