Dražgoška bitka – je to res nekaj, na kar smo Slovenci lahko ponosni?

Tamara Griesser Pečar 13.1.2018 6:0030 komentarjev
 

Slovenska zgodovina druge svetovne vojne je polna različnih mitov. Največji mit je 27.april, ki ga danes Slovenija praznuje kot dan upora, pred osamosvojitvijo pa je bil dan Osvobodilne fronte, čeprav na ta dan leta 1941 ni bilo ne upora in ne OF. Prav nasprotno, na ta dan je bila Komunistična partija kot sekcija Kominterne v Moskvi še zaveznica Nemčije (Hitler-Stalin pakt, 23.8.1939 in Mejna in prijateljska pogodba, 28.9.1939).

 

Talci ustreljeni na Brezjah pri Krtini 22.8.1941. Talci so bili ustreljeni kot protiukrep zaradi likvidacije gostilničarja Franca Marna iz Krtine, vodja celice KVB. Arhiv: Gorenjski muzej

Talci ustreljeni na Brezjah pri Krtini. 22.8.1941 Talci so bili ustreljeni kot protiukrep zaradi likvidacije gostilničarja Franca Marna iz Krtine, vodja celice KVB. Arhiv: Gorenjski muzej

Poseben mit pa je tudi dražgoška bitka. Vsako leto romajo levičarji v Dražgoše in uprizarjajo mitinge in pohode. Slavnostni govorniki tekmujejo v poveličevanju te bitke, zlorabljajo pa jo tudi za napade na politične nasprotnike, na EU in ZDA (npr. Janez Stanovnik, 2012). Eden od slavnih govornikov, pisatelj Saša Vuga, je Dražgoše označil kot „nesmrtne“ in kot »največji dogodek v odporniškem gibanju«. Dejansko pa moramo pritrditi Bernardu Nežmahu, ki je napisal, da so »dražgoški politični govori najvišja oblika političnega prevarantstva« (Mladina, 13.1.2012), pa Dejanu Steinbuchu, da so »namenjeni … ohranjevanju latentnega stanja državljanske vojne« (Portalplus, 16.1.2016). V Wikipediji je, za kar je levica poskrbela, dražgoška bitka navedena kot ena večjih bitk v Sloveniji, ki je »omajala mit o nepremagljivosti nemške vojske«. Prav zaradi zlorabe tragičnega konca sicer dokaj bogate vasi leta 1942 za politične namene in zaradi žrtev, ki so jih partizani povzročili, je potrebno spomniti na to, kaj se je takrat pravzaprav zgodilo.

 

Obvestila o ustrelitvi talcev so bila razobešena na vseh javnih mestih. Arhiv: Gorenjski muzej

Obvestila o ustrelitvi talcev so bila razobešena na vseh javnih mestih. Arhiv: Gorenjski muzej

Marsikatere akcije partizanov, pri katerih ni moč videti nobene strateške ali vojaške koristi, so sprožile nesorazmerno močne okupatorjeve represalije, ki so izredno prizadele prebivalstvo. Pri njih je bilo že vnaprej računati z najbolj surovim odgovorom okupacijske oblasti nad nedolžnimi. Priklicale so težke represalije okupacijskih oblasti: usmrtitve, streljanje talcev, zapiranje, koncentracijska taborišča, požiganje stavb, kmetij in celih vasi, odvzemanje premoženja in opustošenje. Kaj je bilo nujno in potrebno za odpor in kje je povzročena škoda lastnemu narodu, ne da bi kaj dosegli? Tu seveda ne gre za nesporno dejstvo, da so okupatorji po krivici sedeli v deželi in da so nad prebivalstvom izvajali zločinska dejanja, ki jih mednarodno pravo prepoveduje. Gre za to, da so se z izzivanji, ki vojaškega položaja okupatorja niso niti malo poslabšala, vzeli v zakup žrtve med nedolžnim civilnim prebivalstvom. Dražgoše so posebno tragičen primer partizanske taktike nesmiselnih žrtev. Kljub obsežni literaturi doslej še nikomur ni uspelo, da bi našel en sam sprejemljiv razlog za ravnanje partizanov, ki so poznali krutost okupacijskih oblasti.

Prvega januarja 1942 je v Dražgoše vkorakal Cankarjev bataljon. Partizani so priredili velik miting in naslednjega še 6. januarja. Organizirana sta bila tako, da sta morala pritegniti pozornost okupatorjev in njihovo surovo ukrepanje. Dneve med obema mitingoma so izkoristili za politično in vojaško poučevanje partizanov, predvsem novincev. Prebivalstvo je bilo prestrašeno in zaskrbljeno, ker se je balo maščevanja Nemcev. Ni razumelo, zakaj bi se taka srečanja morala dogajati povsem javno med civilisti. Pomirili so jih z zagotavljanjem, da jih partizanska vojska ne bo zapustila, če bi postalo nevarno.

Seveda so Nemci opazili dogajanje v vasi. 9. januarja so se razvneli spopadi med partizani in okupacijskimi silami, ki so prodirale proti Dražgošam. Partizani pa niso branili vasi kot so vaščanom obljubili, temveč so se 11. januarja nenadoma umaknili in vas prepustili Nemcem. Kot je bilo pričakovati, so prebivalci Dražgoš postali žrtve krutega maščevanja, partizani pa so se umaknili na varno. Že prvega dne po umiku partizanov, 11. januarja, so Nemci pomorili 20 vaščanov, naslednjega dne še 21. Ostale prebivalce – 81 moških, žensk in otrok – so prepeljali v Šentvid pri Ljubljani. Vas Dražgoše so najprej izropali in nato požgali. Februarja so se Nemci vrnili in pričeli razstreljevati preostale zidove. Komaj je še uspelo, da je bil vsaj oltar razstavljen  in odpeljan. Uničenih je bilo torej točno 245 stavb – cerkev, hiš, kmetij, kapel, žičnica. Preživeli vaščani, ki so prej živeli od kmetijsktva in lesarstva ter bili dobro opremljeni s stroji, so izgubili vse, kar so imeli – med 200 in 230 strojev, med 90 in 130 vozov, sani in tako dalje. Uničene so bile vse zaloge – moka, žito, fižol, krompir, sadje, kislo zelje, kisla repa, sušene ali prekajene mesnine, mošt, vino, češnjevo žganje itd. – približno 180.000 kg, pribl. 200.000 litrov živil, 300 ton krme. Odpeljanih je bilo 658 živali – konj, krav, prašičev, ovc, koz in perutnine. Skratka: uničeno je bilo življenje v gorski vasi na višini 800 m.

V bojih okrog Dražgoš je padlo 9 partizanov, 12 jih je bilo ranjenih. 13. januarja je bilo na Mošenjski planini ubitih še 12 partizanov, ki so se tja umaknili iz Dražgoš, pet pa jih je bilo ranjenih. Naravnost groteskni so podatki o domnevno pobitih nemških vojakih in žandarjih. Navajale so se številke tja do 1200 oseb. Prof. Tone Ferenc, ki je raziskal nemške vire, je ugotovil, da se število v teh virih ujema s številom mrtvih v grobovih v Kranju. Na nemški strani je bilo torej ubitih 27 policistov, 42 pa jih je bilo ranjenih.

Tu vidimo silen pritisk obeh strani na civilno prebivalstvo – in velikansko partizansko propagando. Ljudi, ki so dejansko hoteli živeti, kolikor je bilo mogoče mirno, marljivo delati in z družinami preživeti težke čase okupacije, so povsem zavestno spravili v hudo nevarnost, ker so hoteli doseči določen strateški cilj. Prebivalstvo so hoteli prisiliti, da bi se prav tako pridružilo partizanom, tam pa bi jih mogli pobliže seznaniti s komunistično ideologijo. Pogosto so se akcije odvijale kot v Dražgošah: kljub drugačnim obljubam so se partizani v trenutku nevarnosti umaknili ter vaščane prepustili okupatorjevemu maščevanju. Akcija okupatorjeve moči ni niti malo oslabila. Take akcije so dosegle samo to, da prebivalstvo v podobnem brezupnem položaju ni videlo druge rešitve, kot da se tudi poda v hribe in se pridruži partizanom. Le tako je bilo vsaj nekako zaščiteno. Kot civilisti so bili izpostavljeni tako okupatorjevi samovolji kot brezobzirni strategiji partizanov.

Je to res nekaj, na kar smo Slovenci lahko ponosni?

 
Značke:

30 komentarjev

  • svitase

    Dražgoše so simbol napačnih partizanskih odločitev, ki so hudo in po nepotrebnem prizadele slovensko civilno prebivalstvo.

    Pravi podvig, ki bi se ga morali spominjati, pa se je zgodil 15. decembra 1044, ko je iz celjskih zaporov ušlo 129 slovenskih zapornikov. Pri tem ni bil izstreljen niti en sam strel. Prav tako ni bilo nobenih žrtev.

    Zakaj ta dogodek ne slavijo levičarji? Zato, ker je bil izpeljan spontano brez sodelovanja komunistične parije in partizanov. Organizator tega podviga še živi.

  • svitase

    Spominjati se je treba Dražgoš, vendar pa jih ne slaviti, ker pomenijo nepotrebne žrtve.

    Slaviti pa bi morali množičen pobeg zapornikov iz celjskih zaporov, ki je uspel zaradi domiselne in brezhibne izpeljave in to brez žrtev.

  • Franc Mihič

    Zakaj se slavi tragedijo v Dražgošah, a se ne slavi zmage Jelenovem žlebu?
    Ribniško občinsko glasilo REŠETO, kjer je ves čas na oblasti desnica, SDS, in sta poslanca Jože Tanko in Ljudmila Novak,NSi, je odklonilo objavo prispevka »Zakaj ne počastimo zmage v Jelenovem Žlebu« – cenzura.
    Zakaj ne počastimo zmage v Jelenovem Žlebu?
    DNEVNIK, 30. marec 2016
    https://www.dnevnik.si/1042732854/mnenja/odprta-stran/zakaj-ne-pocastimo-zmage-v-jelenovem-zlebu

  • svitase

    Žal ne odloča desnica o tem ali se bodo slavile Dražgoše ali Jelenov žleb.

  • svitase

    Naj popravim letnico pobega iz zaporov. Bilo je 1. decembra 1944.

    Organizator pobega nam je pobeg natančno obrazložil v polni dvorani knjižnice. O pobegu iz celjskega zapora je tudi izšla knjiga.

    Povsem pa nisem gotov, da organizator še živi, saj se pri starejših ljudeh hitro menjajo stvari.

    Se bom pozanimal.

  • Mislim, da Dražgoše niso “posebno tragičen primer partizanske taktike nesmiselnih žrtev”.

    To so bile namerno žrtvovane žrtve in del premišljene revolucionarne taktike. Revolucionarji so želeli ustvariti čim več žrtev in gorja med domačim prebivalstvom, da bi se lažje zavihteli na oblast. To jim je tudi uspelo. Kar jih niso pobili in uničili sami, so jih z dražgoškim načinom s pomočjo okupatorja.

    Revolucionarjem je načrt v celoti uspel. Ta je ustvaril ta del preteklosti, določa našo sedanjost in prihodnost. Zato maškarada še naprej traja.

    • tolmun1 tolmun1

      Ponos na storjeni zločin v Dražgošah , je skrajno sprevrženo dejanje častilcev zločina
      storjenega v tej vasi , domačini bi morali organizirano preprečiti komunistične
      orgije na posvečenem kraju , kjer se je neoborožen in nemočen človek znašel v peklu
      brezvestnega in načrtovanega grozljivega zločina ! Proslavljanje morije in požiga
      vasi je nadaljevanje zločina iz pred šestinsedemdest let ! Oprostite , resnično smo še vedno poslušni in neodgovorni hlapci uničujoče komunistične klike , ki je brzmejno ! Ljudje , ki častijo načrtovano tragedijo , so po vsej verjetnosti sposobni ponoviti sprevržena dejanja v preteklosti ! Niso vprašanje samo Dražgoše , Slovenija je postala pokopališče človeškega ponosa , česar se sodrga , ki poveličuje zločin ne zaveda , še naprej bomo hlapci boljševiške ideologije !

      Andrej Briški

  • svitase

    Spominjam se, kako je organizatorja skušal v dvorani zmesti en poslušalec s trditvijo, da je nekje slišal, da bi naj sodelovala tudi partija pri pobegu, vendar je to organizator odločno in argumentirano zanikal.

  • Anton Urankar

    Na vprašanje avtorice, če smo lahko ponosni na taka žrtvovanja, kot so Dražgoše, je odgovor odločen, obžalujoč in obtožujoč NE! To je bil zločin, ki so ga zavestno izzvali »osvoboditelji«, izvršili pa nemški okupatorji!
    Zakaj takšno nesmiselno »osvobajanje«? Odgovor nam je napisal Tine. Z njim se v celoti strinjam! Da, to ni bil spodrsljaj ali napaka partizanskih poveljnikov, to je bila strategija za izvedbo revolucije. O tej strategiji je odločal CK partije, Moša Pijade nam je zaupal to resnico.
    Postavite se v vlogo zločincev, ki so načrtovali revolucijo! Zakaj bi osvobajali, poskrbimo zase in izvedimo revolucijo, z osvobajanjem jo prikrijmo in hkrati dokazujmo našo privrženost boju proti okupatorju in si tako pridobimo zasluge, ki nam bodo omogočile uvrstitev med zmagovalce. Za dokazovanje te privrženosti pa so potrebovali žrtve, ki so jih izbrali med svojimi morebitnimi političnimi nasprotniki, med civilnim prebivalstvom, pa tudi med borci, domoljubi v »osvobodilnih« enotah. V tak načrt sodijo Dražgoše, Orehovica, Strmec, Frankolovo, pa še in še. To žrtvovanje je bilo najmanj nerazumno, sama izvedba revolucije pa zločin!
    Da, Tine, uspelo jim je! To je največja nesreča slovenskega naroda! Dražgoše so eden od njenih simbolov, simbolov zločinov revolucije!

  • Komunisti so prezirali vsako pripadnost nacionalnosti, ki so imeli za nazadnjaško, nenapredno. Poudarjali so internacionalizem delavskega razreda. Sam zato komuniste niti ne štejem med Slovence pač pa jih uvrščam med ene izmed okupatorjev Slovencev, med internacionalne socialiste, med boljševike, ki so želeli okupirati cel svet in vsem vsiliti svoj komunizem. Za začetek so želeli teritorij Slovenije spremeniti v eno izmed ruskih pokrajin. Torej se Slovenci nimamo kaj sramovati glede t.i. Dražgoške bitke, pač pa smo dolžni obsojati vse v zvezi z njo, njenimi akterji in njenimi današnjimi slavitelji.

    • Franc Mihič

      Partija je nad slovenskim narodom izvršila najhujši zločin!
      Akademik prof. dr. Aleksander Bajt, politični sopotnik olimpionika Leona Štuklja, je v svoji akademski diagnozi o revoluciji med NOB zelo nedvoumno kritičen in po moje tudi točen.
      Zapisana je v njegovi knjigi “Bermanov dosje”, MK-1999, ki jo je pisal vse do svoje smrti, saj je umrl takoj po njenem izidu. Sam tudi napiše, da je to njegovo najpomembnejše delo, bolj pomembno kot vsi učbeniki ekonomije pred tem! Akademik dr. A. Bajt pravi:
      »Partija jer med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«
      Akademik prof dr. Aleksander Bajt v svoji knjigi »Bermanov dosje«, tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce. Akademik Bajt pa je mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva D. Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Partija pa ni imela nič pri tem. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2 .svetovni vojni. Pravi: »Pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala.
      Čisti in nesporni nasledek odpora, ki ga je organizirala partija, so bile le žrtve, ki jih je zaradi njega pretrpelo prebivalstvo, tako tisto pod orožjem kako tudi civilno, tistih
      1700 000 izginulih Jugoslovanov, s katerimi se je trkal po prsih maršal Tito. Tak odpor je bil skrajno nesmotrn. Potreben in smiseln je bil edinole, če je tičal za njim povsem drugačen cilj – izvedba revolucije in uvedba komunistične totalitarne vladavine. Pri ustvarjenih političnih odnosih v protihitlerjevski koaliciji in delni sovjetski zasedbi Jugoslavije pa je postal protiokupatorski boj nepotreben in nesmotrn celo s tega vidika. Sovjetska zveza je bila dovolj širokosrčna, da je uvedla komunistično vladavino povsod, kamor so privalili njen tanki. Temu njenemu darilu tudi Jugoslovani ne bi bili ušli. Sicer pa se kljub vsem proletarskim brez nje tudi pri nas ne bi bil uveljavil boljševiški totalitarizem…..

      Tito je sam izjavil, da je zanj najpomembnejši boj proti četnikom: “jer jedino oni bi mogli ogroziti našu revoluciju (z okupatorji- Nemci bodo opravili zavezniki).”
      Milovan Džilas; Revolucionarni rat , London 1980;
      http://www.blic.rs/vesti/drustvo/najveca-kontroverza-nob-a-milovan-djilas-zasto-smo-skrivali-da-pregovaramo-sa-nemcima/y1lx9p6

      Življenje in smrt Titovega nasprotnika, je knjiga o četništvu, ki odpira nekatere nove poglede na medvojno partizansko nasilje, ki je ob neznatni škodi, povzročeni okupatorju, privedlo do strašnega fizičnega in duhovnega razdejanja med Slovenci
      Ta Simićeva življenjska zgodba na smrt obsojenega, usmrčenega in pred kratkim sodno ponovno obravnavanega generala bo verjetno vzbudila različne odmeve.
      Še dandanes in tudi v Sloveniji nekdanji revolucionarji slavijo odločitve političnih skrajnežev, ki so med drugo svetovno vojno na sto tisoče mladih rojakov pahnili v smrt, da bi sebi prislužili večno slavo.
      Predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo z britanskim premierom, če bi potegnil takšno potezo. Britanci so imeli v 2. svetovni vojni po vsem svetu približno 450 tisoč mrtvih, v Jugoslaviji, kjer so potekali omejeni lokalni spopadi, pa je bilo žrtev vsaj dvakrat več!
      http://www.emka.si/draza-zivljenje-in-smrt-titovega-nasprotnika/PR/1435948,11482

      »Usodna politika Slovenske zaveze oziroma njenega vsemogočnega klerikalnega dela je v Sloveniji preprečila zmago Kraljeve jugoslovanske vojske v domovini. A je zato povzročila tudi poraz klerikalne strankarske vojaške organizacije po italijanski kapitulaciji. Po nemški kapitulaciji poleti 1945 je prišlo do strašne tragedije: t.i. Slovenska narodna vojska (tj. Rupnikovi domobranci, ki se niso smeli pridružiti vojski generala Draže Mihailovića) je po ukazu samooklicane slovenske vlade brez boja zapustila t.i. slovensko državo, nato so jo zavezniki razorožili in predali Titovim partizanom na milost in nemilost.
      Okrog 11.000 odličnih borcev je brez borbe padlo kot žrtev napačne vojaške taktike Slovenske zaveze, ki se je povsem odcepila od generala Draže Mihajlovića in Kraljeve jugoslovanske vojske. Niso smeli zmagati za Jugoslavijo, toda morali so umreti za svojo stranko!«
      Vir: Knjiga, Založba, Maribor PRO&ANDY 2006, Marijam F. Krajnc, generalmajor v pokoju in Slobodan Kljakić: Plava garda –Poveljnikovo zaupno poročilo, stran11 in 51.
      http://freeweb.t-2.net/Vojastvo/K06-plava-garda.html

      • Franc Mihič

        »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”

        Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.

        »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«

        Ameriški veleposlanik v Sloveniji; Joseph A. Mussomeli

      • Kapodistrias

        Bajtov Bermanov dosje je zame daleč najboljša zgodovinska knjiga o dogodkih na naših tleh. Vse napisano je nedvoumno dokumentirano z viri. Naši režimski, kvazi zgodovinarji kot sta Repe in Pirjevec (mimogrede: še Mikuž je od njiju objektivnejši)bi se iz tega epohalnega dela lahko kaj naučila.

  • Franc Mihič

    Dražgoška bitka!
    DELO, 14. Januar 2015

    V nedeljo zjutraj poslušam: «Današnji dan obujamo spomin na Dražgoško bitko, največjo bitko tedaj na Gorenjskem, v kateri je padlo 9 partizanov in umrlo 41 civilistov. Bitka je tedaj odmevala v Evropi.«
    A je bila to res zmaga osvoboditeljev? Junaški boj, ali žrtvovanje vasi?
    Ali ni to poraz v vojni še kako potrebne preudarnosti, ki so ga plačali predvsem civilisti, osvoboditelji pa so se umaknili?
    Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?
    Ali je takšna zmaga res lahko odmevala v tedanji Evropi? Ali še res odmeva?

    Franc Mihič, Ribnica

  • Franc Mihič

    Dražgoška bitka
    Delo, 3. Februar 2015

    Gospa Vera Vezovnik in Anton Avsec v mojih pismih ni ene besede o tem, kar mi očitata v Delu 2. februarja v Delu v Pismih bralcev. Da zagovarjam kolaboracijo, je nesramna trditev. Tudi moji predniki sorodniki so bili partizani prvoborci. Napisal sem samo, kar sem tedaj slišal na nacionalnem radiu, to je: «Današnji dan obujamo spomin na Dražgoško bitko, največjo bitko tedaj na Gorenjskem, v kateri je padlo 9 partizanov in umrlo 41 civilistov. Bitka je tedaj odmevala v Evropi.«. Nato pa postavim zame povsem logična vprašanja: »Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?« To vprašanje si je postavil tudi pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, v knjigi »Bermanov dosje«! Pa ni edini. To vprašanje se mi je tudi utrnilo, ko sem v Delovi rubriki znanost prebral prispevek »Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava«, v katerem raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Vida Deželak Barič, predstavi prvi popis smrtnih žrtev med prebivalstvom na območju RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Neizpodbitno dejstvo pa je, ki vse pove, v Ljubljani ob železniški postaji je še stranska ulica Trg OF, nekdanjega osrednjega trga v glavnem mestu Slovenije, z imenom Trg revolucije, pa ni več, ker je bila revolucija odveč. To je potrdila tudi ustava in država!

    Franc Mihič Kosovelova 2a Ribnica

  • Franc Mihič

    Dražgoška bitka
    Delo, torek 20.01.2015

    Le kako mi more Karlo Mahnič iz Divače v svojem pismu podtikati nekaj, kar niti z besedico nisem omenil v svojem pismu? Navada? Napisal sem le resna povsem logična vprašanja na temo te bitke. On pa ne poda niti enega logičnega odgovora, temveč me žali, češ da zagovarjam kolaboracijo. Njegov odgovor na vsa moja vprašanja naj bi bil kar udeležba partizanskih veteranov na spominski slovesnosti ob 7o letnici dneva D v Normandiji, kar je sicer gotovo lepo! Vendar to ni odgovor na moja vprašanja, saj partizanski veterani menda niso bili v Normandiji zaradi zelo vprašljivih rezultatov dražgoške bitke, ko je padlo 9 partizanov in umrlo 41 civilistov? Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?
    V demokraciji ni več mogoča samo enoumna resnica zgodovine, temveč tudi resnica žrtev revolucije! Sprava je zame realna nujnost, a ne kot on pravi, vse bolj utopija?

    Franc Mihič

  • Franc Mihič

    Logična in nelogična vprašanja
    Delo, 20.02.2015
    Pisma bralcev in odmevi pisma@delo.si
    Na temo Dražgoške bitke Uroš Blatnik v pismu (13. februarja) le ohrani logično vprašanje: »Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?« Rezultat bitke je namreč bil, za 9 padlih partizanov so Nemci postrelili 41 civilistov. Ali je to lahko še naprej pravo merilo za uspešno osvobajanje in vsako delovanje? Blatnik pa postavi vrsto nelogičnih, celo sarkastični vprašanj. Npr.: »Ali mora zaradi uvedbe kapitalističnega družbenopolitičnega sistema (namesto prejšnjega samoupravno-socialističnega) trpeti revščino približno 291.000 civilistov? Zaradi nekaj deset »borcev« za kapitalizem tisočkrat več žrtev? Razen, seveda, če za vas žrtve niso tisti, ki umirajo na obroke, ampak samo umrli.« Odgovor. V Delu je bil članek »Admiral sredi lakote«, ki povsem jasno pove, da je režim SFRJ še leta 1988 reševal gospodarsko krizo s prodajo orožja diktatorjem v Afriki in še kje, da so lahko izvajali revolucijo, a ljudstvo je masovno umiralo od lakote. Bivši poslanec SD je korektno javnosti na TV povedal: »Bivši režim SFRJ je bil preživet!« Zato je tedanje slovensko politično vodstvo dopustilo spremembo in uvedbo demokratičnega sistema. Ali je to spremembo izvedlo res le »deset« borcev za kapitalizem, ne pa ljudje na volitvah in na referendumu? Koliko je v Sloveniji umirajočih od lakote, zagotovo ve vlada in ministrica za socialo in njena stranka SD. Dr. Igor Lukšič javno na TV sicer pravi, da osebno vidi stradajoče v Sloveniji. Naj pove, kje!
    G. Blatnik še piše: »Raje bi se vprašali, kaj sploh so delali Nemci (Hitlerjevi vojaki) v Dražgošah leta 1942?« To ve vendar vsak, bili so okupator. Vprašanje pa je, kdo in zakaj jih je »priklical« v Dražgoše, a vsak lahko prebere odgovor v članku Dražgoška bitka: junaški boj ali žrtvovanje vasi? G. Blatnika še zanima: »Ali bi vi odprtih rok sprejeli nekoga, ki bi vlomil v vaše stanovanje/hišo …?« Neumno in oholo vprašanje. G. Blatnik še pravi: »Kako zelo bogokletno pa je reči, da Slovenci nismo primerni za kapitaliste?« Ta trditev je žaljiva za Slovence. Država in ustava »pravita«, vsak je lahko kapitalist. Vsak lahko svobodno izbira, skrbi za svoj kapital ali pa ga zapravi. Kdo torej zavaja in goji kult Slovencev, neizogibnih hlapcev?
    Franc Mihič

  • ortikon

    Pred kakšmi 15 leti sem na TVSLO gledal francoski film, ki je sicer fikcija, aludira pa na znani nemški zločin v francoski vasi Oradour-sur-Glane, ko so se Nemci maščevali za napad odporniškega gibanja in pobili več kot 600 vaščanov in vas požgali.
    V filmu se po vojni glavni junak OPRAVIČI za streljanje na Nemce, ker je njegova (fiktivna) vas doživela tako hude represalije.
    Torej, Francozi so bili sposobni skozi usta glavnega junaka izreči OPRAVIČILO za nekaj podobnega, kot se je zgodilo v Dražgošah!

    Slavni francoski alpinist Lionel Terray je bil član odporniškega gibanja. Med vojno so se odporniki-alpinisti povzpeli po težavnem ostenju nekega hriba, na katerega sedlu je bila nemška postojanka. Z vrha so užgali po presenečenih in preplašenih Nemcih. Hitro so odnehali, saj se jim ni zdelo prav, da tako nažigajo po presenečenm in nepripravljenem sovražniku. Viteštvo, ki bi ga zaman iskali pri nas.
    (Po spominu iz Terrayeve knjige Osvajalci nekoristnega sveta.)

  • Franc Zabukošek

    Ali gre res za Dražgoško bitko !? po vsem tem, kar se pripoveduje o tistem dogodku. Očitno je šlo za komunistično provokacijo okupatorja za pridobitev komunističnih ciljev z pomočjo okupatorja. Bojnih žrtev je malo, veliko pa je bilo žrtev okupatorja, ki so se maščevali za napad. In to naj bi bila bitka za svobodo naroda ? To je bila žalostna zgodba, narodna tragedija za slovenski narod v okviru Jugoslavije.
    Mislim, da prav take zgodbe so pripomogle k vzkliku Jožeta Pučnika: Jugoslavije je konec, sedaj gre za Slovenijo!!
    In danes sem pri poročilih poslušal novinarsko poročilo iz časa Jugoslavije in prikaz zastave, ki smo se je odrekli z osamosvojitvijo, ko smo postali suvereni.
    Toda ta povorka v Dražgošah je dokaz maškarade in ne neke suverene nacije, ki je ponosna, morala bi biti ponosna na vrednote slovenske osamosvojitve.
    To kar se dogaja danes v Dražgošah je žalitev osamosvojiteljev in nedolžnih žrtev v Dražgošah.
    To bi moralo biti oglobljeno v smislu suverenosti države in državljanov, ki so suvereni Slovenci in državljani.

  • Problem je, ker taksen strokoven in stvaren odziv oz.refleksija na drazgosko bitko vseskozi dosega le majhen del slovenske populacije. Mnozicni mediji pa, kot npr. Dnevnik nacionalke, pa zavestno v ohranjanje zlaganega mita, ki je vedno znova zlorabljen s strani levice, da se sopiri in grozi. Govornica Lara Jankovic se je predstavila kot podivjana omejena rdeca kura.

    • Kapodistrias

      Dražgoška tragedija (ne bitka, saj te sploh ni bilo) je ena najpodlejših dejanj slovenskih boljševikov, ki bi se je moral sramovati slherni Slovenec, ki ima še kaj dostojanstva v sebi.
      O Jankovićki pa velja to, kar je zapisal IF – z opozorilom, da je v zadnji besedi izpustil eno črko.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI