Ekumenizem kot vir upanja za kristjane ali zgolj babilonski stolp?

Domen Mezeg 12.1.2018 6:104 komentarji
 
Pieter Bruegel, Babilonski stolp

Pieter Bruegel, Babilonski stolp

Je ekumenizem prekletstvo ali blagoslov? Gre le za enega od projektov v sklopu gradnje Babilonskega stolpa, družbe znotraj katere bo katoliška cerkev le še medla ostalina preteklosti? Prepričan sem, da je Roger s taizejskimi srečanji işkreno želel zdraviti rane na Kristusovem telesu, torej združiti sprte kristjane.

Vrsto let sem razmišljal o udeležbi na vsakoletnem zimskem taizejskem srečanju. Kraj dogodka je vselej eno izmed evropskih mest. Navduševal sem se namreč nad pripovedovanji udeležencev tovrstnih dogodkov iz preteklih let. Poleg tega se je porajala tudi želja po duhovnem oddihu, po spoznavanju mladih iz drugih dežel, odkrivanju lokalne kulturne dediščine ter priložnost za enkratne, nepozabne in neponovljive doživljaje, dogodivščine, ki bodo za vselej ostale vtisnjene globoko v spominu. Tako sem se za udeležbo na omenjeni prireditvi odločil v lanskem letu. Srečanje je potekalo v švicarskem Baslu, na tromeji med Švico, Francijo in Nemčijo. Že sama izbira kraja se zdi pomenljiva, kot bi se z njo želelo podkrepiti pomen povezovanja in združevanja.

»Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!«

In res je dogodek pustil neizbrisen pečat enotnosti, povezanosti, prijateljstva in zaupanja. Začetnik že omenjenih srečanj je brat Roger, ki je svoje upanje položil v mlade, torej v tiste med katerimi zidovi predsodkov, nasprotij in sovraštva morda še niso tako visoki, da jih ne bi bilo mogoče rušiti. In četudi so večinoma že na pragu odraslosti, so mi na misel prišle svetopisemske besede: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« Tako je iz pripadnikov različnih krščanskih cerkva zrasla resnična skupnost bratov in sester, združena v vsakodnevni jutranji, opoldanski in večerni molitvi. K njeni krepitvi so doprinesli še pogovori v manjših skupinah ter druge enkratne, neponovljive priložnosti. Ob medsebojnem spoznavanju so plahneli vsakovrstni predsodki.

Osupljiva švicarska odprtost in komunikativnost

Dokaz za to so bile tri mlade Švicarke – Jona, Lea in Alessia, ki so zamajale prepričanje, da sta nerazdružljivi lastnosti švicarskega značaja hladnokrvnost in zadržanost. Same so namreč pristopile do nas Slovencev in ponudile pomoč pri odkrivanju mesta. V želji po graditvi mostov med navzočimi narodnostmi smo udeleženci dogodka doma pustili narodne simbole in začasno pozabili državne himne. Vsemu temu so kajpak namenjena poletna svetovna srečanja mladih, mi pa smo želeli ta božični čas nameniti krepitvi skupnosti in notranjega miru, ne pa razvnemanju nacionalnih čustev. In če je kdo želel na drugo stran meje, se je udobno namestil v tramvaju ter zapeljal v Francijo ali Nemčijo v oddaljenosti nekaj postajališč. Brez nepotrebnega zadrževanja na mejnih prehodih seveda.

Švicarska stvarnost: visoke plače in astronomske cene

Tam je lahko bistveno ceneje telefoniral, si privoščil kosilo ali nakupil spominke. Ta srednjeevropska alpska dežela namreč ponuja nepredstavljivo visoke cene dobrin. Brez pretiravanja. Vrednost srednje velike hiše v središču Basla se giblje okoli milijona evrov. Big Mac medium meni v McDonald´su stane okoli 14 evrov, dunajski zrezek s prilogo pa 30-35 evrov. No, so pa zato tudi prihodki švicarski, na primer 5000 evrov in več. Ves čas je bil v duhu z nami tudi pokojni brat Roger, katerega življenje sta globoko zaznamovala nemir in trpljenje 2. svetovne vojne, iz katerega je vzklilo njegovo žgoče hrepenenje po tem, da bi v svetu zasejal seme miru, povezanosti in ljubezni. In prav Taize je sad teh rodovitnih in vztrajnih prizadevanj.

Smrt ekumenizmu!

Vendar pa vsi katoličani ne odobravajo Rogerjevih stremljenj. Čeprav je Odrešenik želel, da bi bili kristjani eno, se to v zgodovini mnogokrat ni uresničilo. Iz preteklih stoletjih so znane shizme, ki so boleče zarezale v enotnost Cerkve in jo globoko razklale ter oslabile. Posledično je prihajalo tudi do verskih spopadov in poskusov prisilnega spreobračanja. Ekumenska prizadevanja so razmeroma sodoben pojav. Njihove zametke je moč zaslediti šele v začetku 20. stoletja in še to predvsem v protestantskih krajih. V katoliškem okolju, še zlasti v cerkvenem vrhu pa so dejavnosti s tega področja vse do zadnje svetovne tragedije naletele na gluha ušesa. Razmere so se vidneje spremenile šele z Drugim vatikanskim koncilom.

Zmanjkalo je streliva, premirje sklenjeno

Zdi se, da je tedaj Cerkev previdno in počasi zapustila okope zaverovanosti same vase. Medsebojno »teološko obstreljevanje« je polagoma, a hkrati vse bolj očitno pojenjalo in sprte strani so si segle v roke. Nastopil je čas za spravo, spoznavanje, razumevanje in celo občudovanje. Nekateri sodobni konservativni katoliški teologi to razumejo kot dezertiranje s fronte.

Po njihovem prepričanju je Cerkev ravnala pravilno, ko je ves čas trdno vztrajala pri svojih stališčih in ni bila pripravljena ničesar potisniti ob stran, da bi dala prednost tistemu, kar imamo vsi kristjani skupno. Kot primer lahko izpostavimo odnos do Marije, ki se v katoliški tradiciji razlikuje od tistega v protestantski, medtem ko sta Kristus in Biblija skupna. Debatam o Mariji se včasih poskuša izogniti, po drugi strani pa se organizira ekumenske svetopisemske maratone.

Jezus kot eden izmed bogov v poganskem Panteonu?  

Številni katoličani so navdušeni nad tovrstnim ravnanjem, nekateri drugi pa opozarjajo, da na takšen način slabi katoliška vera. Katoličani naj bi po prepričanju slednjih ob tovrstnih dogodkih gojili prepričanje, da je tako rekoč vseeno kateri krščanski ločini pripadajo, četudi naj bi bila polnost resnice zgolj v katoliški cerkvi. Prav ti tradicionalisti pa so še bolj zgroženi nad »ekumenizmom v širšem smislu«. Ob tem sta mišljena dialog in povezovanje katoliške cerkve z nekrščanskimi verskimi skupnostmi (judi,  muslimani in pogani).

Ali naj bo »vojna«? 

Istočasno pa se pojavlja še prepričanje, da so prav Taizejska srečanja škodljiva za katoličane, ki se jih  udeležujejo, saj naj bi prav tako hromila njihovo vero. Po mnenju nekaterih konzervativno mislečih, domala »starokatoliških« teologov, ki med drugim prezirajo tudi 2. vatikanski koncil, je dialog med katoličani in pripadniki drugih krščanskih cerkva, še zlasti pa drugoverci, potreben ravno toliko, da se nekatoličane pridobi za »pravo vero«, ne pa da se ob skupnih ekumenskih aktivnostih razlike potiska ob stran in pristaja na nekakšen sinkretizem.

To med drugim utemeljujejo z evangelijskimi besedami: »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na Zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem namreč, da ločim sina od očeta in hčer od matere in snaho od tašče; in človeku bodo sovražniki njegovi domači.« Ob tem se pojavlja vprašanje kaj je resnično poslanstvo katoličana. Je ekumenizem prekletstvo ali blagoslov? Ali se z njim gradi resnično Božje kraljestvo, ali pa gre zgolj za neke globalistične trende prenešene na versko raven. Gre le za enega od projektov v sklopu gradnje Babilonskega stolpa, družbe znotraj katere bo katoliška cerkev le še medla ostalina preteklosti? Prepričan sem, da je Roger iskreno želel zdraviti rane na Kristusovem telesu, torej združiti sprte kristjane. Amen.

 
Značke:

4 komentarji

  • Sarkazem

    Osebno sem veljk pristaš ekumenizma, čeprav nisem nikjer aktiven, tako velik, da se raje imam za kristjana, kot katolika in me vse te nepotrebne shizme, zlasti tista s pravoslavno vzhodno cerkvijo, zelo bolijo. Posledice so bile za krščanstvo grozne – v roke Turkom je za vse večne čase padlo vzhodno rimsko cesarstvo, ker mu evropski katoliki niso prihiteli na pomoč, tridesetletna vojna med katoliki in protestanti je pokosila tretjino evropskega prebivalstva in danes smo v zahodni Evropi priče vedno hujšemu razkristjanjevanju in islazmizaciji, ko se redčijo duhovniške vrste, ukinjajo župnije, zapirajo in prodajajo cerkve ter množijo džamije in mošeje. Edino v Rusiji se hvala Bogu množijo cerkve in duhovništvo in otroci lahko v svoji šoli hodijo k verouku do mature. Ruski predsednik se redno udeležuje liturgičnih obredov, zahodni, s papežem vred pa pospešujejo multikulturalizem in islamizacijo.
    Zelo dobro sem informiran o stanju na Švedskem. Tam se do nedavnega državna cerkev dobrika levičarjem in islamistom. Zato lahko duhovnice v cerkvah poročajo homoseksualne pare in zadnja navodila priporočajo izogibanje moških osebnih zaimkov pri Bogu in ker je bil Jezus nedvomno moški, se ga potiska v ozadje, kar se približuje islamu, ki ga ima le za preroka. Vodilna nadškofinja si je izbrala motto Bog je velik, kar se zelo lepo sliši, je pa tudi dobesedni prevod sintagme Allah akhbar. Na vprašanje zakaj se premalo zavzema za preganjane kristjane na Bližnjem vzhodu, je bil njen odgovor, ki je še meni vzel sapo: Mi pomagamo ljudem, ne zato, ker so kristjani oni, ampak zato, ker smo kristjani mi!

  • Tem bolj se je katerakoli religija oddaljila od svojega prvotnega bistva in tem več je bilo več ali manj samovoljnih “nadgradenj” jedra religije, tem več je nepotrebnih, balastnih specifičnosti in na tej osnovi nepotrebnih trenj med verskimi organizacijami.

    Od religiozne periferije se je treba vrniti k njenemu prvobitnemu jedru. Tam ni niti možnosti niti potrebe po večjih razlikah in sporih. V jedru religije so v ospredju povsem druge stvari.

  • Ni potrebno zaradi ekumenskih stremljenj razvodeneti katoliske vere. Nikakor. Morda nam je na ta nacin bolje razvidno, kaj je v nasem krscanstvu bolj in kaj morda malo manj bistveno.

    Udelezbo na taizejskih srecanjih imam v zelo lepem spominu, ceprav se tedaj globine tamkajsnje duhovnosti nisem vedno dovolj zavedal. Vsakemu mlademu bi obisk

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI