2018: leto sprave in dialoga

Drago K. Ocvirk 11.1.2018 6:2111 komentarjev
 
Francoski predsednik Emanuel Macron med novoletnim govorom Foto: France 24 PrintScren

Francoski predsednik Emanuel Macron med novoletnim govorom Foto: France 24 PrintScreen

Da, prav zaradi dvojnih volitev, ki omogočajo, da postavimo skupno dobro in splošno blaginjo pred sebične in pristranske interese ljudi, ki bi si podredili in prisvojili našo državo, je lahko leto 2018 leto sprave in dialoga … 

Kakšno leto sprave in dialoga neki, bo pomislil marsikdo, če ne kar vsi. Pred nami je namreč leto dvojnih volitev – državnozborskih in lokalnih – in na osnovi izkušenj je bolj utemeljeno pričakovati tako zdrahe in nizke udarce, težke besede in lažne obtožbe, kakor tudi prazne obljube in dobrikanja, samopoveličevanje in čehljanja ušes. Pri nas sploh ni treba biti v volilnem letu, da se vse te podlosti (ne vem, kako naj lepše povem!) ne bi dogajale že petek in svetek običajnega leta, kaj šele v letu, ko demokracija kar dvakrat praznuje. Volitve: praznik demokracije? Da, a ne pri nas, tu je žal praznik razprtije. Vzrok, da je temu tako, je vedno pri drugem, a sam si vseeno upam misliti, da je močnejši za takšno stanje bolj odgovoren, ker ima več sredstev, da ga odpravi, kakor nemočen, popljuvan, zasramovan in … zato hudo jezen. Družbeno moč pač ima tisti, ki družbo obvladuje politično, gospodarsko, medijsko in kulturno.

Dvojna merila v slovenski družbi

Kdo je močan in kdo ne, dobro ponazarjajo reakcije ob tako banalnem dogodku, kot je svinjska glava na podstavku, ki ga že deset let več ne krasi Kidričeva glava. Vsul se je plaz medijskega zgražanja zaradi »oskrunitve« spomenika, sprožil se je represivni aparat in policija zagnano išče zločinca. Nič od tega pa se ne zgodi, ko kdo kakšnemu opozicijskemu politiku ali kritičnemu novinarju grozi z umorom, še manj, ko kdo zažge križ, slika Brezjansko Marijo s podgano v naročju, pokraca cerkve – kulturne spomenike – s hujskaškimi napisi in z rdečimi zvezdami. Ti slednji primeri so razglašeni za umetniški performans ali inštalacijo. Zakaj se z enakimi vatli ne meri svinjska glava na podstavku, ki je nekoč prenašal neizmerno pezo Kidričevega brona? Zakaj ideologija, ki se skriva za takšno pristransko ogorčenostjo in prežema vso družbo in državo, velja za nekaj normalnega in samoumevnega, vse druge, konkurenčne ideologije, pa za nenormalne, pristranske, zdraharske in škodljive? Če bi demokracija in pravna država delovali normalno, ne bi bilo nobene hegemonistične ideologije, ki bi se prodajala za ne-ideologijo, v normalni pluralni demokraciji so vse ideologije gole in se morajo goloroke in razkrite soočati s svojimi vrstnicami. V takšnih razmerah pa je lahko tudi volilno leto, leto poštene igre in vzajemnega spoštovanja, torej – ob vseh zdrsih – tudi leto sprave in dialoga.

Francoski zgled reševanja odprtih družbenih vprašanj

To upanje se mi sicer ni utrnilo ob spremljanju domače scene, ampak francoske. Predsednik Emmanuel Macron je namreč v polurnem govoru ob novoletnem srečanju povabil predstavnike šestih najpomembnejših verskih skupnosti (katoličani, protestanti, pravoslavni, judi, muslimani in budisti) k sodelovanju pri reševanju družbenih vprašanj. To sodelovanje bo v letu, ki prihaja, še posebej dragoceno na treh področjih: pri iskanje najboljših rešitev za zakonodajo na področju bioetike, pri sprejemanju beguncev in na področju šolstva, kjer je zelo močna potreba, da se učitelje zaradi dobrega izvajanja laičnosti »nekako bolje oboroži za razlago tako naše zgodovine kakor tudi religijskega dejstva v njegovi polnosti«. Če je tudi tokrat poudaril, da »je laična Republika, ne pa tudi družba«, je s tem znova hotel vzeti veter iz jader laicističnim fundamentalistom in ekstremistom. Te namreč črviči v želodcu takoj, ko slišijo za kakšno sodelovanje religij pri reševanju družbenih vprašanj ali ko v božičnem času naletijo v izložbi na kakšne jaslice ali kje na kak verski simbol. Kaj šele, da bi se v šoli »razlagalo religijsko dejstvo v njegovi polnosti«.

Predsednik Macron brez obotavljanja priznava: »Vsi vemo, kaj naš narod dolguje v teku zgodovine številnim verskim in filozofskim prispevkom in, če to povemo, se nismo odpovedali naši laični pogodbi. Tako le priznavamo to stremljenje, ki še naprej navdihuje mnogo naših sodobnikov v iskanju neke oblike transcendence.« Zanimivo, Macron opre svoje stališče na socialista Jeana Jaurèsa, enega od avtorjev zakona o ločitvi Cerkva od države (1905). Ta je namreč takrat opozarjal: »Smrtno nevarno bi bilo zatreti verska stremljenja človeške duše. Ko bo namreč človek v družbenem redu uresničil pravičnost, bo opazil, da mora zapolniti še ogromno praznino.« In Macron nadaljuje: »To ogromno praznino bi nekateri radi napolnili s spodbujanjem sovraštva ali z razširjanjem smrtonosnih nazorov, včasih tudi med otroki naše Republike, ki jim ne dajemo več upanja. Vi, predstavniki religij, imate svoj delež odgovornosti pri polnjenju te ogromne praznine. Mi, politiki, imamo svoj delež odgovornosti, in sicer da priznavamo vašo vlogo in možnost, ki jo imamo, da vaše delovanje v zaupanju in dobrohotnosti ustrezno izrazimo.«

To sodelovanje med državo in tistim delom družbe, ki se prišteva tej ali oni religiji, ne bo uspešno, če ne priznavamo in upoštevamo še enega zelo pomembnega zgodovinskega dejstva, ki je, navsezadnje, sooblikoval sedanjo podobo in identiteto družbe in države. Skozi zgodovino so bili namreč odnosi s posamezno religijo in državo različni, zato ne moremo vsega tega stlačiti v isti predal, ne da bi delali krivico vsem in vsakega po svoje pohabili. »Stvari je treba povedati po resnici. Vsaka od vaših religij ni gradila enakega odnosa s politično oblastjo v svoji zgodovini in zgodovina naše države ni enaka z vsako od naših religij.« Če se je francoska zgodovina oblikovala skupaj s Katoliško cerkvijo, ki je dobro zgrajena in urejena, še ugotavlja Macron, pa je njen odnos z islamom nekaj novega in Francija še vedno tipaje išče, kakšen odnos vzpostaviti s to povsem drugače urejeno in v sebi razklano in sprto religijo.

Živimo v isti Evropi, a  tako zelo drugačnem družbenem ozračju

Hočeš nočeš se človek, ki iz Slovenije sledi temu dogajanju v Franciji, sprašuje, kako je mogoče, da živimo v isti Evropi v tako zelo drugačnem družbenem ozračju (ne)razumevanja, (ne)tolerantnosti in (ne)sodelovanja? Najprej glede zgodovine, potem šole.

Če sodimo po številu objavljenih »zgodovinskih« publikacij in publicitete, ki so jo deležne, potem ni težko priti do sklepa, da so slovenski narod in državo spravile na svet vile rojenice: Tito, Kardelj, Kidrič in Maček. (To dodatno pojasni, zakaj zgražanje nad Kidričevo svinjsko glavo in predvsem kdo gospodari z nami!). Spomin peščice liberalnih zgodovinarjev seže do Trubarja, vendar pozabijo povedati, da ga je izšolala in usposobila Katoliška cerkev, ne nazadnje, bil je njen kanonik in je hotel to svojo Cerkev reformirati. Politiki radi ponavljajo njegov znameniti »stati inu obstati«, zamolčijo pa, kaj je Trubar dejansko povedal v Katekizmu (1550): »S takšno vero [v Božjo obljubo] more kristjan v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu. To vero nam Bog daje po svoji besedi svetega evangelija, kadar jo s pravim srcem poslušamo in jo sprejmemo ter vanjo verujemo.« Zakaj ne povedati stvari po resnici, da je naš narod skozi zgodovino usodno povezan s Katoliško cerkvijo (tako kot francoski), naš jezik pa v Brižinskih zapisih prvič zapisan okoli leta tisoč. Iz njih izvemo, da je oznanjevalec evangelija naše prednike spodbujal k delovanju iz vere, ki je še kako aktualna danes. »Prav takšni [kot svetniki] pa moremo tudi mi še biti, če ista dela začnemo delati, ki so jih oni delali. Zakaj oni so lačnega hranili, žejnega napajali, bosega obuvali, nagega odevali, onemoglega v imenu božjem obiskovali, mrzlega ogrevali, tujca pod krove svoje vodili, v temnicah in v železnih verigah vklenjene obiskovali in v imenu božjem jih tešili. S temi deli so se ti Bogu približali.«

Ustavimo se še pri šoli. Medtem ko je ta v Franciji pluralna – javna in svobodna (tako imenujejo zasebno) – hočejo pri nas spremeniti ustavo, da bi ohranili ideološki monopol nad njo. Če v laični Franciji razmišljajo o »predstavitvi religijskega dejstva v njegovi polnosti« v šoli, je pri nas kar koli drugega kakor smešenje religije v šoli prepovedano. In širše, Bog varuj, da bi predstavniki religij sodelovali pri nastajanju kakšne zakonodaje, ki zadeva same temelje življenja, sožitja in sodelovanja. Po Macronu »religijska vera, ki sodi na najbolj osebno področje, nikogar ne diskvalificira, da bi bil državljan. Noro bi bilo misliti, da v istem človeku to dvoje ni v nenehnem dialogu.« To, kar je za Macrona »noro mišljenje«, je pri nas »normalno mišljenje«. Oblast, podprta s »stroko« sociologov religije in njimi uglašenimi mediji, nenehno postavlja tehnične ovire okoli človekove vere, da se ta tujek ja ne bi pritihotapil v javni prostor. Če hoče vernik v javnost, mora svojo vero zamrzniti, a ne le navidezno kakor nekateri svojo partijsko knjižico.

Zaradi tega sodelovanja med Republiko in religijami bo leto 2018 po Macronu »v znamenju sprave in dialoga«. V takšnem razpoloženju »bomo praznovali 70-letnico Splošne deklaracije človekovih pravic« in Cerkve bodo obhajale »70-letnico ustanovitve Ekumenskega sveta Cerkva, ki je bil uvod v zbliževanje krščanskih veroizpovedi in rojstvo francoskega judovsko-krščanskega prijateljstva po kataklizmi šoe. Tega istega leta 1948 je umrl duhovnik Franz Stock, ki je ogromno storil za zbližanje Francozov in Nemcev; Atenagoras, začetnik sprave med katoličani in pravoslavnimi, pa je bil izvoljen za carigrajskega patriarha.«

Leto 2018 tudi pri nas leto sprave in dialoga

Ali niso vsi ti dogodki in njihove obletnice pomembni ne la za Francijo, marveč za ves svet, še posebej za vso EU in nas v njej? Ali se ne bi dalo v luči vseh teh spravnih in dialoških dogajanj okoli nas v preteklosti in danes pogledati čez planke in odpreti okna in vrata naše dežele, da jo prepihajo in prezračijo sveži tokovi, ki odpravljajo zimsko meglo in zadušljivost, prinašajo pa pomlad in novo življenje? Ali nimajo takšne vloge v demokratičnih državah prav volitve? Te namreč državljanom omogočajo, da s svojim glasom sprožijo pomladansko prezračevanje in prebujanje novega življenja, vzpostavljajo pogoje za sobivanje v razumevanju in sodelovanju, utrjujejo vladavino prava in spoštovanje človekovih pravic … Skratka, volitve omogočajo, da postavimo skupno dobro in splošno blaginjo pred sebične in pristranske interese ljudi, ki si podredili in prisvojili našo državo. Da, prav zaradi dvojnih volitev, je lahko leto 2018 tudi pri nas leto sprave in dialoga … če se tako odločimo.

 
Značke:

11 komentarjev

  • Franc Mihič

    Spoštovani dr. Drago Ocvirk pravteDa, prav zaradi dvojnih volitev, ki omogočajo, da postavimo skupno dobro in splošno blaginjo pred sebične in pristranske interese ljudi, ki bi si podredili in prisvojili našo državo, je lahko leto 2018 leto sprave in dialoga …
    Pred volitvami predsednika države sem napisal:
    Glas za Pahorja, za spravo in demokracijo!
    REPORTER, 6. november 2017
    Borut Pahor je prvi predsednik RS, sicer leve politične opredelitve, ki priznava, da je med NOB potekala tudi revolucija oz. državljanska vojna , kar obžaluje. To je temelj procesa sprave na nivoju države. Brez obžalovanje državljanske vojne ne more biti prave demokracije, ne pravne države. V državljanski vojni ni izdajalcev naroda, so le pobudniki revolucije in nasprotniki revolucije. Zločini so bili žal lahko na obeh straneh. Obžalovanje predsednika države vseh žrtev vojn, zlasti državljanske vojne, je spravno ravnanje, spodobno za demokratično državo.
    Predsedniku Pahorju je uspelo postaviti spomenik žrtvam vseh vojn. V Ljubljani tudi Trga revolucije ni več. S tem se utrjuje kultura sobivanja, demokracije in ne revolucije in izločanja drugače mislečih. Borut Pahor je tudi prvi predsednik, ki se je trudil, da bi politika spremenila sedanji partijski volilni sistem. Prizadevanje za spremembo volilnega sistem je drugo politično ravnanje, ki zasluži vse priznanje in pozornost. Sprememba je pogoj, da se razvija osebna odgovornost in se odpravi vladavina strankokracije. To ni v skladu z ustavo, saj sedaj volivec nima pravice, da izbere komu podeli mandat za oblast. Volilni sistem žal omogoča, da le šefi strank odločajo izvolitev predvsem njim zvestih kadrov, ne glede na njihovo primernost. Poteka negativna selekcija kadrov. To je sprevržena demokracija, ki jo ljudstvo drago plača.
    Volimo Boruta Pahorja, da zmaga sprava, demokracija in ne revolucija, saj to potrebuje naša država, sicer bo slaba perspektiva.
    Franc Mihič, Ribnica
    Pred letošnjimi, pomembnejšimi volitvami pa imam sedaj težave, kaj napisati?

  • Franc Mihič

    Pravite tudi:« Če bi demokracija in pravna država delovali normalno, ne bi bilo nobene hegemonistične ideologije, ki bi se prodajala za ne-ideologijo, v normalni pluralni demokraciji so vse ideologije gole in se morajo goloroke in razkrite soočati s svojimi vrstnicami. V takšnih razmerah pa je lahko tudi volilno leto, leto poštene igre in vzajemnega spoštovanja, torej – ob vseh zdrsih – tudi leto sprave in dialoga.«
    Popolnoma se strinjam z vami. Zato sem pisal:
    Ustavite spravo
    Pisma bralcev
    Delo, 23. oktober 2017

    Spet berem, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak se posvečati prihodnosti. Mnenja sem, da Slovenija brez sprave ne bo napredovala. Slavimo in tajimo revolucijo oziroma državljansko vojno, s tem dušimo demokracijo, ki je nasprotje revolucije. Razvoj države ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije, ko je bilo »vse naše«. Brez sprave ne bi bilo EU, temveč razdeljena Evropa.

    »Sprava bo, ko bo demokracija delovala«, opozarja dr. Iztok Simoniti, diplomat, v članku s tem naslovom; Delo-SP, 18.01.2014. Pravi: «Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. S spravo razumem mir v demokraciji, ki omogoča dobro, smiselno življenje posameznikom, ki so med seboj različni in hočejo različni tudi ostati. Za demokracijo, delovanje vseh vej državne oblasti, so prvi odgovorni politiki, pozicije in opozicije. Pri nas so tudi prvi krivci za razkol družbe, blokado pravne države in upad ugleda doma in v tujini. Ker na dejstva država politično in pravno narobe reagira, načrtno poglablja razkol med državljani, deluje proti spravi in ustvarja psihozo državljanske vojne. Pri nas sprave ni, ker ne deluje demokracija. Resnica, potrebna za delovanje demokracije, izhaja iz razkritih dejstev. Spravnim dejanjem, ki morajo slediti, se demokratična država ne more izogniti; če pa se jim slaba demokracija izogiba, dejstva delujejo razdiralno in proti spravi. Ne pregon zlikovcev ima za državo samo slabe posledice. Nepravični državi državljani odrečejo lojalnost, ko jo najbolj potrebuje; tako se je zgodilo z obema Jugoslavijama in se bo tudi s Slovenijo, če bo nepravična.«
    Spoštujem prizadevanje dr. Spomenke Hribar in predsednika RS Boruta Pahorja za spravo.
    Vizija, opredeljeni cilji in strategija so merilo sposobnosti politike, so njeno vodilo in merilo pri vodenju države. O uresničevanju ciljev in strategije pametne specializacije RS se sliši zelo malo. Sam delim mnenje bivšega ministra dr. Janeza Šušteršiča, da sta vizija in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.
    Franc Mihič, Kosovelova 2a, Ribnica

  • Franc Mihič

    Pravite tudi:«Ali se ne bi dalo v luči vseh teh spravnih in dialoških dogajanj okoli nas v preteklosti in danes pogledati čez planke in odpreti okna in vrata naše dežele, da jo prepihajo in prezračijo sveži tokovi, ki odpravljajo zimsko meglo in zadušljivost, prinašajo pa pomlad in novo življenje?
    V tem duhu sem napisal, a REPORTER NI objavil:
    Kako do resnice in sprave ter vizije?
    Resno vprašanje, kar berem v medijih na to temo. Zelo težko, ko preberem pismo »Spomenik, sprava, predsednik« g. Srečka Soršaka; REPORTER št. 35; 28. avgusta. Kot razumem sporočilo tega pisma, menim da g. Soršak ne pričakuje sprave. Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam je zanj spomenik nikomur, z namenom, da bi zameglil resnico. Dva sramotna stebra nikakor da ne moreta simbolizirati niti sprave niti narodne pomiritve. Moti ga moje mnenje, da je spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam velik korak h kulturi naravnega mirnega sobivanja različno mislečih, ki nam je lahko končno v ponos in bo mnogim celil še odprte rane. Je velik korak k resnici o slovenski polpretekli zgodovini, s tem, da je predsednik države prvič pred domačo in tujo javnostjo na državni slovesnosti navedel žrtve revolucije in protirevolucije, to je žrtve državljanske vojne, kar še mnogi vztrajno tajijo. Berem zelo zanimivo in aktualno sporočilo ga. Tinkare Starček, študentke primerjalne književnosti in zgodovine, ki med drugim pravi: »Spomeniki v svoji osnovi niso namenjeni tistim, ki so jim postavljeni, namenjeni so tistim, ki tega niso doživeli, da bi se spominjali prispevka teh ljudi v skupno zgodovino. Kako bodo ta spomenik doživljali prav ti, ki bodo z njim najdlje živeli, in za katere bo zgolj kamen s sporočilom. Bodo razumeli sporočilo, ki ga nosi v sebi? Bodo ob njem kdaj pomislili, koliko žrtev je bilo potrebnih za lastno državo, za samostojen narod? Bodo iz vseh teh ugaslih življenj, na katere opominja spomenik, končno vendar sposobni ustvariti ponosen in odločen narod? Kajti to bi mladi resnično lahko videli v spomeniku žrtvam vseh vojn in njegovi preprosti monumentalni zasnovi, ki presega okvire majhnega trga, prerašča zidove, ki ga obdajajo in vzravnano zre na le eno izmed čudovitih slovenskih mest. Bo to ostal spomenik razcepljenosti slovenskega naroda, kjer brat sovraži brata, dokler se ne zvrneta v (skupni) grob? Spomenik je, kjer je, kakršen je, in po vsej verjetnosti bo še nekaj časa stal. Na nas pa je, da vanj vtisnemo spomin in sporočilo, ki ga želimo posredovati prihodnjim rodovom. Odločimo se lahko, da bomo gradili prihodnost na temeljih preteklosti, ali da bomo ostali ujeti v preteklost in njene še bolj nazadnjaško usmerjene izrodke, medtem ko nam bodo prihodnost gradili drugi. Edino, kar je pomembno, je, da je bilo slovenskih žrtev v zgodovini mnogo in da je na nas in njih, da te žrtve osmislimo. Dejstvo je, da sprava bo dosežena, ko bo preteklo dovolj časa. Še lepše pa bi bilo, če je ne bi skušali doseči s postavljanjem spomenikov in kritiziranjem le-teh ter s političnim hujskaštvom glede tega, na kateri strani je kdo bil ali bi lahko bil s svojo miselnostjo, temveč vsak sam pri sebi s priznanjem lastne odgovornosti in z objektivizacijo zgodovinskih dejstev.« Pisatelj, Boris Pahor, Slovenec, ki se je uprl fašizmu, nacizmu in komunizmu, torej vsem trem totalitarizmom, je na proslavi v Ljubljani ob svoji stoletnici pogumno dejal tudi, da ima zapisano, da je Mitja Ribičič v Dachavskih povojnih sodnih procesih od obtožencev taboriščnikov priznanja pridobil tudi z mučenjem. Pogumno je poskusil dopolniti naš še vedno prevladujoči zelo enostranski zgodovinski spomin. Vsa čast mu za sporočila, pokončnost, vztrajnost in pogum. »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev,« je še dejal Pahor in dodal:» Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«. Predsednik RS Borut Pahor je predstavitev spomenika napovedal l. 2015 tudi pred nabito polno dvorano Matije Tomca v Zavodu sv. Stanislava. Na pogovoru, ki so mu prisostvovali dijaki škofijske klasične gimnazije, je gostil predsednika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in generalnega sekretarja Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Mitjo Klavoro. G. Sušnik je dejal:«Lahko čutimo, da zveza združenj borcev obžaluje povojne justifikacije, umore in zamolčane žrtve. V tem iščemo možnost za dialog. Nihče ni sprejel orožja okupatorja in se mu pridružil prostovoljno, ker bi se z njim strinjal. Razlaga, da so se ti, ki so danes najbolj zavedni Slovenci, prvi pridružili okupatorju, je stereotipna.« Sušnik je izpostavil »upor proti tuji (komunistični) ideologiji«, ki da je »vojne razmere izkoristila za to, da je izvedla svoj program«. Klavora pa je po drugi strani prepričan, da državljanske vojne med Slovenci ni bilo ter da je po mnenju ZZB treba izhajati iz izkušenj posameznikov. Berem še: »Verjetno je prisega, ki je bila izsiljena, eno najtemnejših dejanj. Obžalujemo pa, da leta 1941 ni prišlo do poenotenja slovenskega odpora,«in: »Zveza združenj borcev vse zločine, nepravilnosti in poboje obžaluje.« G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. Posnetek je dosegljiv na spletu: https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3 O spravi ne morejo odločati samo Nova zaveza in ZB. Sprava je potrebna na nivoju politike države. Zaskrbljen državljan mi piše: »Slovenci, zlasti mlade generacije, nujno potrebujejo RESNICO in ne le medsebojno obtoževanje in zmerjanje z rdečimi zločinci in črnimi izdajalci, kar se sedaj dogaja. Zgodovinsko resnico o pomembnih medvojnih dogodkih pa morata priznati obe strani, ne glede ali je ta za ene ali druge, tudi neprijetna. Sedanja razdvojenost naroda in različni pogledi in ocene polpretekle zgodovine pa neposredno škodujeta našemu narodu v njegovem nadaljnjem razvoju in duhovnem sožitju in blagostanju ljudi.« G. Soršak zaključi pismo:“Polni upanja čakamo na bližajočo se priložnost za spremembe, ki jih ne želimo zamuditi, ker bi radi doživeli Slovenijo kot deželo uresničenih sanj. Polni upanja čakamo na glasnike resnične demokracije, zavezani resnici in pravici!” Kako pa bo te glasnike demokracije, zavezane resnici in pravici prepoznalo zadosti volivcev? Na volitvah desnica doživlja poraze. Koliko jih je oz kateri predsednik stranke je po volitvah prevzel odgovornost za poraz na volitvah? Doslej je edini na desnici to storil dr. Andrej Bajuk, ki je samoiniciativno prevzel odgovornost za poraz stranke na volitvah in kot predsednik takoj nepreklicno odstopil. Ni čakal. Nič ni o odgovornosti spraševal članstvo stranke in iskal zaupnico v stranki, ko je njegova stranka doživela poraz na volitvah? Vedel je, kaj je njegova odgovornost in jo je udejanjil. Je to dejanje kdo nagradil in vzel za vzor? Kdaj bo torej v Sloveniji poznana in prakticirana odgovornost, ki je temelj pravega napredka družbe in predpogoj delovanja države, predvsem pravne države? V demokraciji, tekmi za volivce, vsak ostane večni zgubaš, če stranka in članstvo sprejme opravičilo, »vsega so drugi krivi, mi smo žrtve in nismo nič krivi, pri nas je vse v redu, samo volivci nam tega ne priznajo, i.p. Kdaj si bo desnica v volilnem programu zopet zadala strateški in atraktiven političen, a realen cilj, to je sprememba volilnega sistema za DZ? Sedaj imamo za volivce najslabši čisti proporcionalni partijski volilni sistem, ki pa očitno ustreza predvsem predsednikom strank, ne pa volivcem. Sistem z negativno selekcijo kadrov, ki generira ne odgovornost v družbi. Če so desni voditelji strank res pošteni in v službi ljudstva, demokratični, potem je njihov cilj vsak volilni sistem, ki je boljši od sedanjega, ki je za volivce najslabši. Kdor ponuja, atraktivne, a nerealne cilje, volivce vara! Za razvoj države je potreben volilni sistem, ki omogoča pozitivno selekcijo kadrov, bistveno večjo osebno odgovornostjo in to povsod, da se uveljavijo tisti z dosežki in z rezultati koristni državljanom. To je usodna tema, kot sprava in vizija. Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije na temo sprave pravi:« Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.« Ameriški veleposlanik v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli pravi: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Metropolit nadškof msgr. Stanislav Zore poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.« Burna polemika v medijih na temo »spomenika in sprave« me je privedla, da na spletu ponovno berem zelo poučno kolumno »Sprava v Sloveniji in Sierri Leone«, kjer je še pred leti potekala desetletna najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, je lahko vzgled, ki bi nas morda lahko naučil marsikaj. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo. Berem: »Izkušnja Sierre Leone ni nič neobičajnega. Podobne komisije so bile oblikovane v številnih afriških, latinskoameriških in drugih državah, ki so se morale spopasti s posledicami nasilja in vojne med svojimi prebivalci ter najti način za pomiritev in nov začetek. Večina jih je bila oblikovanih nekaj let po koncu vojne in pogosto s pomočjo mednarodnih ustanov. Ponekod so dopolnjevale delo pravosodja, ki je preiskovalo odgovornost za zločine, drugje so ga nadomeščale. Pri nas kakšne podobne komisije ali poročila nismo nikoli spravili skupaj. Iskanje resnice o nasilju je bilo prepuščeno zgodovinarjem in zasebnikom, pogovarjanje o njem pa medijem in civilni družbi, kolikor se je pač komu zdelo vredno in zanimivo. Pravosodje pa se je s tem ukvarjalo toliko, kot je bilo najmanj treba. Toda kdor se nekoliko potrudi, lahko vseeno izve marsikaj. Inštitut za novejšo zgodovino je na primer preštel vojne in povojne smrtne žrtve med Slovenci. Povzeto po intervjuju z njihovo raziskovalko je bilo vseh pobitih skoraj 100.000, odgovorne skupine za njihovo smrt pa so lahko ugotovili za približno 80.000 ljudi. Različni okupatorji so bili zaslužni za dobro polovico teh žrtev, partizansko-revolucionarni tabor, kot ga raziskovalka poimenuje, pa za tretjino. Primerjajte to številko s številom vseh nasilnih dejanj, ne le ubojev, ki jih je popisala komisija v Sierri Leone, državi z dvakrat več prebivalcev od Slovenije. Njihova končna številka je 40.000 nasilnih dejanj, od tega manj kot pet tisoč ubojev. Kljub temu se jim je zdelo vredno napisati dva tisoč strani dolgo poročilo, ker, kot pravijo, ljudje morajo izraziti in priznati trpljenje, ki se je zgodilo, morajo izmenjati svoje zgodbe in izkušnje, morajo vedeti, kdo je bil odgovoren za vso to krutost, in morajo se nekako pomiriti z nekdanjimi sovražniki. Se vam res zdi, da smo mi to domačo nalogo že opravili?« Vsak politik in aktivni državljan naj bi prebral to kolumno, da spozna ovire in možnosti, kako naprej v RS. Očitno je, da zaostajamo pri sporazumni opredelitvi zgodovine od leta 1941 dalje. Slavimo in tajimo revolucijo oziroma državljansko vojno, s tem dušimo demokracijo, ki je nasprotje revolucije. Zato imamo tudi težave z vizijo razvoja države, ki ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije. Vlada je na zahtevo EU po več poskusih le pripravila sprejemljivo vizijo oziroma cilje in strategijo pametne specializacije naše države – v čem smo lahko dobri v globalni konkurenci. Kaj so torej strateški potenciali in cilji za uveljavitev naših odkritih potencialov, znanja in dela na svetovnem trgu? Kateri deli gospodarstva imajo perspektivo za razvoj, katera znanja in poklici bodo perspektivni in kdo bo imel službo? O uresničevanju teh ciljev in strategije pametne specializacije se zelo malo sliši, tudi v opoziciji ne. Nekateri se celo norčujejo iz tega pristopa, čeprav je to sodobna metoda vodenja ekonomije v demokraciji. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so merilo vizionarske sposobnosti politike, so njeno vodilo in merilo pri vodenju države. Pomembna je realnost ciljev, sicer je vse le spisek želja, kar je neodgovorna utopija. Prvi in osnovni pogoj za učinkovit razvoj in za blagostanje države je povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi. Žal pa premnoge zanima le to, da se ohrani zgodovina »revolucionarnih zmagovalcev«, čeprav ravno ta vzdržuje razkol med državljani. Zakaj se torej na ravni države ne ustanovi komisija za resnico in spravo ter vizijo, da oblikuje našo objektivno zgodovino in bolj realno opredeljeno vizijo, temelj naše perspektive?
    Franc Mihič, Ribnica

    REPORTER ni objavil!

  • Franc Mihič

    Pravite: Ali nimajo vloge v demokratičnih državah prav volitve, da jo prepihajo in prezračijo sveži tokovi, ki odpravljajo zimsko meglo in zadušljivost, prinašajo pa pomlad in novo življenje? Te namreč državljanom omogočajo, da s svojim glasom sprožijo pomladansko prezračevanje in prebujanje novega življenja, vzpostavljajo pogoje za sobivanje v razumevanju in sodelovanju, utrjujejo vladavino prava in spoštovanje človekovih pravic …
    Skratka, volitve omogočajo, da postavimo skupno dobro in splošno blaginjo pred sebične in pristranske interese ljudi, ki si podredili in prisvojili našo državo. Da, prav zaradi dvojnih volitev, je lahko leto 2018 tudi pri nas leto sprave in dialoga … če se tako odločimo.
    Se strinjam, vendar!
    Od besed k dejanjem, predvsem na volitve, a ne na “partijske” z negativno selekcijo kadrov že desetletja! Ponovno berem:
    »Naloga strank je, da poskrbijo za kvalitetne (človeško – nravno in strokovno) kandidate. Ker pa se kandidira predvsem po logiki »naš« v smislu strankarske struje oz. klike, potem smo priča prvi stopnji negativne selekcije, ki uničuje demokracijo od znotraj. Drugi korak naredijo potem mediji, ki močno vplivajo na izbiro državljanov. Če so mediji enoumni, kakor je to primer Slovenije, potem se kolo negativnega kadrovanja zavrti čedalje hitreje in se tako razvrednoti predstavniški sistem, ki je bistven za vsako demokracijo. Poslanci postanejo zgolj »glasovalni stroj«, kakor lahko opažamo pri nas, posebej, ko so na oblasti sile kontinuitete.
    Na slovenski ravni mora stranka prestopiti parlamentarni prag, potem pa se po volilnih enotah primerja okraje in procente glasov, ki so jih kandidati iste stranke prejeli, da se določi kdo bo prišel v parlament. V praksi to pomeni, da nihče ne ve koga voli in kdo bo izvoljen.
    Ali ne bi bilo bolje, da bi ukinili volilne okraje in uvedli strankarske liste v volilnih enotah s pravico do preferenčnega glasu? Preprosto, pregledno in pošteno. Verjetno pa je to preveč za naše strankarske lobije, saj bi volivci neke stranke lahko soodločali koga hočejo in koga ne v parlamentu.«
    Dr. Andrej M. Poznič, moralni teolog, publicist in dekan
    Časnik.si – 27.2.2015
    http://www.casnik.si/index.php/2015/02/27/smrt-demokracije/
    Ali je neudeležba na volitvah odraz zadovoljstva volivcev?
    Tako si neudeležbo na volitvah namreč razlagajo mnogi politiki in nekateri strokovnjaki. To je tudi razlog, da ni potrebe po spremembi volilnega sistema, ki omogoča premoč strankokracije nad voljo volivcev. Tisti volivci, aktivni državljani, ki pričakujejo spremembe v vrstah politikov, ker niso zadovoljni z rezultati dela stranke, predvsem pa poslanca v DZ RS, a menijo, da jim volilni sistem to ne omogoča, morajo to sporočiti aktualni politiki tako, da se aktivirajo. Gredo na volišča, kjer je njihova udeležba evidentirana, a oddajo neveljavno, prečrtano glasovnico. Le visoka udeležba na volitvah in veliko neveljavnih glasovnic je edino sporočilo politikom, da volivci pričakujejo spremembe, tudi volilnega sistema, da tudi njihov glas bolj odloča, kateri poslanec bo izvoljen z volivčevem preferenčnim glasom. Le tedaj bo spoštoval glas volivca, ter bo »služil« volivcem, jim bo na razpolago za reševanje njihovih problemov. Mnogi politiki si žal neudeležbo volivcev na volitvah razlagajo kot pozitivno sporočilo in oceno njihove politike. Le udeležba na volitvah in oddaja neveljavne glasovnice, je evidentirano sporočilo našega nezadovoljstvom z rezultati dela politike in zahteva za spremembe. Volilna abstinenca ne povzroča spremembe, saj doma menda ostajajo zadovoljni državljani, ki ne potrebujejo nobene spremembe. Nezadovoljstvo je potrebno izraziti aktivno, tudi na volišču. Mag. Andrej Cetinski je že zapisal: »Najverjetneje je torej, da prepotrebne spremembe volilnega sistema, s katerimi bi omejili politično moč strankarskih veljakov in s tem posredno ustvarili pogoje za učinkovito upravljanje države, vsaj za zdaj ne bo. Pogoji za spremembe bodo očitno dozoreli šele po tem, ko se bo kriza tako zaostrila, da se bo narod sedanji politiki množično uprl.«
    Ali je to res edina možnost ?

  • Zdravko

    Pa ti si absolutno že vse povedal, že stokrat.

  • Zdravko

    Kaj je s to svinjsko glavo na Kidričevem spomeniku? A sem totalno neobveščen…

    • V Kidricevem je ze pred leti izginil Kidricev spomenik z velikega podstavka in ga niso nadomestili. Verjetno so ga ukradli cigani in zasluzili s pretopitvijo v kovino.

      Skoda da je Ocvirk to dal kot primer dvojnih meril in primerjal z oskrunjenjem brezjanske Marije ali strunjanskega kriza. Kidric je bil dejansko malopridnez in zlocinec in si je provokacijo zaluzil.

  • Franc Mihič

    Sprava ne pozna zmage!
    Za nekatere še vedno »napredne« je največji dosežek NOB zmaga revolucije in uveden enopartijski sistem, totalitarizem. Tudi zato je bil osrednji trg v Ljubljani imenovan Trg revolucije, ki ga ni več, ker je bila revolucija odveč. Trg OF pa je še skromno ob železniški postaji. Naciste so premagali predvsem zavezniki. OF oz. KP je zmagala v revoluciji, ki jo je začela kljub okupaciji. Kako pa je Partija pričela izvajati revolucijo med NOB, med okupacijo? Mar ni bilo nobenega nasprotovanja in nasprotnikov revoluciji in njenim obljubam? So bili nasprotniki revolucije na slovenskem kar marsovci in ne drugače misleči Slovenci, ki jih je revolucije likvidirala, med vojno in po vojni, da je lahko uvedla enopartijski sistem? Vzor je bil Stalin. Nikjer v Evropi ni rezultat vojne in vsiljene revolucije, to je državljanske vojne takšno razmerje; 100.000 mrtvih Slovencev in le 7800 okupatorjev, ko Slovenija ni štela 2 milijona prebivalcev. Španska državljanska ni terjala relativno toliko žrtev, glede na to, da ima Španija ca. 45 milijonov prebivalcev. Nekaterim je genocid v Ruandi pozitivna primerjava za slovensko revolucijo, češ tam je bilo veliko hujše? Ne zadošča jim primerjava z desetletno državljansko vojno v Sieri Leone, kjer je bilo o bistveno manj (manj kot 5000) pobitih žrtev kot v Sloveniji, a so ti Afričani to zgodovino uredili in se spravili?
    Ko to berem me je sram in strah! Strinjam se, da lepe besede, napol izrečena opravičila, svete maše in kakšen filozofski esej niso dovolj za spravo. Ponovno berem: Sprava v Sloveniji in Sierri Leone – Dr. Janez Šušteršič, bivši minister. http://www.siol.net/priloge/kolumne/janez_sustersic/2015/07/sprava_v_sloveniji.aspx
    Pri nas pa zagovorniki revolucije in totalitarizma še vedno govorije samo o izdajalcih in kolaborantih, pobitih, pobeglih in preživelih, ki naj bi se spravili tako, da ostanejo izdajalci in kolaborantje še naprej? Revolucionarji pa so še vedno samo heroji, čeprav so na silo uvedli totalitarizem po Stalinovem vzoru in povzročili s tem ogromno škodo.
    Za spravo je potrebno in pošteno sprejeti dejstvo, da je med okupacijo potekala državljanska vojna, kjer ni izdajalcev naroda, so samo privrženci in nasprotniki revolucije, zločini pa so bili storjeni na obeh straneh. Spoštujmo upor proti okupatorju, kolikor ga je bilo in obžalujmo državljansko vojno. To je edina poštena pot do sprave. Sprava ne pozna zmage!

  • Sicer je pa poucna poteza in nastop francoskega predsednika. Njegovo razlikovanje med laicnostjo drzave in versko svobodo druzbe in nacije. Spostovanje prispevka religije k skupni zgodovini in kulturi in osebni duhovnosti. Pri nas je novodobni laicizem usmerjen v sistematicno razkristjanjanje. V samo zanjih 10 letih je krst otrok padel s 70 na 50 procentov populacije. Cas za alarm.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI