Hvalnica norosti

Andrej M. Poznič 10.1.2018 5:5919 komentarjev
 
Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič v Stožicah, 27. 4. 2013 (PrintScreen TVSlo)

Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič v Stožicah, 27. 4. 2013 (PrintScreen TVSlo)

Vedno znova se sprašujem, zakaj v Sloveniji ljudje odklopijo možgane in trdijo, kar nasprotuje logiki. Že pred 30 leti sem se čudil, da je sicer pameten in trezen sogovornik v razpravi, v katero sva se zapletla, bil sposoben na vse posamezne trditve pritrditi, torej jih je imel za resnične, a povzetka, sklepa nikakor ni mogel sprejeti. Kakor, da bi imeli vgrajeno varovalko zoper logiko, kjer vedno drži: »Če je A resnična trditev in B resnična trditev, je torej tudi C resnična trditev.« Saj veste v smislu: »Janez je koklja. Koklja je rumena. Janez je rumen…«

Običajno smo se pogovarjali o revoluciji, njenem nasilju, njenih lažeh, njenemu zavajanju in dokazovali svojo interpretacijo dogodkov. Zgodovina ima namreč dve plati. Dogodek: npr. Dražgoše. In interpretacija: »slavna bitka« ali »tragična in nepotrebna akcija«. Zaradi dogodkov se ljudje običajno ne kregamo. Največkrat so preprosto dokazljivi. Npr. trditi, da osvobodilnega boja pravzaprav ni bilo, je lahko dokazljivo zgodovinsko dejstvo. Zaradi partizanskih akcij Slovenija ni bila osvobojena okupatorja niti minuto prej, kakor bi bila, če bi komunistov ne bilo. Dejstvo je, da je tkim. NOB vedno bil najprej revolucija pod krinko boja zoper okupatorja. Vsa retorika, vse akcije, vse likvidacije, vsa mučenja, vse dogovarjanje z okupatorjem je bilo uperjeno le v prevzem oblasti ali pa v obrambo Sovjetske zveze. O tem so mladi zgodovinarji že več kot dovolj povedali in utemeljili.

Zato se vedno znova sprašujem od kod srditi boj mladih in še bolj starih in senilnih privilegirancev, da se uveljavi in ohrani stara ideološka pravljica, mit o NOB-ju. Zakaj imajo torej tisoč in eno proslavo, pohode in športne prireditve, ki privabljajo množice, in zakaj je vsaka slovenska vas onesnažena s takim ali drugačnim spomenikom revoluciji oz. NOB?

Ker pri zdravi pameti in resnici ne moremo najti odgovora, je lahko odgovor samo v koristi, ki jo od tega imajo, ali pa v trdovratnosti ideologije, ki so jo vzpostavili, in od katere, ter za katero živijo. Mislim, da je oboje pravilno. Mnogi, npr. onih več kot 20.000, ki vlečejo borčevske penzije, in njihovi domači, imajo otipljive koristi od pripadnosti revolucionarni ideologiji. Ker pa jim vest prav gotovo ne da miru, morajo ali utišati vest ali pa popraviti krivico, ki jo s svojim tihim pristankom zločinu XX. stoletja potrjujejo. In ker se je težko odpovedati materialni koristi, pač ubijajo svojo vest z udeležbo na proslavah z vedno bolj obskurno scenografijo in vedno bolj zastarelimi govori.

Verska pripadnost ideologiji pa je bolj zapletena in jo je težko povzeti v nekaj stavkih. Na videz deluje kakor deluje pripadnost veroizpovedi ali Cerkvi. Razlika pa je v tem, da verstva pripadnost ustvarjajo s ponudbo o večnosti, za katero terjajo osebno in zahtevno moralno življenje, ideologija pa se ustavi v tostranstvu in tukaj ustvarja svoj »raj na zemlji«, ki pa je običajno kar pekel kakega takega ali drugačnega koncentracijskega taborišča, v katerem so zaprti tako zatirani kakor zatiralci. Ti zadnji pač uživajo v mnogih materialnih privilegijih, a svoboden ni nihče. Dejstvo, da religije (posebno katolištvo) danes mnogi zaničujejo prav zaradi vztrajanja pri obljubi nebes, vstajenja od mrtvih, katerega si prislužimo tako, da postanemo sodeležni Kristusove smrti na križu, je neizpodbitno. Kristjan torej trpi še malo več kakor drugi, vendar ima njegovo trpljenje smisel, ker je povezano s Kristusovim in mu prinaša večno srečo. A kljub temu so religije znotraj sebe smiselne, bolj ali manj popolne in usmerjene v visoko moralno življenje že tu na zemlji. Vsega tega ideologija ne ponuja. Zato je ideologija vir nezadovoljstva za njene zagovornike, ker se kot ljudje, čeprav imajo vse, ne morejo uresničiti in se morajo tako ali drugače zatekati k nasilju, da se uveljavijo. To zdaj okušamo z ideologijo spola in LGTB agendo, ki je smiselno in posodobljeno nadaljevanje protikatoliškega komunizma, oz. levičarstva.

Zato me vedno znova čudi verska vnema in fanatizem, ki vejeta skozi proslave, ki poveličujejo norost, ki jo je sprožila zločinska KPS, ki je sodelovala z nacisti, a se je potem obrnila proti njim, ker so napadli Sovjetsko zvezo. Ceno tega početja plačujemo Slovenci. Tedaj s krvjo naših mučencev, naših najboljših mož in žena, danes z zastrupljenim ozračjem, kjer zdrava pamet, logika, ki sloni na resnici, nimata mesta in veljave.

Ne čudimo se torej, če ne moremo ven iz mrtvila. Edino spreobrnjenje k resnici in dosledno sprejemanje le-te nas bo osvobodilo. Naj se ob bok vsej hvalnici norosti sliši tudi klic k resnici. Stvar je preprosta: kar se izkaže za resnično, ne postavljajmo pod vprašaj. In kar je resnica, naj zamenja mite, laži ali želje tistih, ki imajo od vsega tega koristi.

Če nismo sposobni narediti tega niti za dogodke, ki so že 70 let za nami, kako bomo to storili ob tekočih zadevah, kjer so osebni, skupni in celo mafijski (udbovski) interesi toliko bolj očitni, kolikor bolj jih prevladujoča stran zagovarja? Zato naj bo hvaljena norost do te mere, da bo tudi največjemu tepcu jasno, da nekaj ni v redu v deželi Slovenski.

 
Značke:

19 komentarjev

  • “več kot 20.000, ki vlečejo borčevske penzije, in njihovi domači, imajo otipljive koristi od pripadnosti revolucionarni ideologiji.”

    Ampak! Kljub tistemu “več” jih je še premalo, da bi tudi v kvazi demokraciji imeli večino. K temu največ pripomore pasivnost ljudi, ki poznajo resnico. Pasivnost ljudi, ki so sicer prisegli, da bodo oznanjali Resnico.

    Tako je v Sloveniji pasivna večina in zelo aktivna manjšina, ki nima nobene moralne omejitve svojim strastem. Vse kaže, da bo tako stanje tudi po volitvah.

    • francelj

      Ne vem, zadnjič sem nekje bral, da je ZPIZ rekel, da jih je zdaj samo še okrog 16.000. Videti je, da ne glede na versko histerijo tudi tile “junaki” niso nesmrtni. Lepo bi bilo, če bi nam ZPIZ vsakega 1. januarja sporočil, koliko zločincem in njihovim potomcem davkoplačevalci še plačujemo privilegije.

    • Franc Mihič

      Relevanto je tudi vprašanje, kakšno moralo ima večina, ki je pasivna?
      Dražgoška bitka
      Delo, 3. Februar 2015

      Gospa Vera Vezovnik in Anton Avsec v mojih pismih ni ene besede o tem, kar mi očitata v Delu 2. februarja v Delu v Pismih bralcev. Da zagovarjam kolaboracijo, je nesramna trditev. Tudi moji predniki sorodniki so bili partizani prvoborci. Napisal sem samo, kar sem tedaj slišal na nacionalnem radiu, to je: «Današnji dan obujamo spomin na Dražgoško bitko, največjo bitko tedaj na Gorenjskem, v kateri je padlo 9 partizanov in umrlo 41 civilistov. Bitka je tedaj odmevala v Evropi.«. Nato pa postavim zame povsem logična vprašanja: »Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?« To vprašanje si je postavil tudi pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, v knjigi »Bermanov dosje«! Pa ni edini. To vprašanje se mi je tudi utrnilo, ko sem v Delovi rubriki znanost prebral prispevek »Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava«, v katerem raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Vida Deželak Barič, predstavi prvi popis smrtnih žrtev med prebivalstvom na območju RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Neizpodbitno dejstvo pa je, ki vse pove, v Ljubljani ob železniški postaji je še stranska ulica Trg OF, nekdanjega osrednjega trga v glavnem mestu Slovenije, z imenom Trg revolucije, pa ni več, ker je bila revolucija odveč. To je potrdila tudi ustava in država!

      Franc Mihič

  • svitase

    Čestitke avtorju za abecedo logičnega razmišljanja in ravnanja.

    Norost je tudi naslednja velenjska investicija:

    Občina Velenje je v tem letu namenila 150.000 EUR za ureditev poti do megalomanskega kipa Tita v vojaški obleki, ki je na glavnem trgu v Velenje ( ki se še danes posmehuje 20 km oddaljeni zločinski Hudi jami), pa čeprav je okolica kipa po tleh obdana s ploščami po katerih se lepo hodi.

  • francelj

    “Zato me vedno znova čudi verska vnema in fanatizem, ki vejeta skozi proslave, ki poveličujejo norost, ki jo je sprožila zločinska KPS, ki je sodelovala z nacisti, a se je potem obrnila proti njim, ker so napadli Sovjetsko zvezo.” Tukaj manjka tole: “… in potem spet poskušala stopiti v zavezništvo z njimi in se z njimi vojaško povezati in sodelovati proti zaveznikom v primeru zavezniške invazije v Istro.”

  • Temeljni namen ohranjanja in širjenja laži o NOB-u je nedvomno znano dejstvo, da tisti, ki kontrolira preteklost, kontrolira tudi prihodnost.

    Torej, globoka država, ki izhaja iz bivših partijsko-udbaških struktur, in v resnici vodi to državo, misli tudi na svojo prihodnost in prihodnost tistih, ki jo vzajemno podpirajo. Zato se te mite širi in poveličuje prek vseh segmentov družbe, ki jih obvladujejo: mediji, šole, kultura, kultne in ritualne prireditve itd.

    Načeloma je resnica močnejša od laži. Ta je sicer znana, a za enkrat še zakopana. AlFe ima prav. Če bi vsi, ki poznajo resnico in imajo nekaj vpliva, to ob vsaki priložnosti tudi oznanjali, bi bila resnica že bolj vidna. Toda prevečkrat prevlada preračunljivost. Tudi tam, kjer je ne bi pričakovali.

  • Zdravko

    Če govorite o zločinu, potem tudi sebe obtožujete, in celoten narod. Tega pa nobena zgodovina ne prenese.
    Ko nas bo vse sram komunizma, potem se bomo znali obrniti.

  • No, ampak to logiko je treba potem razložiti tudi francoskemu in drugim (morda prav tako komunističnim) odporniškim gibanjem po Evropi. Pa se bojim, da ne bo šlo.

    Meni se zdi bolj problematična samorefleksija avtorja. Narod mu subvencionira plačo, čeprav realno gledano v življenju še ni kaj bleščeče koristnega napravil. Popevanje skozi nos in pokajanje s kadilom ne šteje. Trivialni članki, žal, tudi ne.

    Ali pa junaki osamosvojitve? Imamo ene 17 veteranskih združenj, od katerih 99,9 % članov ni pretrpelo ničesar hujšega, kot da so 10 dni leta 1991 pili toplo pivo?

    Moja bivša žena, vojna dopisnica, je preživela stokrat več hujšega, pa nima danes nobene bonitete povezane s tem.

    Če povzamem, naše partizanske akcije uživajo v svetu precej več ugleda, kot naši katerikoli podvigi po tem. Za zdaj. Lahko se pa potrudimo. 😉

    • 1. Vem, da dobro veste, da mu ‘narod’ NE subvencionira plače. Ne vem pa, čemu služi tako zavajanje.
      2. Vem, da ‘narod’ subvencionira plačo in bonitete mnogim, ki ne le da ‘ne delajo nič bleščeče koristnega’, ampak celo delajo veliko škodo ‘narodu’ – pa se (skoraj) nihče ne vznemirja.

    • Domobranec

      Za naše partizane nihče po svetu ne ve, razen zelo redkih zgodovinarjev in drugih poznavalcev našega prostora. Kar je bolje za Slovenijo, ki se s partizanskimi akcijami v demokratičnem svetu pač ne more hvaliti.
      In vi ste zadnji, ki lahko avtorju oponašate način, na katerega služi plačo. Ne samo, da mu je ne subvencionirate, ampak zaradi kot ste vi katoliška cerkev nima urejenih gmotnih pogojev, ki bi omogočale normalno plačevanje njenih duhovnikov. Vem, da boste odgovorili z nabijanjem o državnem subvencioniranju pokojnin duhovnikov (zamolčeč, da to dobivajo vsi duhovniki, ne le katoliški), ampak to je kaplja v morje v primerjavi s premoženjem, ki ga je rdeča oblast ukradla in uničila Cerkvi.

  • Objektivna resnica WW2 na Slovenskem je za moje pojme precej bolj kompleksna in manj crno-bela od Poznicevih zapisov. Joze Dezman mi je s svojo perspektivo recimo precej blizje. Mislim sicer tudi, da bi bilo za politicno desnico bolje, da se v javnih debatah ne vraca vec v ta cas. Nastrojenost proti komunizmu je smiselen del politicne platforme. Volja po rehabilitaciji domobranstva kot politicnega fenomena je prej kot ne mlinski kamen. Naj ostane izven podrocja politicnega boja.

    • Mislim, da tudi pometanje pod preprogo (dolgoročno) ne reši problemov: prej ali slej kaj ‘pokuka’ izpod nje. Tudi ne vidim osnovne dileme v opredelitvi ‘rehabilitacija ali ne’, ampak najprej splošno usmeritev: (celovita) resnica ali ne.
      Dokler pa (s figo v žepu) gradimo na mitih, lažeh, podtikanjih, sumničavosti itd., je kot gradnja na pesek: ne more biti trdna in ne dolgoročno vzdržna. Temelji so pač … temelji, osnova, podlaga. In nič kaj dosti ne pomaga, če je na trhlih temeljih stavba po načrtih najboljših arhitektov. Prav tako kot ne more stati grad v zraku, brez temeljev, ali potekati zidava od strehe navzdol.
      Strinjam pa se, da naj določena področja ostanejo izven političnega boja. So predvsem stvar (politične) kulture in osnovnih civilizacijskih vrednot, zaradi česar ne bi bil potreben razkol v ‘narodu’. Pa se zdi, da še vedno velja: “Bela garda mora biti; Če ne gre drugače, jo naredimo,” oziroma (dandanes) vzdržujemo (‘vojno stanje’, ki nekomu/nekaterim koristi).

      • Franc Mihič

        Sprava ne pozna zmage!
        Za nekatere še vedno »napredne« je največji dosežek NOB zmaga revolucije in uveden enopartijski sistem, totalitarizem. Tudi zato je bil osrednji trg v Ljubljani imenovan Trg revolucije, ki ga ni več, ker je bila revolucija odveč. Trg OF pa je še skromno ob železniški postaji. Naciste so premagali predvsem zavezniki. OF oz. KP je zmagala v revoluciji, ki jo je začela kljub okupaciji. Kako pa je Partija pričela izvajati revolucijo med NOB, med okupacijo? Mar ni bilo nobenega nasprotovanja in nasprotnikov revoluciji in njenim obljubam? So bili nasprotniki revolucije na slovenskem kar marsovci in ne drugače misleči Slovenci, ki jih je revolucije likvidirala, med vojno in po vojni, da je lahko uvedla enopartijski sistem? Vzor je bil Stalin. Nikjer v Evropi ni rezultat vojne in vsiljene revolucije, to je državljanske vojne takšno razmerje; 100.000 mrtvih Slovencev in le 7800 okupatorjev, ko Slovenija ni štela 2 milijona prebivalcev. Španska državljanska ni terjala relativno toliko žrtev, glede na to, da ima Španija ca. 45 milijonov prebivalcev. Nekaterim je genocid v Ruandi pozitivna primerjava za slovensko revolucijo, češ tam je bilo veliko hujše? Ne zadošča jim primerjava z desetletno državljansko vojno v Sieri Leone, kjer je bilo o bistveno manj (manj kot 5000) pobitih žrtev kot v Sloveniji, a so ti Afričani to zgodovino uredili in se spravili?
        Ko to berem me je sram in strah! Strinjam se, da lepe besede, napol izrečena opravičila, svete maše in kakšen filozofski esej niso dovolj za spravo. Ponovno berem: Sprava v Sloveniji in Sierri Leone – Dr. Janez Šušteršič, bivši minister. http://www.siol.net/priloge/kolumne/janez_sustersic/2015/07/sprava_v_sloveniji.aspx
        Pri nas pa zagovorniki revolucije in totalitarizma še vedno govorije samo o izdajalcih in kolaborantih, pobitih, pobeglih in preživelih, ki naj bi se spravili tako, da ostanejo izdajalci in kolaborantje še naprej? Revolucionarji pa so še vedno samo heroji, čeprav so na silo uvedli totalitarizem po Stalinovem vzoru in povzročili s tem ogromno škodo.
        Za spravo je potrebno in pošteno sprejeti dejstvo, da je med okupacijo potekala državljanska vojna, kjer ni izdajalcev naroda, so samo privrženci in nasprotniki revolucije, zločini pa so bili storjeni na obeh straneh. Spoštujmo upor proti okupatorju, kolikor ga je bilo in obžalujmo državljansko vojno. To je edina poštena pot do sprave. Sprava ne pozna zmage!

    • Domobranec

      Dokler vodstvo desnice ne bo rehabilitirala domobranstva, bo to ostalo mlinski kamen zanjo. Ampak izhod iz tega ni v neizzivanju enobejevske naracije, ampak v njeni postaviti na laž. To pa ne bo mogoče brez promoviranja alternativne naracije, ki itak sloni na veliko trdnejših zgodovinskih temeljih – le da se desnica tega ne zaveda. To bi sicer moralo biti opravljeno že leta 1990, ampak tudi pozno je bolje kot nikoli. Seveda si ne gre delati iluzij, da bodo vsi sprejeli to alternativno, prodomobransko in protipartizansko naracijo, ampak desnica bi lahko dosegla, da bodo vsi Slovenci seznanjeni z njo in da jo bodo sprejeli vsi katerih politične preference so na desni. Ne pa da smo priča žalostnim absurdom, da celo vplivne osebnosti na desnici govorijo o “osvoboditvi” maja 1945, “osvobodilnem boju” partizanov ter “kolaboraciji” domobrancev.

  • Domobranec

    Zakaj je mit o NOB tako trdovraten? Treba je povedati, da desnica še ni nikoli predstavila javnosti celovite alternativne naracije dogajanja med 2. svetovno vojno pri nas. Kaj šele, da bi to naracijo promovirala v javnosti. Desnica govori le o povojnih pobojih in s tem ustvarja vtis, da je to edini madež na podobi sicer pozitivnega “NOB”. To pa je narobe. Ves partizanski boj, od začetka pa do konca je bil zločest in protislovenski, povojni morilski delirij je bila samo pika na i.
    Treba je povedati, da partizanskega “narodnoosvobodilnega boja” ni bilo, kot tudi domobranske “kolaboracije” ne. Partizanski “upor proti okupatorju” je bila potegavščina, ker so partizani nastali šele ko so komunisti postali prepričani, da bodo okupatorji vsak čas odšli, ker jih bo namlatila Rdeča armada. S partizanstvom je Komunistična partija (KPJ) hotela zasesti oblast v trenutku odhoda okupatorjev, preprečitev izvedbe svobodnih volitev in zavladati kot edino dovoljena stranka. Obenem je takratno vodstvo KPJ želelo preprečiti, da bi jih Moskva zamenjala, kar bi se zgodilo, če Stalin ne bi bil zadovoljen z njihovim odzivom na ukaz o sprožitvi vstaje v pomoč sovjetskemu imperiju. Moskva je namreč postavljala in odstavljala vodstva komunističnih partij po svetu in tudi Tita niso za svojega voditelja izbrali jugoslovanski komunisti, temveč so ga ustoličili v Moskvi. Kot temelj vsega pa je bila želja po ropu tujega premoženja ter obogatenju in lagodnem življenju na tuj račun. Saj smo nedavno videli na TV, kako je partijska vrhuška kradla umetnine, hiše in vile svojih nasprotnikov, tega pa ne bi mogla početi, če ne bi imela svoje, partizanske vojske. Za te nizkotne namene so nastali in se borili partizani, za te cilje so bile uničene Dražgoše in druge slovenske vasi, za to podlost je umrlo več kot 80 tisoč Slovencev. In temu zlu so se v najbolj neugodnih razmerah uprli slovenski domobranci.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI