Ni lahko razlikovati med lažnim in pravim prerokom, med magom in pristnim karizmatikom

Milan Knep 17.12.2017 7:18
 
Tretja adventna nedelja

Tretja adventna nedelja

»Kdo si ti?« …  »Kaj torej krščuješ, če nisi ne mesija ne Elija ne prerok?« Ta ostra vprašanja so ljudje zastavili Janezu Krstniku z namenom, da bi odstranili vsak dvom, ali ga je vredno poslušati in mu slediti, ali pa imajo opravka s samopromocijo čudaka. Ljudje so se bali prevare, niso hoteli izgubljati časa z nekom, za katerega bi se pozneje izkazalo, da je prevarant, samozvanec, ki išče zgolj priljubljenost in korist, sicer pa je njegovo sporočilo prazno in zavajajoče.

Nikoli ni bilo lahko razlikovati med lažnim in pravim prerokom, med magom in pristnim karizmatikom. Razlikovanje otežkoča dejstvo, da se oba tipa prerokov kot sociološki fenonem skoraj ne razlikujeta. Preroški lik, pravi in lažni, ima v obeh primerih značaj nekoga, ki je neobičajen, izjemen, redek, kajti vedno gre za nenavadno sposobnega človeka. Oba tipa prerokov spremljajo pojavi, ki so sicer čutno zaznavni, vendar označujejo resničnost, ki je izkušnji večine ljudi nedostopna. Prerok, pravi in lažni, tistim, ki jih nagovarja, zagotavlja, direktno ali posredno, da je s skrivnostno resničnostjo v neposrednem stiku, zato jim lahko posreduje moči te resničnosti, in kar je še važnejše, prek njega lahko vsak, ki mu sledi, pride do duhovnih, psihičnih in telesnih zdravilnih učinkov, ki izhajajo iz navadnim očem skrite resničnosti.

Ljudi pritegnejo nenavadni pojavi, povezani tako s pravim kot z nepravim prerokom. Nenavadnost pojavov je največkrat dovolj, da jim ljudje zaupajo, tudi če si jih ne znajo razložiti. Mislijo si namreč, da je ta, ki dela neobičajne stvari, gotovo povezan z Bogom. Izrednost dejanj naj bi bila sama po sebi dokaz Božjega delovanja, kajti izrednih stvari naj bi ne mogel delati nihče, če ni Bog z njim.

Samoumevno povezovanje čudežnih del z Bogom je napačno, kajti sile, ki jih kdo prikliče v delovanje, so lahko v diametralnem nasprotju med seboj. O tem več pozneje.

Izredne stvari so delali tudi faraonovi vražarji in čarovniki (prim. 2 Mz 7,11–12). Človeštvo že tisočletja pozna šamane, ljudi obsedene z duhovi, ki imajo vlogo čarodeja, zaklinjevalca duhov in zdravilca. Šaman začne delovati po iniciacijski izkušnji s postenjem in prepovedmi. Po nekakšni posvetitvi ga uvedejo v družbo oziroma v pleme, kjer pogosto kar sam razglasi svoje novo stanje in položaj. Janez Krstnik, o katerem govori današnji evangelij, ni bil šaman, vendar je imel zaradi svoje askeze, odmaknjenosti od ljudi preden je stopil v javnost, ter zaradi načina prehranjevanja, oblačenja in avtoritete, s katero je nastopil, s šamani nemalo podobnosti.

Ne dosti drugače je bilo v stari Grčiji, ki je poznala preročišča. Prerokba ali orakelj je bil odgovor boga na vprašanje častilca. V Zevsovem preročišču, ki je bilo še starejše od preročišča v Delfih, so oraklje razlagali svečeniki, imenovani Selloi. Na zunaj so bili v marsičem podobni Janezu Krstniku, spali so na tleh in si niso umivali nog. Nekatere prakse Sellojev so prevzeli krščanski puščavniki prvih stoletij, posamezne prvine so ohranili nekateri redovniki vse do danes. V Sivi v Libijski puščavi je bilo Zevsovo preročišče Amon, ki je bilo egiptovsko božanstvo, vendar upodobljeno kot oven z Zevsovo glavo. Nanj se je obračal Aleksander Veliki. Ta stara svetišča so imela največkrat tako vlogo oraklja kot vlogo zdravilnih videnj in zdravilstva nasploh.

Stare prakse se v novih preoblekah širijo tudi danes in sicer v obratnem sorazmerju z upadanjem prave vere. Manj kot je pristne vere, več je samozvanih prerokov, zdravilcev in magov. Seanse teh se danes ne prirejajo v odmaknjenih krajih, temveč v hotelih, zdraviliščih, tako rekoč kjer koli, kjer se pojavi interes po tovrstnih storitvah. Novodobni zdravilci, preroki, učitelji, magi in kar je še temu podobnega, se ne trudijo priti v stik s skrivnostnimi silami z askezo kot Janez Krstnik, Selloi v grških preročiščih ali stari šamani, temveč se vozijo v dragih limuzinah, se zasebno oblačijo kot vsi drugi, toda ko nastopajo, izstopajo s svojim izvirnim imidžem, ki jih dela prepoznavne in posebne. Z njimi se družijo tako preprosti ljudje, ki so v težavah, kot tudi manekenke, ljudje iz show-businessa, politiki in poslovneži; mnogi v dobri veri, da si lahko s to psevdo, torej z nepristno duhovnostjo pridobijo protiutež svoji popolni predanosti pridobivanju vsakovrstne moči, časti in ugodja.

Gotovo nas zanima merilo, zaradi katerega Janeza Krstnika uvrščamo med prave preroke. Ker smo časovno omejeni, bomo razliko med pravim in nepravim sporočilom oziroma prerokom zvedli zgolj na dva izključujoča izraza; na eno stran bomo postavili maga, na drugo pa karizmatika. Ko bomo govorili o magu, bomo imeli v mislih vrače, svečenike v preročiščih, šamane, vedeževalce, pa tudi sodobne zdravilce in samozvane učitelje duhovnosti. Nasproti magu bomo postavili karizmatika, s katerim bomo označili starozavezne preroke, krščanske, muslimanske in druge mistike, ustanovitelje različnih smeri redovništva, duhovnih gibanj itd.

Mag se potaplja v skrivnost kozmosa in njegovih sil, nasprotno pa karizmatik veruje v Boga Stvarnika in odgovarja na njegov očetovski klic. Mag se ukvarja z magijo, s čarovniško veščino, ki je v poznavanju in upravljanju s postopki in obredi, s katerimi si človeška volja ob uporabi okultnih moči poskuša podrediti naravo. Magijska verovanja se opirajo na prepričanje o povezanosti kozmičnih, demonskih in okultnih sil s človeško duševnostjo. Z magijskimi tehnikami si mag, čarovnik, zdravilec, podredi okultne sile in s svojo močjo doseže želeni učinek, dober ali zèl. Če čarovnik kliče te sile v dobre namene, govorimo o beli magiji, če jih kliče v zle namene, govorimo o črni magiji.

Medtem ko je za magijo značilna volja za pridobitev moči in manipuliranje z okultnimi silami v praktične namene, je značilnost religije, znotraj katere deluje karizmatik, ponižnost, skladnost s svetim, z Božjim zakonom in Božjo voljo. Karizmatik prejme poseben dar Svetega Duha zato, da kot, denimo, svetopisemski pisatelj, prerok ali cerkveni učitelj ljudem posreduje pojasnilo oziroma oznanilo o nastanku in smotru sveta in človeka, obenem pa ima vsak karizmatik integracijsko, povezovalno funkcijo, da v Svetem Duhu gradi občestvo in solidarnost. Mag, nekdanji in sedanji, ne gradi občestva Duha in solidarnosti, temveč je pri njem vse podrejeno disciplini, ritualu, da prek njega manipulira z okultnimi silami v individualne ali kolektivne namene.[1]

Giorgio Colli (1917–1979)[2], prvi prevajalec Aristotelovega Organona v italijanščino, ki si je svetovni sloves pridobil s kritično izdajo Nietzschejevih del, predsokratikov, Platona, Schopenhauerja in drugih, v knjigi Rojstvo filozofije zelo jasno pokaže na razliko med magom in karizmatikom, med Zevsom in Biblijo. »Zevs ni bog stvarnik«, pravi. Ni ne stvarnik sveta ne ljudi, Zevs je vladar. O izvoru ljudi molčita tako Homer kot Heziod, avtor Teogonije, mitskega poročila o nastanku bogov. Očetovstvo v grški teogoniji ne pomeni ljubezni do ljudi, ki jo oznanja Janez Krstnik, temveč vladarstvo Zevsa nad bogovi in ljudmi. Colli zelo natančno analizira grške bogove in preročišča in zavrača Nietzschejevo razlikovanje med Apolonom, ki naj bi bil svetel bog, počelo harmonije in reda in Dionizom, ki naj bi bil bog opoja, ekstaze, nereda, trpljenja in bolečine. Bog opoja in ekstaze ni samo Dioniz, pravi Colli, temveč tudi Apolon, oba sta sovražna do človeka, v obema je prvinska krutost, oba obstajata v dvojnosti dobrodejnosti in zlodejnosti, dobrega in zla. Nasprotje obstaja v samem bistvu obeh bogov.[3]

Za vse mage vseh časov je značilno, da so posredniki kozmičnih sil in energij, ki lahko zdravijo ali uničujejo, kajti kozmos je ambivalenten, je tremendum, ker nam je sovražen in je fascinanten, ker je narava obenem neizmerno lepa. Mag želi vladati nad ljudmi s silami, ki jih črpa iz kozmosa, zato zdravi in škoduje, ali najprej prvo in potem drugo itd. Navaden človek, ki je v stiski, se magu podredi, ker misli, da do energije kozmosa nima dostopa, zato lahko mag z njim manipulira, ga navezuje nase in ga izkorišča za svoje namene. O sekulariziranem magijskem obvladovanju ljudi, kakršnega je prakticiral legendarni filozof in gornik Klement Jug (1898–1924), mag in učitelj Vladimirja Bartola (1903–1967), avtorja Alamuta, med drugim govori študija dr. Toma Virka z naslovom Bakle in Diktatorji.[4]

»Kdo si ti?« Janez Krstnik bi lahko odgovoril: »Nisem mag, ker se ne ukvarjam z magijo, s kozmičnimi silami, da bi si pridobil moč nad vami. Tudi ne nastopam z Elijevo močjo, še manj pa sem mesija? Nisem drugega kot glas vpijočega v puščavi, ki ne kažem nase, zato ne hodite za menoj. Tu sem zgolj zato, da pokažem na tistega, ki je že med vami, on je luč sveta in odrešenik človeka.«

Janez Krstnik ni nikogar navezoval nase, nad ljudmi ni uveljavljal svoje volje. Vere tudi ni psihologiziral, ker ni nagovarjal čustev, ki so hkrati dovzetna za luč in temo, zato vodijo v razdvajanje in delitve, pač pa je dal prostor Bogu, ki je Oče, Bog ljubezni, ki se v nasprotju z grškimi bogovi in magi vseh časov briga za ljudi. Vsakega izmed nas namreč želi po Jezusu Kristusu posinoviti in ga narediti za dediča kraljestva.

Bratje in sestre, to je torej Gospod, ki ga pričakujemo, zato v preprostosti srca pojmo: Kralja, ki prihaja, pridite, molimo!

[1] Prim. Splošni religijski leksikon, Ljubljana: Modrijan, 2007, str. 689–690

[2] Giorgio Colli, Rojstvo filozofije, Ljubljana: KUD Logos, 2010, 120–121

[3] Prav tam, str. 118

[4] Tomo Virk, Bakle in diktatorji, Ljubljana: Literano-umetniško društvo Literatura, 2016

 
Značke:

3 komentarji

  • Kaj je pravo in kaj ni pravo, nam jasno pove Sveto pismo: “Po njih delih jih boste spoznali.”

    Ali bolj določno po Pavlu: “Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo slepljive strasti, da se prenovite v duhu svojega mišljenja in oblečete novega človeka, ki ga je Bog ustvaril v resnični pravičnosti in svetosti.” (Ef. 4, 22-24).

    Torej, pravo je tisto, kar nas spontano usmerja v novo življenje, prosto tega, kar je “od sveta”. Tisto, kar nas ohranja pri “ljubezni do sveta in tistega, kar je v njem”, pa ni pravo. To je preprosto ugotoviti in ločiti.

    Kajti, “Svet in poželenje mineta, kdor pa spolnjuje, kar hoče Bog, živi v večnosti.” (1 Jan, 2, 17).

  • “Ni lahko razlikovati med lažnim in pravim prerokom, med magom in pristnim karizmatikom”

    Eden od njiju sije Ljubezen. Le kdo je to?

    Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.« (Jn 10, 4-5)

  • Glede na opise, magi, čarovniki, zdravilci in podobni, izhajajo ali iz ateizma ali politeizma, karizmatiki pa iz izhajajo iz monoteizma.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI