Pot do politične higiene v letu 2018

Aleš Maver 8.1.2018 6:2424 komentarjev
 
Mikulaš Dzurinda (vir: Wikimedia Commons)

Mikulaš Dzurinda (vir: Wikimedia Commons)

Leta 2018 bodo v Sloveniji parlamentarne in lokalne volitve. Možnosti, da bi po prvih prišlo do prave menjave oblasti, se pravi, do tega, da bi vlado sestavljala drugačna politična opcija kot doslej, se trenutno zdijo zelo majhne. Še več, zelo verjetno je, da bo nadaljevanje dosedanje politične usmeritve na oblasti še tretjič zaporedoma zagotovil ali pomagal zagotoviti instantni politični projekt, morda spet za enkratno uporabo.

Vprašanje higiene 

V redu, bi rekli. Če ne bo kakšne hude zaostritve migrantske krize ali odnosov s Hrvaško, bodo volitve tako ali tako potekale v precej dolgočasnem ozračju. Tudi opozicija ni toliko prida, da bi si lahko od nje pri koritu obetali zlato dobo. Vendar postaja resnična sprememba oblasti v Sloveniji počasi vprašanje čisto običajne družbene higiene. Če levosredinskemu bloku z novimi obrazi ali brez njih v letu 2018 še enkrat uspe osvojiti štiriletni mandat, bo do leta 2022 vladal kar 25 od 32 let, kolikor jih bo takrat štela slovenska demokracija. Takšno neravnovesje pa lahko v demokratično nezrelem okolju, kot je slovensko, spodbudi tudi bolj odkrite avtoritarne apetite pri na stolčke prilepljeni opciji. Zato bo volilno odločanje sredi pričujočega leta nemara pomembnejše, kot je trenutno videti.

Pot do političnih sprememb se lahko vsaj napol realno odpre na dva načina. Prvi, na katerega je desnosredinska opozicija poskušala obrat doseči doslej, je prizadevanje za relativno večino katere od doslej opozicijskih strank (z desne, leva opozicija v tem primeru ne pride v poštev kot resnična sprememba, saj lahko ponudi samo še več doslej že videnega). Nobena skrivnost ni, da pride za kaj takega vsaj napol v poštev samo Slovenska demokratska stranka. A če ji relativne večine ni uspelo doseči v ugodnejših pogojih od sedanjih leta 2008 in zlasti 2011, je staviti na kaj takega letos več kot tvegano. Pravzaprav utegne biti edini morebitni zaveznik najmočnejše opozicijske stranke večkrat izpričani panični strah vladajočega bloka pred Janezom Janšo, ki mu je leta 2014 denimo narekoval letečo menjavo Šoltesa s Cerarjem samo dva meseca pred volitvami, tri leta prej pa sramotno in v tistem trenutku še precej hazardersko procesijo na magistrat. Taki panični odzivi lahko morda povzročijo tudi kakšno napako. Gotovo pa v opoziciji ni časa ali možnosti za kak lasten “instantni projekt”.

Pot koalicije 

Kar je mogoče, je oblikovanje predvolilne koalicije. Ta bi morala biti primerno široka in zajeti vse, ki bi lahko prispevali k resnični politični spremembi. Seveda vsaj na prvi pogled kakšne močne motivacije za takšno koalicijo ni. Razmere pač niso podobne tistim ob nastajanju izjemno široke Demosove povezave, toda stagnacija, ki jo prinaša stalna oblast ene in iste opcije, bi morala biti zadosten razlog za preseganje razlik. Ker slednje zagotovo so, bi bilo dovolj, če bi se gradniki koalicije dogovorili zgolj o tem, da bodo, če na volitvah dosežejo parlamentarno večino, oblikovali skupno vlado, in o tem, da se bodo po volitvah lotili zlasti razgradnje številnih monopolov, ki so se v Sloveniji nakopičili in nedvomno hromijo razvoj.

Vzorov za takšne predvolilne koalicije ne manjka. Navajam tri. Leta 1998 se je več slovaških strank povezalo v Slovaško demokratično koalicijo, da bi z oblasti spravili avtokratskega Vladimirja Mečiarja. Že pred volitvami se je koalicija za povolilno sodelovanje dogovorila še s Stranko demokratične levice, Stranko madžarske koalicije in Stranko državljanskega sporazuma. Nekaj mesecev pozneje so se v želji, da bi zamenjali na oblasti dotedanjo levosredinsko vlado, v Estoniji povezali med seboj precej različni konservativci, liberalci in socialdemokrati. Končno je januarske volitve leta 2000 dobila opozicija proti Hrvaški demokratični skupnosti, sestavljena iz dveh koalicij. Eno so tvorili med seboj zelo različni socialdemokrati (postkomunisti) in nacionalno usmerjeni socialni liberalci, drugo Hrvaška kmečka stranka, liberalci, Istrski demokratični zbor in Hrvaška narodna stranka. Če sta bili zadnji stranki v nekaterih ozirih levo od socialdemokratov, je bila prva in najmočnejša komponenta te koalicije konservativna. V vseh treh navedenih primerih je bilo povezovanje opozicije uspešno in je po volitvah oblikovala vlado.

Proporcionalni sistem, ki ga imamo  v Sloveniji, oblikovanje široke koalicije kot enotnega bloka odsvetuje, saj bi v tem primeru težko dosegla večino. Verjetno najbolj smiselno bi bilo posnemanje slovaškega recepta, v skladu s čimer bi na volitvah nastopile tri ali največ štiri liste, ki bi se pa že vnaprej dogovorile za sodelovanje po volitvah. Ena možnost bi bila, da bi SDS nastopila samostojno. Druga lista bi ob Novi Sloveniji povezala sredinske komponente dosedanje opozicije, tudi nekaj sedanjih zunajparlamentarnih strank in gibanj. Na tretji listi bi lahko bile bolj nacionalno-konservativne stranke, zbrane denimo okrog Slovenske ljudske stranke. Vendar slovaški in hrvaški zgled kažeta, da v okviru ene liste ni nujna povezava programsko najsorodnejših strank (hrvaški narodnjaki bi bolj sodili k postkomunistom, kmetje pa bolj k socialnim liberalcem). Nujna je samo volja po sodelovanju po volitvah.

Opisani pristop bi preprečil, da bi šli glasovi, oddani za stranke, ki ne bi dosegle štirih odstotkov vseh glasov, v nič. Seveda bi se s tem hkrati povečala nevarnost, da bi v času mandata vlade nastopile “izraelske razmere”, ko bi lahko stranke in strančice z enim ali dvema poslancema na veliko izsiljevale. Toda omenjeno je v bistvu možno tudi sedaj, ker je veliko poslancev, predvsem tistih iz instantnih novih strank, zelo šibko vezanih na strankarske programe.

Najtrši oreh 

Ni treba dvomiti, da bi bil najtrši oreh pri oblikovanju predvolilne koalicije izbira voditelja in mandatarskega kandidata. K reševanju tega vprašanja je moč pristopiti na različne načine. Najlaže je, če velja dogovor, kot ga je imela Demosova koalicija, in mandatar postane šef najmočnejše liste v koaliciji. A če naj bi bila v ospredju volilnega boja sprememba, bi bilo dobro, da je voditelj koalicije vseskozi v prvi vrsti. Zato bi pravzaprav moral biti izbran vnaprej. Najboljši način za izbiro bi bile primarne volitve, kot jih imajo po vzoru ZDA v Italiji, Franciji, Čilu in še kje. Žal se bojim, da slovensko okolje zanje še ni zrelo. Spopad več kandidatov iz strank predvolilne koalicije bi lahko namreč samo poglobil nasprotja. Bi pa tak proces vsekakor dal vodilnemu kandidatu opozicije več teže. Če bi se zdele primarne volitve preveč tvegane,  bi se morale o skupnem kandidatu za mandatarja pač uskladiti v koaliciji sodelujoče stranke. Kar seveda zopet ne bi bila preprosta naloga. Vendar bo drugače še teže zadostiti potrebam družbene in politične higiene.

 
Značke:

24 komentarjev

  • helena

    Odličen predlog, ampak po moji oceni glas vpijočega v puščavi. Žal. Nekaterim na opozicijski strani manjka evangeljska ponižnost in smisel za povezovanje. Oceno bo nekoč v prihodnosti podala zgodovina.

    Med državljani, ki ne hodijo na volitve, pa opažam veliko nezaupanje. Do sedaj so vsi veliko obljubljali, pa malo storili. Res pa je tudi, da so pričakovanja v luči potrošniške miselnosti prevelika. Po kmečko povedano: delati se mnogim več ne ljubi. Tisti, ki pa veliko delajo in tiščijo slovenski voz naprej, so pa kaznovani z visokimi davki.

  • ZigaStupica

    Prvi način poti do političnih sprememb je neutemeljen. – “Prvi, na katerega je desnosredinska opozicija poskušala obrat doseči doslej, je prizadevanje za relativno večino katere od doslej opozicijskih strank … Nobena skrivnost ni, da pride za kaj takega vsaj napol v poštev samo Slovenska demokratska stranka.“ Način je neutemeljen, saj je poleg navedene stranke mogoče zaupati v sposobnosti za povezovanje tudi pri SLS, NSLS in GOD.

    Znak o sposobnosti povezovanja slednjih je namreč prišel ob nedavnih volitvah v Državni svet RS: »Zdaj, ko je Marko Zidanšek postal “veliki zmagovalec” frakcijske vojne znotraj SLS in tako “dokončno” stabiliziral svoj položaj na vrhu SLS, pa ima tudi vse možnosti, da zelo resno začne povezovalni dialog s Francem Kanglerjem in njegovo Novo ljudsko stranko (NLS). [kar bo] bistveno olajšala morebitno vzpostavitev predvolilne koalicije med SLS, Kanglerjevo Novo Slovensko ljudsko stranko ter stranko GOD, ki jo vodi Aleš Primc.« (pozareport, december 2017).

    Mogoče se vzpostavi še kakšna opcija z prerastom nekaterih gibanj v opozicijske stranke, ki bi posedovale sposobnost povezovanja.

    Naprej pa je težava. Težava je z Novo Slovenijo, ki je v zadnjih letih higienično zabredla v množino neutemeljenih javnih izjav. Ni pa ta stranka brez političnega naboja. Vendar, da bi izpustili go. Kucler Dolinar tja, kjer je zares svetlo, ni znaka.

  • ˝Sanja prase kukuruz˝
    Prevedeno v naše razmere. Dokler bo bivši partijec vodil sds bo bolj slabo shajal na volitvah. Pa še dober nasvet SDS vodstvu:
    maniplacija z zgodovinskimi fakti zna biti za stranko katastrofa.
    Lep pozdrav
    Joško iz Lendave

    • Franc Zabukošek

      Politično nehigienski komentar na račun naše preteklosti.
      Največ glasov je dobival nekdanji partijski sekretar Kučan, ki še sedaj najbolj meša niti.

      Žalostno je, da obsojate človeka, ki je spregledal in se trudi izpeljati prelom z bivšim ideološkim režimom, ki še kar naprej moti naravni in zdrav družbeni razvoj.

      Sedaj bo prilika, da volilno telo spregleda in voli pristne pomladno demokratične stranke, ki se morajo zavezati za predvolilno in povolilno sodelovanje.

    • Franc Zabukošek

      Politično nehigienski komentar in sporen za kakršno koli sodelovanje.

      Napadanje človeka, ki je spregledal in hoče doseči prelom z ideološkim režimom, ki še kar naprej ovira naraven in zdravorazumski družbeni razvoj. (Da niste podtaknjen rušilec pomladne opcije demokracije.)

      Upati je, da bo volilno telo spregledalo, da je najbolj ovirajoč zdrav napredek v Kučanovem forumu 21.

      Za naprej v nove zarje je v rokah volilnega telesa in spoznanju: ” Kakor si boš postlal, tako boš ležal”

      • Gospod Franc,
        upam, da se zavedate, da ste napisali razdiralen komentar.

        • AlFe,
          povejte, kaj je razdiralnega v zgornjih komentarjih gospoda Zabukoška.

          • Kdo razdira ??

          • Oni drugi. Vedno so krivi drugi. Nikoli naši.

          • Amelie

            Saj Tito je to vedel, a ne?
            Da so/smo krivi oni drugi.

          • Ta problem “drugi so krivi” razumem, kot da na nekj točki osebnostnega razvoja ne zmoremo pogledat vase in tako svoje nerazrešene težave vidimo v drugih. Psihologi pravijo temu projekcija. Pravijo, da je iluzijo najtežje pustit za sabo. Šele ko to naredimo, nam ta “projekcija” ugasne, da postanemo drugačni, zrelejši. Mnogi tega koraka ne zmorejo, še posebej če jim je dana potuha.
            Zato menim, da tega očitka “drugi so krivi” ne smemo uporabljat za vse primere, kar se nam pogosto dogaja.

          • Ah, popravljam!
            Psihologi, kot razumem, sežejo do projekcije.
            Naprej pa s pomočjo milosti. Boga.

    • Medeni, nekateri v življenju osebnostno napredujejo in preteklost, ki se je izkazala za zablodo ali neprimerno za sedanjost, puščajo za seboj.

      Drugi do konca življenja ponavljajo eno in isto, se vrtijo v krogu lastne izgubljenosti in niso zmožni nobenega napredka.

      Torej, pomembno je, kaj človek misli, čuti in počne sedaj in ne tisto, kar je bilo v daljni preteklosti.

    • romanos37

      Kaj bi ti imel?
      Vse po starem?
      Pa kaj ti je Janša naredu?
      A v zdajšnji vladi ni nobeden bivši partic?

  • Zdravko

    Predvolilna koalicija je prav gotovo vsaj edina, če že ni tudi prava pot. Toda doslej ni nikoli prišla na vrsto. Tudi sedaj je vprašanje. Predvolilna koalicija namreč ni kupovanje, daj dam, ampak je možna samo okoli prave stvari, causa justa. Tega pa na desnici ni. Tega ne dovoljuje že slovenska kultura spora vseh z vsem. Pravica in resnica sta že zdavnaj zavrženi in odtod tudi takšna rodovitnost levice, vse tja do komunizma. In če se je medtem komunizem posušil je ostalo plevela še veliko.
    Na desnici pa je še vedno puščava ljudomrznosti in krivice.

  • “Na desnici pa je še vedno puščava ljudomrznosti in krivice.”

    Ni SDS vsa desnica. Je pa res, da z aktivnostjo prevladuje, zato je tak vtis.

  • To da je po 45 letih komunizma zdaj v naslednjega cetrt stoletja 90 procentov casa na oblasti levica brez kriticnega odnosa do totalitarne preteklosti, je skrajno nehigiensko. Vse volitve od 2008 naprej so pa na robu farse. Politicna demokraticna kultura je skratka v Sloveniji prav bolece nerazvita.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI