Naša pravica in dolžnost je, da se o revolucionarnem nasilju pogovarjamo na vseh ravneh in z vsemi

Mojca Kucler Dolinar 14.12.2017 13:05
 

Park spomina in opomina Kamniška Bistrica: grobišče Dolski plac

Mojca Kucler Dolinar je prispevek, objavljen v Slovenskem času, posvetila svetovnemu dnevu  človekovih pravic. Sprašuje se, koliko so pri soočenju z grozotami komunizma v pomoč domači in mednarodni dokumenti. Sprašuje se tudi,  ali bomo v primeru neuspelega tranzicijskega procesa v Sloveniji v najboljšem primeru imeli oligarhijo namesto demokracije, kjer bo zavladala korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic, torej bo prišlo do »žametne obnove« totalitarnega sistema.

Junija letos je bila svetovna premiera igre »Across the iron curtain« – Preko železne zavese, poučne igre, name-jene mladim po letih in po srcu. S tem drobnim podatkom pričenjam svoje razmišljanje predvsem zato, ker se še vedno mnogi, ko se odpre tema o polpretekli zgodovini, sprašujejo: Ali ni ta tema že preživela; zakaj po vseh teh letih sploh odpirati vprašanje o grozotah, ki jih je povzročil komunizem, ipd.? Zanimivo, da se ob vprašanju spominjanja grozot holokavsta ali zločinov na območju nekdanje Jugoslavije ne v okviru strokovnih ne vsakdanjih debat tega ne vpraša nihče. Še nam, ki vemo, da lahko med enim in drugim nasiljem vlečemo vzporednice, manjka samozavesti, da če o teh resničnih dogodkih iz domače preteklosti govorimo, to ni nič nazadnjaškega. Predvsem to ni nekaj, zaradi česar bi se počutili kot ideološki skrajneži, za kar nas pogosto skušajo označiti.

Take izkušnje imam tudi sama, ko sem kot ena mlajših poslank državnega zbora javno obsojala komunistično nasilje in ob tem doživljala napotke po letih in izkušnjah starejših politikov ali kakšnega cerkvenega dostojanstvenika, naj se vendarle že neham ukvarjati z »domobranci«.

Večna skrb za človekove pravice in dostojanstvo

Ampak ta tema je še kako živa. Brutalnost komunizma je pustila, če to hočemo priznati ali ne, rane na srcu in duhovnem življenju ljudi. Na obeh straneh. Številni so zaradi lažnive propagande in obljube privilegijev, še preden so se dobro zave-dali napačnega koraka, podlegli pritisku in postali sostorilci. Naša pravica in naša dolžnost pa je, da se o revolucionarnem nasilju pogovarjamo na vseh ravneh in z vsemi.

Koliko so nam pri tem v pomoč domači in mednarodni dokumenti, se bom spraševala v tem razmišljanju; dokumenti Sveta Evrope in Evropske unije, odločitve slovenskih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice.

Že grob pregled posameznih dokumentov omenjenih evropskih institucij da odgovor, da nikakor ne gre za obrobno temo, kot bi pri nas to mnogi radi prikazali. Prav preko teh dokumentov je na vsako generacijo uperjen prst, da mora prispevati svoj delež k spremembam – k normalizaciji, k celjenju ran naroda kot celote. Gre namreč za večno skrb – skrb za človekove pravice in človekovo dostojanstvo.

Vsem nam je znano, da pojem človekovih pravic ni nastal od danes na jutri. Prav zaradi tragične izkušnje treh totalitarizmov je bilo naravno, da je zavedanje o pomenu človekovega dostojanstva kot temelja za človekove pravice stopilo izrazito v ospredje po letu 1940. Množične kršitve človekovih pravic in kršitve človekovega dostojanstva so bile način delovanja povojnih revolucionarjev ob prevzemanju oblasti. Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo in dolžnost države je, da ga varuje. Ampak kako naj ga država varuje, če jo vodijo ljudje, ki najbolj brutalno nasilje označujejo kot »preventivne akcije, akcije v dobro ljudstva, države, sistema, …«.

Nismo prišli prav daleč

V Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je Skupščina Republike Slovenije razglasila, da jo sprejema tudi >ob dejstvu, da »SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin«. Povedano drugače, Slovenci smo se na plebiscitu jasno opredelili, da nočemo več živeti v drža vi, kjer se kršijo človekove pravice. Takrat smo se zavezali, da bomo v novi državi ravnali drugače. Kako dobri smo v tem? Kako daleč smo prišli? Kot država, kot družba, kot posamezniki?

Če izpostavim le nekatere dogodke letošnjega leta, lahko rečem, da nismo prišli prav daleč. Ne v simbolnem smislu, sodeč po prizorih, ki smo jim bili priča v juniju na Kongresnem trgu (prireditev Nosil bom rdečo zvezdo). Ne v formalno-pravnem smislu, saj so kazniva dejanja komunistov in njihovih sodelavcev, s katerimi so kršili temeljne človekove pravice in svoboščine, ostala nekaznovana. Celo več, ostajali so na odgovornih javnih mestih in še danes nam na mnoge načine kažejo, da jim je demokracija breme.

Če ne bi bilo posameznih odločitev Ustavnega sodišča, ki je družbenemu ozračju navkljub sprejelo pomembne odločitve, bi bilo razlogov za pesimizem še več, sploh ker najvišji politični organ –Državni zbor RS – niti na načelni ravni ni obsodil zločinov komunističnega režima.

Dolg rep rdečega zmaja

Da je rep, s katerim udriha rdeči zmaj, dolg in da je njegova moč velika, so relativno zgodaj spoznali člani Parlamentarne skupščine Sveta Evrope in sprejeli Resolucijo Sveta Evrope 1096 (1996) o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih komunističnih totalitarnih režimov. Ta je zelo jasno opozorila na nevarnosti v primeru neuspešnega prehoda iz komunističnega režima v nov sistem. Poudarja, da bo v primeru neuspelega tranzicijskega procesa v najboljšem primeru prišlo do oligarhije namesto demokracije, da bo vladala korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bomo priča »žametni obnovitvi« totalitarnega sistema. Da pri nas tečeta oba procesa, pred katerima je Svet Evrope opozarjal pred dobrimi dvajsetimi leti, je več kot jasno. Ampak večina si pred tem zakriva oči.

Da laže ovrednotimo aktualne politične razmere, se moramo večkrat spomniti, da je-po sprejetju omenjene resolucije v letu 1997 v Državnem zboru RS prišlo do pobud, da bi sprejeli Zakon o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima in predlog Resolucije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima. V parlamentarno proceduro sta ga vložila poslanca Janez Janša in Lojze Peterle. Oglasil se je predsednik republike Milan Kučan s svojim pismom Državnemu zboru RS. V pismu je zapisal, da mu vest in odgovornost nalagata sporočiti »državnemu zboru in s tem tudi širši javnosti svoje prepričanje, da sta oba predložena dokumenta politično in moralno neutemeljena in škodljiva, pravno pa nedopustna«. Nadaljevanje je znano in tako takrat kot danes zelo predvidljivo. Dokumenti niso bili sprejeti. Predloga sta padla že na matičnem odboru za notranjo politiko, ki ga je vodila poslanka Darja Lavtižar Bebler, sicer dolgoletna članica raznih odborov za človekove pravice doma in v tujini.

Dvajset let pozneje smo na istem. Državni zbor še vedno ni sprejel kakšnega pravno zavezujočega .dokumenta, ki bi obsodil totalitarni komunistični sistem. Zadnji poskusi so vezani na Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki so jo poslanci Evropskega parlamenta sprejeli leta 2009 in jo je državni zbor vzel le na znanje.

Za zločine ne more biti opravičila

Pri sprejemanju Resolucije Sveta Evrope 1481 (2006) o potrebi po mednarodni ob-sodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov v letu 2006 sem kot slovenska predstavnica v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope sodelovala tudi sama. Skupaj s kolegom Goranom Lindbladom iz Švedske, ki danes vodi Platformo evropskega spomina in vesti, smo tistega ledenega januarja opravili vrsto pogovorov v Podporo resoluciji in predlaganim priporočilom. Izid je bil negotov do konca. Resolucija je bila sprejeta, za sprejetje pri-poročil pa je zmanjkalo nekaj glasov.

Resolucija v uvodnem delu totalitarnim komunističnim režimom, ki so vladali centralni in vzhodni Evropi, brez izjeme pripisuje množično nasilje nad človekovimi pravicami. Opominja na znano zablodo, ki jo zagovorniki komunizma ponavljajo še danes, češ, zločini so bili opravičljivi, saj je bito vse le v dobro ljudstva. Kako so s taktiko, da »večkrat ponovljena laž postane resnica«, ubili duha, prepoznavam tudi v tem, da je mogoče slišati celo od naših ljudi: »Saj so mu res naredili krivico, ampak malo je tudi sam iskal«, ali pa: »Ja, je imela malo predolg jezik, pa so jo, mladoletno, odpeljali partizani …«. In noben od njiju se ni vrnil.

Za zločine ne more biti opravičila. V tej zvezi je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) izdalo izjemno pomembno sodbo v zadevi Kononov proti Latviji. Vasilij Kononov je bil poveljnik latvijskih partizanov, ki so med vojno napadli latvijsko vas z izgovorom, da so med vaščani oboroženi sodelavci okupatorja in izdajalci. Latvijsko sodišče je po več kot desetletnem sojenju končalo postopke in Kononova obsodilo za vojne zločine in zločine zoper človečnost, čeprav se je branil s klasičnimi partizanskimi stališči: da je bil na »pravi strani«, da so bili pomorjeni belogardistični in nacionalistični izdajalci, ki so imeli nemško orožje, in tako naprej. Njegovi ugovori niso prepričali ne latvijskih vrhovnih sodnikov, ki so ga obsodili, niti Velikega senata ESČP, ki je po pritožbi Kononova, kasneje pa Latvije, pritrdil odločitvi latvijskega sodišča. Prav to jasno stališče je botrovalo začudenju mnogih, tudi mojemu, ob odločitvi ESČP v zadevi janowiec in drugi proti Rusiji (zločini v gozdovih pri Katinu), ko se je postavilo na stališče, da ni pristojno odločati, ali je Rusija odgovorna za kršitev obveznosti iz konvencije, ki varuje pravico do življenja.

Celo v Evropi, kot vidimo, večkrat zaškriplje … Tako smo Slovenci še v težjem položaju, saj ni tiste trdne in jasne zaslombe, kot bi jo pričakovali. Naših nalog ne bo nihče rešil namesto nas, zato bo najbolje, da čim prej začnemo. In prva od vseh nalog je soočenje z resnico.

 
Značke:

29 komentarjev

  • ZigaStupica

    Kakšna karizmatična dama.

  • Ne morem verjeti, kako je pri nas strokovna in laična javnost apatično nemoralna , da se ne zgane in ne zahteva obsodbo totalitarizma (nacizma, fašizma in komunizma).

  • Jasno, samo resnica lahko predstavlja zdrav temelj prihodnjega razvoja naše družbe.

    Toda pri nas resnice ni mogoče uveljaviti, dokler imajo potomci in nasledniki zločincev v rokah škarje in platno. To ni v njihovem interesu, saj vedo, da bi se jim s tem zamajala gotovost moči, ki jo imajo sedaj. Še v avtoričini stranki, avtorko, verjetno zaradi njenih pokončnih in upravičenih stališč, postavljajo na stranski tir.

    Prave podpore pa ni tudi v EU-ju, kjer sedaj v vplivnejših vrstah prevladuje dekadenca, ljudje, ki te težave niso zmožni niti dojeti ali jih zavestno ignorirajo in so več ali manj v službi pogubnega “progresivizma”. Leta 2016 je bilo 226 evropskih poslancev na Sorosovem plačilnem spisku. V istem letu je EK imela 42 (tj. skoraj vsak teden) sestankov s Sorosom ali njegovimi fundacijami, ki imajo povsem druge interese.

    Pot do resnice in njenega priznanja bo težka in dolgotrajna. Izboriti si jo bomo res morali sami. Podpiram go. Dolinarjevo pri njenem prizadevanju.

  • Ne morete ukiniti zgodovino od leta 45 naprej, do danes in še nedoločen čas naprej.
    Zgodovina obstaja, narod se še muči bolj ali manj, kdaj bi naj torej po novem začeli šteti čas?
    Na tak način je sprava možna samo v grobu. Tukaj pa bo še vedno vladala vsaj neka površnost, če že ne laž.
    Ne morete nas kar naprej imeti za prostovoljne sužnje in bedne luzerje, ki so služili zločinu vse življenje. To “resnico” kar imejte. Tako ne gre.

    • Franc Zabukošek

      Spoštovani Zdravko ! Nihče ne ukinja zgodovine, zlasti ne od leta 1941, ampak je zapisano: “Resnica vas bo osvobodila”. To je dolžnost prave zgodovine, ki se uveljavlja po Kristusu, ki je mejnik za stvarno štetje let. O tem kulturni ljudje ne debatirajo, ampak se zavedajo, da je resnica kot dejstvo prišla na svet in je postala pot in življenje.

      Štetje let, ki so si ga zamislili revolucionarji je prineslo zlo in nasilje in množična grobišča-morišča, ki smo jih dolžni v skladu z civilizacijo in resnico dostojanstveno pokopati, kajti” gre za človeka in pri tem naj bi držali vkup” (apel iz groba dr. Antona Trstenjaka)!!

      • Šele ko bo to zlo premagano z dobrim se bo videlo, da je zlo. Zanekrat gre samo za obžiranje, ki bo še pripeljalo do pokončevanja.

        • .. “to zlo premagano z dobrim”
          —-
          Vprašanje je kaj sploh razumemo pod to “dobro”?
          Naprimer jaz kot Resnico

      • Franc Zabukošek

        Smisel sprave je življenje, kajti za življenje je potrebna sprava. Ni življenja brez sprave, ljudje ki so miroljubni se tega zavedajo in so v življenju spravno opredeljeni. Samo grobjani živijo nespravno in so nasilni ! Smo v adventnem času in zato velja še posebej Kristusov apel: MIR Z VAMI (nami), ki prihaja na svet po volji Boga, ki smo ga dolžni ljudje, ki smo po njegovi podobi udejanjati.

  • svitase

    Vendar, zakaj ne zmorejo levičarji človekoljubja do bližnjega, torej do svojih sodržavljanov.

    Ko pa se pojavi tujec, pa mu izkažejo neverjetno človekoljubje.

    Menim, da je to človeokoljubje do tujca zaigrano, ker zasledujejo z njim le svoj politični cilj.

    • … “zakaj ne zmorejo levičarji človekpljubja”
      —-
      Moje mnenje, da za svoj uspeh teh človeških lastnosti ne potrebujejo.
      Dovolj je že to, da njihovi starši pripadajo “pravi strani”.
      Pa jim je pot do uspeha zagotovljena.

      • Franc Mihič

        V svetu in pri nas so na oblasti tudi levičarji, ko na volitvah premagajo desničarje.
        Ali volivci volijo levičarje, čeprav ti ne zmorejo človekoljubja? Ali ti volivci ne ceniji človekoljubja? V svetu se tako ne deli ljudi, da so desničarji človekoljubni, levičarji pa ne človekoljubni. To vodi v sovraštvo.

  • svitase

    Predlagam, da se izvede za vse leve politike, ki niso za obsodbo totalitarizmov in človekoljuben odnos do sodržavljanov ter za spravo, posebno izobraževanje.

    Izobraževanje naj vodijo tuji priznani strokovnjaki za to področje izobraževanja.

    Na koncu pa naj opravijo preizkus znanja.

    Le na tak način bo mogoče napraviti vrednotni premik v slovenski skupnosti.

  • svitase

    Da pa ne bodo levičarji izpadli kot črne ovce, se naj to izobraževanje izvede za vse politike, tako leve kot desne.

  • svitase

    Takšno izobraževanje in preizkus znanja, bi moralo predstavljati kot pogoj za vstop vsakega v politiko.

  • svitase

    Takšno izobraževanje in preizkus znanja, bi moralo predstavljati kot pogoj za vstop vsakega v politiko.

    Izobraževanje bi moralo vključevati temelje demokratičnega delovanja in odločanja, da se ne bi dogajale drugorazrednosti, kršenje človekovih pravic, in odklanjanje koristnih predlogov opozicije.

  • svitase

    Resnično je temeljni vzrok slovenske nedemokracije pomanjkanje človekoljubja do sodržavljanov, ki odseva:
    – spoštovanje človekovih pravic in svoboščin
    – spoštovanje slovenske kulturne dediščine, torej slovenske vrednotne tradicije
    – spoštovanje drugače mislečih
    – prizadevanje za enakopravno vrednotno slovensko skupnost
    – spoštovanje demokratičnega delovanja in odločanja
    – spoštovanje abecede dobrega gospodarjenja …

  • svitase

    Pa še nekaj bi morali levičarji spoštovati:

    Da ima vsak človek drugačne življenjske talente. Med njimi so tudi tisti, ki znajo izrazito dobro pošteno gospodariti in imajo tudi zaradi tega velikega ustvarjalnega vložka mnogo več kot drugi, ki tega talenta nimajo.

    Vendar pa imajo tisti, ki nimajo gospodarskega talenta, druge življenjske talente, ki so prav tako potrebni za funkcioniranje skupnosti.

    Zato si naj vsak prizadeva, da bo v življenju izkoristil svoj pozitivni ustvarjalni talent in s tem zagotovi sebi in skupnosti dostojno življenje.

    Logično pa je, da mora biti v skupnosti optimalna solidarnost, ki zagotavlja, da se bodo lahko razvijali tudi tisti talenti, ki so skupnosti potrebni, niso pa gospodarsko donosni.

  • svitase

    Ta optimalna solidarnost je potrebna npr. za kulturno področje, saj je kultura zapostavljena in se mnogi tisti, ki se ukvarjajo s kulturo težje preživljajo.

    Vlada tega ne vidi, zato že nekaj let daje manj za duhovno kulturo, za šport, ki se itak koplje v denarju pa daje nenehno več. Še pred enim mesecem dodatnih 3,6 mio.

    Tudi to je dodaten dokaz, da vlda ne spoštuje vrednotnega razvoja.

  • Ne le o medvojnem in povojnem revoucionarnem nasilju, o nasilni in necloveski naravi vsakrsnega totalitarizma se je treba pogovarjat. Dokler ne bo splosno sprejeto, da je bil Titov in Kardeljev jugokomunizem zavrzni sistem, ki je teptal clovekove pravice in povzrocal krivicno gorje, dotlej ne bomo normalna drzava.. ze otroci morajo to slisat v osnovni soli.

  • Drži, današnji primeri totalitarizma bodo prisotni, vse dokler ne bo sprejeta v našem parlamentu evropska Deklaracija o obsodbi totalitarizmov.

    S tem bo tudi odpravljena ovira za resnično demokracijo in spravo.

  • Franc Mihič

    Sprava bo, ko bo demokracija delovala, tako opozarja dr. Iztok Simoniti, diplomat, v članku s tem naslovom ( Delo-SP, 18.01.2014), kjer : »Sprava bo, ko bo demokracija delovala. Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. Ni mogoče doseči enotnega pogleda na zločine, ki so se dogajali pred pol stoletja in več, če ne zmoremo opraviti s sedanjimi zločini, z vsemi vrstami kaznivih dejanj. S spravo razumem mir v demokraciji, ki omogoča dobro, smiselno življenje posameznikom, ki so med seboj različni in hočejo različni tudi ostati. Za demokracijo, delovanje vseh vej državne oblasti, so prvi odgovorni politiki, pozicije in opozicije. Pri nas so tudi prvi krivci za razkol družbe, blokado pravne države in upad ugleda doma in v tujini. Ker na dejstva država politično in pravno narobe reagira, načrtno poglablja razkol med državljani, deluje proti spravi in ustvarja psihozo državljanske vojne. Pri nas sprave ni, ker ne deluje demokracija. Na Zahodu, kamor stremimo, je sprava možna samo v demokraciji, zato ker ima specifično metodo oblikovanja resnice. Prav zato, ker se pluralno oblikuje, preskuša in spreminja v prostoru republike, jo kot resnico/pravičnost sprejemajo različni – ateisti, teisti in agnostiki, levi, desni in zeleni. Resnica, potrebna za delovanje demokracije, izhaja iz razkritih dejstev. Spravnim dejanjem, ki morajo slediti, se demokratična država ne more izogniti; če pa se jim slaba demokracija izogiba, dejstva delujejo razdiralno in proti spravi. Nepregon zlikovcev ima za državo samo slabe posledice. Nepravični državi državljani odrečejo lojalnost, ko jo najbolj potrebuje; tako se je zgodilo z obema Jugoslavijama in se bo tudi s Slovenijo, če bo nepravična.«

  • “Sprava bo ko bo demokracija delovala” …. demokracija pa ne deluje ker ni sprave?
    Kot da smo v začaranem krogu.
    Se vam ne zdi, da se vsa ta leta isti vzorci ponavljajo?
    V pripravi za parlamentarne volitve 2018 je nova “stara” stranka, ki ji baje pi anketi Dela zelo dobro kaže. Menda je celo na prvem mestu, tako da se ji obeta zmaga. Vse kar vemo o njej je, da g Šarec izhaja iz kroga bivšega partijskega voditelja Kučana

  • Nimam nič proti, da se govori o revolucionarnem nasilju med drugo svetovno vojno. A enako, oziroma še bolj (saj zdaj živimo v civilizaciji), velja za revolucionarno nasilje med slovensko osamosvojitvijo.
    Zahrbtno umorjenega slovenskega pilota Tonija Mrlaka je treba ustrezno posmrtno počastiti.
    Igor Đukanović

  • Igor MB: “Nimam nič proti, da se govori o revolucionarnem nasilju med drugo svetovno vojno.”
    ===================

    Tale stavek je potrebno prevesti v skladu s Slovarjem slovenskega socialističnega novoreka, torej:
    “Močno mi gre na živce to vaše govorenje o revolucionarnem nasilju med drugo svetovno vojno.”

    Igor MB: “A enako, oziroma še bolj (saj zdaj živimo v civilizaciji), velja za revolucionarno nasilje med slovensko osamosvojitvijo.”
    =====================

    Imeli smo osamosvojitveni plebiscit na katerem so se skoraj vsi udeleženci opredelili za samostojno državo Slovenijo in proti obstoju znotraj Jugoslavije. Potem smo dali Jugoslaviji pol leta časa, da se v miru razdružimo. Namesto tega nas je napadla srbska jugosoldateska, ki je takrat sebe proglašala za 4. najmočnejšo vojsko v Evropi. In sedaj se najde nek tepec, ki odpor miške proti slonu označuje za revolucionarno nasilno osamosvajanje.

    Igor MB: “Zahrbtno umorjenega slovenskega pilota Tonija Mrlaka je treba ustrezno posmrtno počastiti.”
    =====================

    Spet ponavljaš to laž. Šlo je za pilota JLA v helikopterju JLA, helikopterju sovražne vojske, ki nas je napadla, helikopterju, ki je letel nad pred tem že več ur zaprtim območjem mesta Ljubljane. V sestrelitvi ni bilo nobene zahrbtnosti kot tudi ni bilo nobenega dogovarjanja, da bo pilot tega dne prebegnil na stran slovenske TO. Zahrbtnost pa izvajaš ti, ki ta dogodek izrabljaš za politično propagando proti osamosvojiteljem, ki imajo največje zasluge za samostojno Slovenijo.

    • Riki, pozabljaš, da si tudi ti tisti dan bil jugoslovanski državljan in vojaški obveznik iste mednarodno priznane JLA, ki je branila ozemeljsko celovitost na tisti dan mednarodno priznane članice Združenih narodov.

      Podobno kot so se v Beogradu požvižgali na tvojo željo, da bi Slovenija bila samostojna (za kar naši takratni politiki v Beograd niso odnesli nobenega pametnega načrta razen zahteve: “Vi ste glavni, pa vi uveljavite voljo delavskega razreda v Sloveniji”), se tudi današnja evropska politika požvižga na zahtevo veganov, da nočemo s svojim davkoplačevalskim denarjem plačevati evropskih subvencij za “pridelavo” bikov za bikoborbe v Kataloniji, kar je za povrhu proti volji tam živečih domorodcev.

      • ZigaStupica

        Neutemeljeno mnenje: “pozabljaš, da si tudi ti tisti dan bil jugoslovanski državljan in vojaški obveznik iste mednarodno priznane JLA, ki je branila ozemeljsko celovitost na tisti dan mednarodno priznane članice Združenih narodov.“

        Za Republiko Slovenijo je prenehala veljati ustava SFRJ, in sicer na podlagi drugega odstavka I. razdelka Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, uveljavljene dne 25.6. 1991. Z istim dnem se je uveljavila obveznost, da državljanom Republike Slovenije, ki na dan uveljavitve tega zakona služijo vojaški rok v Jugoslovanski ljudski armadi, preneha dolžnost služenja vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi, in sicer na podlagi prvega stavka 1. odstavka 15. člena Ustavnega zakona za izvedbo TUL.

        Preostala država, to je Jugoslavija, pa je na podlagi svoje mednarodno pravne obveznosti iz Listine Združenih narodov, ki jo je uveljavila Uradnem listu DFJ, št. 69/1945, zavezana k mirnemu reševanju sporov (»pacific settlement of disputes«) iz poglavja VI. Listine Združenih narodov.

      • Obrambna vojna za zavarovanje komaj razglasene slovenske drzavnosti je bila legitimna in legalna. Ce se ni, kot ocitno ni pri tebi, bo to prej ali slej to postalo splosno priznano prepricanje. Ker je to edino logicno in velja povsod spostljiv spomin na ustanovitev in obrambo lastne narodne drzave. Sestrelitev helikopterja v Rozni dolini je del te obrambne vojne a je zaradi dveh zrtev

      • ni primerno slaviti. Zdi se mi zdi najverjetneje, da je Mrljakova smrt bila nesrecen slucaj in da je drzava ce se ne motim s strani prodemosovske t.i. desne politike izrazila obzalovanje in pocastila pilota s spominskim znamenjem.

        • IF: “… Zdi se mi zdi najverjetneje, da je Mrljakova smrt bila nesrecen slucaj in da je drzava ce se ne motim s strani prodemosovske t.i. desne politike izrazila obzalovanje in pocastila pilota s spominskim znamenjem.”
          ======================

          Ne!
          Spomenik je bil postavljen v obdobju po montirani aferi Depala vas, s pomočjo katere so z mesta ministra za obrambo odstranili Janeza Janšo. Nasledil ga je, kako zanimivo, prav Jelko Kacin. To je res zanimivo, ker je bil ravno Jelko Kacin tisti, ki naj bi se dogovarjal s Tonijem Mrlakom o prestopu “dveh do treh” (tako trdijo njegovi) helikopterjev na stran slovenske TO.

          “Zgodba o Toniju Mrlaku je gotovo ena najbolj tragičnih zgodb zadnje vojne. Človek, s katerim sem odlično sodeloval vrsto let in skupaj z njim pripravljal pobeg posadk helikopterjev, je bil sestreljen nad Ljubljano. Nikoli ne bomo izvedeli, kaj ga je gnalo, da je potem, ko se je prostovoljno javil za prevoz kruha posadki za zveze in ga naložil v vojaški pekarni, namesto na Krim, zavil nad Rožno dolino in tako v času miru dvakrat nizko paradno preletel nad železnico in hišami svojih sorodnikov le 100 metrov stran od najožjega središča Ljubljane in sedežev vodstva države. Je nameraval potem, ko bi oddal kruh, pobegniti na dogovorjeno lokacijo, ali pa je šlo za nerazsodno čustveno odločitev človeka, ki je bil že dolgo ločen od svoje družine?”
          (Jelko Kacin, Helikopterji v desetdnevni vojni, Obramba, april-maj 1992, stran 18)

          Zanimivo zato, ker se v lanskih obtožbah proti Krkoviču, Kacin nikjer ne pojavlja. Tudi Mrlakova ga očitno ni na sodišču priporočila kot pričo, sicer bi kaj pričal v njeno korist. Verjetno ga ni bilo zraven ker bi lahko on s tem pričanjem bolj škodoval Mrlakovi kot pa Krkoviču. Tudi je v bistvu podlo s strani Kacina, da se ni sam oglasil in skušal razčistiti zadevo. Očitno mu je ustrezalo, da se “namaka” Krkoviča in posredno še Janšo.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI