Spominjanje

Marko Rijavec 7.1.2018 6:504 komentarji
 

Naglica življenja je že takšna, da svoje dni tudi v posvečen prostor stopamo veliko prehitro. Prehitro, to pomeni, ne da bi se ob vratih ustavili in si privoščili razkošja, da se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. Poleg naglice nam to naravno gesto kristjana morda preprečuje tudi razumska naprednost. Morda nam je ta gesta postala nesmiselna ali odvečna.

Toda ta od malega priučena gesta je namenjena spominjanju. In spominjanja ni nikdar dovolj. Človek namreč hodi po zelo umazanem svetu. Kaj vse se nalepi nanj! Če se človek pogleda v zrcalo, vidi, kaj vse mu pravijo, da je. Da je zguba ali prasec, lenuh, tepec, bedak, nesposobnež, nekdo, iz katerega nikoli ne bo nič. Ali pa nekdo, ki bo srečen, ko bo imel veliko ali ko bo veliko dosegel. Ta svinjarija na našem obrazu je lahko pogubna, če začnemo verjeti vanjo. In vanjo začnemo res tudi verjeti, če se vsake toliko ne umijemo. Hočem reči, če se ne spomnimo, kdo smo v resnici, pod vsemi temi nalepkami naše vsakdanjosti.

Stric mi je pripovedoval ganljivo zgodbo o stari ženici, ki se je z nečim strupenim zbodla v palec na desni roki. Zdravnik je odločil, da bo treba palec odrezati, da se okužba ne bi razširila po celem telesu. Ona pa ga je rotila, naj tega ne stori. Nobeno prigovarjanje ni pomagalo, niti prepričevanje, da se da z lahkoto živeti tudi brez palca. Nazadnje jo je zdravnik vprašal, zakaj ji je palec tako zelo pomemben. In povedala mu je, da ne more živeti brez njega, ker se potem ne bi mogla več pokrižati.

Brez te vode in brez tega križa na čelu, na ustih, na prsih, ne moremo preživeti. Govori nam, spominja nas, da smo veliko več od tega, kar pravi svet, da smo. Ponese nas namreč med tople rjuhe, v katerih nas je pred spanjem pokrižala mama, v osuplost, ko je prijatelj nekaj žrtvoval za nas, v izpolnjenost trenutka, ko nas je kdo poljubil.

Ta križ je vse, česar se moramo zavedati v svojem življenju. Nekomu pripadamoNekdo nas je izbral za svoje. Nekdo nas je vesel, nekdo nas ima rad takšne, kakršni smo. Vedno in povsod. Nekdo si ne bo nikoli premislil in bo do konca naših dni ponavljal: »Ti si moj ljubljeni sin.«

Nič ni močnejšega od tega neslišnega glasu.

Photo by Ben White on Unsplash

 
Značke:

4 komentarji

  • Oktobra 2017 je bila objavljena Pariška izjava (Paris Statement). To je najbolj znan nastop priznanih evropskih intelektualcev, naperjen proti EU oz. njeni sedanji politiki. Podpisalo jo je 13 uglednih evropskih filozofov, politologov in publicistov v glavnem katoliškega porekla.

    Med podpisniki najdemo najbolj znanega in po svetu spoštovanega nemškega etika Roberta Spaermanna, bivšega univerzitetnega profesorja ter osebnega prijatelja in svetovalca papeža Benedikta XVI., znanega britanskega etika in filozofa Rogerja Scrutona, znanega tudi kot nasprotnika homoseksualizma, tudi Remija Braguea, profesorja zgodovine na Sorboni, priznanega kot največjega strokovnjaka za arabsko, judovsko in srednjeveško filozofijo, poleg teh najbolj znano francosko filozofinjo ChantaL Delsal, članico pariške akademije znanosti, norveško profesorko Janne Haaland Matlery, osebno svetovalko papežev Ivana Pavla II. in Benedikta XVI. ter druge.

    V izjavi navajajo, da je dolžnost intelektualcev, da si prizadevajo za ohranjanje evropske dediščine, ki temelji na grški književnosti in filozofiji, rimskem pravu in krščanski kulturi. Opozarjajo, da obstoječa politka EU-ja, ki izhaja iz primitivnega politikantstva, temelječega na diktatu tiranije, utopije in iluzije resno ogroža evropsko dediščino in njeno identiteto. Opozarjajo na sprevračanje vrednot, zlasti v univerzitetnih okoljih, na pogubne učinke multikulturizma idr.

    Izjava, ki nas spominja, kam spadamo, je bila pri nas neopažena.

  • Martin_

    “Če se človek pogleda v zrcalo, vidi, kaj vse mu pravijo, da je.”
    Pri prvem pogovoru, ko je prišel nov duhovnik v našo župnijo, mi je “med vrsticami” rekel, da sem krivoverec.

    • Martin_ ali lahko deliš z nami, kakšno “krivoverstvo” ti je očital?

      P.S. – drugače pa odličen članek, pohvale avtorju.

      • Martin_

        Duhovnik je trdil, da se neko besedilo Svetega pisma lahko razume le na določen način.
        Jaz sem trdil, da je razumevanje Svetega pisma odvisno od človeka. Z istim besedilom lahko Bog hoče vsakemu posamezniku povedati nekaj posebnega.

        Strinjam se, da je članek odličen.

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti:

Vi ste verjetno prijavljen objavi komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI