Zakaj bom ostal zvest spečemu Samuelu

Milan Knep 14.1.2018 7:000 komentarjev
 

V Sloveniji ni bilo še nikoli toliko visokošolskih ustanov, kot jih je danes; še nikoli ni bilo v enem letu napisanih toliko romanov, saj se morajo žiranti za podelitev vsakoletnega Kresnika spopasti z več kot stotridesetimi romanesknimi besedili; tudi pesniške muze se niso utrudile, naklade so sicer majhne, naslov pa je vse več. Nekateri pravijo, da je več tistih, ki pišejo, kot teh, ki berejo. Zelo dolg je tudi seznam kvalificiranih filozofov, še več pa je nekakšnih popoldanskih filozofov – pravnikov, matematikov, fizikov, psihiatrov, literatov in drugih, ki v povezavi s svojim strokovnim znanjem oblikuje tudi svoje filozofske poglede. Poplava poljudne filozofije je legitimna, ker smo svobodna družba. Toda kako naj bralec ve, kaj od tega, kar prebere, mu res lahko pomaga bolje razumeti samega sebe, dvoumnost vsega, kar se dogaja v družbenem in političnem okolju, v ekonomiji in kulturi? Sodobni duhovni prostor je namreč popolnoma razdrobljen.

Kaj nam lahko v teh razmerah pove današnji odlomek iz prve Samuelova knjige? Pomenljiv je zapis, da je Samuel spal, ko ga je Gospod poklical, kar simbolično pomeni, da svojega življenja ni postavil na življenjsko filozofijo, ki bi jo sam zasnoval. Pač pa je Samuel zorel tako, da je vse življenje hodil za Gospodovim klicem. Ni ga sicer takoj prepoznal, ampak postopoma, kar velja tudi za vsakega izmed nas. Ko je Samuel prišel do dovolj jasnega razločevanja med Elijevim glasom, se pravi glasom, ki pripada svetu, in Gospodovim glasom, je potegnil črto, sprejel odločitev in rekel: »Govori Gospod, tvoj hlapec posluša.« Potem je sledilo, kot smo brali: »Samuel pa je rastel in Gospod je bil z njim.«

Verjetno se lahko s tem, kako je Bog vodil Samuela, poistovetimo tudi mi. Vendar ima Samuelova usmeritev, ki je pregledna in nam je blizu, mnogo motilcev, mednje sodijo tudi številni zasnutki popoldanskih filozofov. Ti zasnutki imajo veliko elementov resnice, zato nas pritegnejo. Niso toliko problem posamezni gradniki zasnutkov, temveč povezave med njimi, torej konstrukt, ki nastane iz poljudnih in samovoljnih povezav; te nam lahko zamajejo vero, da zaidemo na stranpot.

Z Voltairom in drugimi, s t. i. krizo evropske zavesti, je Samuelova pot, in s tem krščanstvo, že sredi 18. stol. začelo izgubljati dominantni položaj. Izpodrival ga je nazor, da nas ne določa Bog, temveč človeška volja in predstava, če parafraziramo Arthurja Schopenhauerja (1788–1860) in njegovo temeljno filozofsko delo (1819). Namesto božje volje naj se uveljavi naša volja, namesto božjega zasnutka sveta in človeka naj verjamemo temu, kakor si sebe in svet predstavljamo sami; svet je odslej narejen po meri naše investicije vanj.

Prav to je značilnost snovanja nekaterih sodobnih intelektualcev, ki spoznanja empirične znanosti poljudno kombinirajo s duhovnimi in kulturnimi izročili Azije in Afrike, s predkrščanskimi prvinami keltskih, germanskih, nordijskih in drugih mitologij, posebej blizu pa jim je naturalistični determinizem in vulgarni materializem, ki ima duševnost in duhovnost samo za eno od oblik materije. Na bralca ta kombinatorika naredi močan vtis; avtorji s svojo razgledanostjo vzbujajo verodostojnost, ker ni vedno lahko presoditi, katere povezave so dejansko možne in kdaj imamo opravka s fikcijo. Dobri pisci svoj konstrukt prodajajo kot zadnje in dokončno razodetje.

Poglejmo sedaj primer poljudne filozofske kombinatorike. Nedavno nam je Danah Zohar (1945), ameriška znanstvenica, pisateljica in raziskovalka kvantne fizike, postregla s kvantnim vakuumom. Na vprašanje, ali je bog ustvaril možgane ali pa so možgani ustvarili boga, je odgovorila, da je res oboje: bog ustvarja možgane in možgani ustvarjajo boga. Možgani imajo po njenem mnenju stik s kvantnim vakuumom, torej z osnovnim energetskim poljem, ki predstavlja vse, kar obstaja v vesolju. Če znotraj kvantne fizike iščemo boga, je to kvantni vakuum, ki deluje skozi nas. Torej smo vsi ljudje s kvantne perspektive samo misli v možganih boga. Zato že s tem, kako mislimo, delujemo in se odločamo, hkrati ustvarjamo boga.

Avtorica pove, da je raziskovala tudi judovski in hindujski misticizem, islam in sufijske pesnike. Te študije so jo, kot pravi, pripeljale do spoznanja, da v vesolju obstaja prvinska energija. Od tu je naredila korak do duhovne inteligence, ki je zanjo bolj prvinska kot katera koli religija. Prišla je do točke, da vsi verjamemo v isto stvar, da vsi pijemo iz istega izvira. Nadalje je ugotovila, da ne obstaja nekaj, čemur bi lahko rekli »pravi in resnični bog«, obstaja samo neizgovorljiva, neraziskana prvinska stvar, ki jo kvantni fiziki imenujejo kvantni vakuum. Nastal je po velikem poku, nadaljuje Zoharjeva, zato vsebuje vse možnosti, vse, kar je bilo, vse, kar je, in vse, kar bo. Potemtakem, pravi, smo vsi stari trinajst milijard let in pol, kot je pač star veliki pok. Vsi smo bili v začetku v samem izvoru vesolja oziroma univerzuma. Naša zavest znotraj sebe nosi zgodovino vesolja.

Iz kvantnega vakuuma Zoharjeva izpelje kvantnega voditelja, ki je sočuten, dober poslušalec in odprt um. Vodi kvantno organizacijo, ki ima več centrov moči, tako lahko organizira neodvisna razmerja med vodilnimi in preostalimi v podjetju.[1]

Z neko drugo kombinatoriko elementov znanosti in duhovnosti nagovarja slovensko javnost tudi trenutno medijsko najbolj izpostavljeni pravnik. Običajno razlikovanje med imanenco, torej med tem, kar pripada temu svetu, in transcendenco, torej tistim, ker je od tega sveta bitno različno, ukine, in sicer tako, da je zanj imanenca nekakšno pasivno lebdenje v danem okolju, transcendenca pa je komunikacija prek sebe z okoljem. Tudi najbolj primitivna žuželka za avtorja ni v sebe zaprt svet, ni torej čista imanenca, ampak se presega, transcendira, in vase vpisuje feetback, povratne zveze iz okolja. In nadaljuje, da je konkretni človek obremenjen z uničujočim protislovjem, zaradi česar se mu postavlja zenbudistično vprašanje, kako to protislovje razrešiti.[2]

Oba omenjena misleca bralca fascinirata, ker operirata z empirično preverljivimi dejstvi na eni strani in elementi duhovnosti na drugi strani. Njunih konstruktov ni mogoče prepričljivo zavrniti; miselno sta povsem konsistentna, čeprav so njuni duhovni postulati apriorni in nedokazljivi. Za sklep naj povem, zakaj ne bom sledil ne njima ne drugim podobnim nazorom, pač pa bom ostal zvest spečemu Samuelu, ki ga je Gospod prebudil in pognal v življenje.

Prvič, eno je energija, kvantni vakum, ki vsebuje vse, kar je, da vsi, ki smo kdaj koli bivali na zemlji, pijemo iz istega vira. Nekaj popolnoma drugega pa je klic, ki je prebudil Samuela. Ta še vedno prihaja, in sicer od ondod, kot se slikovito izraža naša veroizpoved; ni del energetskega toka znotraj univerzuma, ampak je pred njim, ne časovno, temveč bitno; je zunaj časa, zato ni vsebovan v gradivu velikega poka. Kajti Beseda je bila pred vsemi veki, pravi sv. Janez; bila je pri Bogu, ker je bila Bog. Naj nam na tem mestu za hip s svojo ontološko diferenco priskoči na pomoč Martin Heidegger, verjetno največji filozof 20. stol. Desetletja je opozarjal, naj iz ničesar, kar sodi k univerzumu, h kvantnemu vakuumu, torej k bivajočemu, ne sklepamo na drugo bit, ki je absolutno presežna, neopredeljiva, zunaj naših možnosti, da bi jo mislili, občutili in še manj, da bi jo vključevali v svoje zasnutke.

Če popoldanski filozofi nočejo slišati za Samuela, naj si najprej vsaj od daleč ogledajo mistično filozofijo Platona, izjemne opuse grških cerkvenih očetov, mistično teologijo srednjega veka in še kaj. Če bi ti psevdo filozofi te stvari brali, in manj tavali po Aziji in predkrščanski mitologiji, bi se plitvine svojih zasnutkov nemara začeli sramovati, kulturno javnost in knjižne police pa bi razbremenili svojih umotvorov.

Drugič, kvantni vakuum, praizvir, je morda res v vseh nas in ni nič religijskega ali duhovnega, ampak zgolj energetskega. Toda človek poleg energije išče predvsem osebo, kar pa energija ni. Samuela je poklical Bog, ki se je razodel kot Oče. V vseh ključnih trenutkih je odločilen obraz, oseba, tisti, ki nas kliče in tisti, ki ga lahko pokličemo. Energije ne moremo moliti, ampak se vanjo lahko samo potopimo, ali iz nje pijemo. A to je premalo, ker iščemo odnos. Odrešuje namreč ljubezen, a ne le tista, ki jo zmoremo sami, še mnogo bolj tista, ki je bila tako kot v Samuelovo dušo po Svetem Duhu izlita tudi v naša srca. Kajti šele Sveti Duh, ki ni del stvarnosti, nastale po velikem poku, iz nas dela brate in sestre, občestvo, skupnost. Temu spoznanju lahko sledi edino zares logično vprašanje: »Rabi, učitelj, kje stanuješ?« Kot apostoli smemo tudi mi pričakovati Jezusov odgovor: »Pridite in boste videli.«

[1] Z Danah Zohar se je pogovarjala Vesna Milek v Delovi sobotni prilogi, 9. 12. 2017, str. 10–12

[2] Prim. Boštjan M. Zupančič, Smisel življenja, Delo – Sobotna priloga, 6. 1. 2018, str. 24–25

 
Značke:

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI