Stane Granda: Slovenska osamosvojitev in socialno vprašanje

Stane Granda 13.12.2017 6:00
 
Dr. Stane Granda je na simpoziju France Tomšič in njegov čas predstavil prispevek z naslovom Slovenska osamosvojitev in socialno vprašanje. Foto: Damjan Hančič

Dr. Stane Granda je na simpoziju France Tomšič in njegov čas predstavil prispevek z naslovom Slovenska osamosvojitev in socialno vprašanje. Foto: Damjan Hančič

Socialne pravice so temelj političnih zahtev, ekonomija pravičnejše delitve je pogoj demokracije.

Veliki zgodovinski dogodki ali prevrati, slovenska osamosvojitev oziroma ustanovitev slovenske države je gotovo največji v slovenski zgodovini, imajo pogosto, če že ne praviloma, velike pomanjkljivosti. Veličina, enkratnost in čustvenost nadvladajo sistematično in racionalno ravnanje. Odsotno je polivanje ognja s pametjo, kot bi rekel F. S. Finžgar. Pri nastanku, še bolj pa pri oblikovanju Republike Slovenije sta to nedvomno odsotnost vsaj nekih osnovnih z njo povezanih gospodarskih in socialnih zamisli. Vsekakor se nam to danes zelo otepa.

Slovenska zgodovina je na prvi pogled zgodovina kulturnega preživetja na podlagi lastnega jezika. Njegova ohranitev, zlasti pa vzpostavitev na raven, primerno za univerzitetno rabo brez neke osrednje državne pomoči in skrbi, vse je slonelo na Mohorjevi družbi in Slovenski matici, ki so se jima pridružila še razna specializirana slovenska društva od pravniškega do pisateljskega. Ta so opravila delo, ki ga lahko imenujemo čudež. Toda za popolno narodno osamosvojitev je potrebno še bistveno več: ekonomski in socialni program. Slovenci zaradi razdelitve na dežele in celo različne države nismo mogli oblikovati skupnega ekonomskega programa. Ob različnih prilikah od leta 1848 dalje, preko taborov in drugih množičnih zborovanj, so bile tudi posamezne ekonomske ideje. Najbolj ambiciozna – ustanavljanje nacionalnih delniških družb – je doživela polom z mednarodno zavarovalnico. Edini pozitivni rezultat tovrstnih prizadevanj je v zadružnem gibanju, ki je v osnovi socialno. Tako se prvi slovenski nacionalni ekonomski program lahko pojavi šele z nastankom Slovenije po I. svetovni vojni. Sestavil ga je Milko Brezigar (1886–1958). Njegovo delo je pod naslovom Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva izšlo 1918. leta v Celju. Je prvi, ki je sistematiziral gospodarstvo slovenskega etničnega ozemlja ob koncu obstoja 600-letne monarhije in pokazal možnosti in poti za njegove izboljšave in dolgoročnejše perspektive. Na njegove poglede je vplivala izguba Trsta – »slovenske denarnice« – in njegovega širšega zaledja. Gospodarskih povezav z njim ni povsem odpisal, ker je bilo to nepojmljivo za normalnega Slovenca tiste dobe. Koroško je še upošteval kot bodoči del Slovenije. Brezigarjev gospodarski načrt ni prevratniški, saj ni izhajal iz vzpostavitve nečesa novega, verjetno to niti ni bilo mogoče, ampak iz nekega dejanskega prestrukturiranja in slovenske gospodarske specializacije v novih ekonomskih in političnih okvirih. Njegove zamisli so bolj ali manj ostale na papirju. Ob koncu obstoja stare Jugoslavije je nastalo drobno delce, po obsegu seveda, Andreja Gosarja z naslovom Banovina Slovenija. Politična, finančna in gospodarska vprašanja, ki je izšlo 1940. leta. Nastalo je kot reakcija na nastanek Banovine Hrvatske, ko je Slovenija postala »privesek srbskega dela Jugoslavije«. Opozoril je na lastno slovensko krivdo, »da v svojem razvoju še nismo prekoračili dobe, ko se vse javno življenje v narodu suče predvsem le okrog svetovnonazorskih in kulturnih, zlasti še jezikovno-kulturnih vprašanj«. Upa, da so Slovenci spoznali, »da ne more noben narod politično živeti in napredovati, ako se sam za to ne trudi, marveč prepušča vso skrb in odgovornost za svojo bodočnost drugim«. Slovenci si v vseh dvajsetih letih sploh niso prišli na jasno, kakšni naj bi bili njihovi »cilji glede narodnogospodarskega ter socialnega razvoja in življenja«. Pri Gosarju lahko že preberemo misel o gospodarskem izkoriščanju Slovenije kot vzroku njenega gospodarskega in družbenega zaostajanja. Ostala je živa tudi po II. svetovni vojni in so jo Slovenci množično sprejeli. Tudi komunisti. Bila je eno močnih kurišč protijugoslovanskih razmišljanj pred osamosvojitvijo. Slovenski komunisti nekega ekonomskega programa za Slovenijo niso predstavili, čeprav so očitno o njem razmišljali. Vprašanje pa je, koliko je šlo za rivalstvo in egoizem republiških vodstev, koliko pa dejansko za Slovenijo. Slovenski komunistični oblastniki so radi koketirali s slovenskim nacionalizmom, samostojna Slovenija pa ni bila njihova osebna opcija. Tudi pri Stanetu Kavčiču ne. V tem pogledu je bil pomembnejši krog slovenskih emigrantov v ZDA. Večina Slovencev takoj pomisli na Cirila Žebota (1914–1989), dejansko pa je bil bistveno pomembnejši slovensko-ameriški ekonomist in zgodovinar Toussaint Hočevar (1927–1987) in njegov krog, tudi v Evropi. Žal je zgodnja smrt preprečila številne načrte in dogovore.

Pred slovensko osamosvojitvijo v krogih uspešnih slovenskih gospodarstvenikov ni bilo strahu pred gospodarsko prihodnostjo. O tem mi je pripovedoval mag. Boris Andrijanič, ustanovitelj novomeške farmacevtske industrije, ki pa imen svojih sogovornikov ni razkril.

Povsem drugače je s socialno problematiko pri Slovencih. Lahko rečemo, da je to njihova obsedenost in ni naključje, da sta prvi slovenski tiskani besedi »stara pravda« v letu 1515. Delno gre za slovansko dediščino, saj primerjava romanskih, germanskih in slovanskih jezikov sporoča, »da je iz slovanske osnove prav nastalo neprimerno več besed kakor iz lat. Ius in germ. Rehta. Slovenski jezik ima npr. 91 besed, ki se začenjajo s to osnovo«, delno pa tudi za posledice slovenskega kulturnega, gospodarskega in socialnega izvora z močno kmečko podstatjo. Socialna nota je stalnica v slovenski zgodovini, tudi leta 1848, v taborskem in deklaracijskem gibanju, če se že omejim na dve najbolj množični. Omenili smo že, da je največji dosežek Slovencev na ekonomskem in zlasti socialnem področju Krekovo zadružništvo. V teoretičnem pogledu je njegov prispevek čutiti v sklepih I. slovenskega katoliškega shoda 1892. leta, najbolj pa se je proslavil s svojo knjigo Črne bukve kmečkega stanu. Tu gre za splošnejši in v bistvu vseslovenski socialni načrt. Čeprav velja za rešitelja slovenskega kmeta, mu je bilo v bistvu bližje delavsko vprašanje. Prav praktično delo na socialnem področju je bilo tisto, kar je dalo Slovenski ljudski stranki (SLS) vse do II. svetovne vojne največjo politično težo.

Kmetje komunistom niso bili nikoli naklonjeni. Kmečko vprašanje je bilo zanje kvadratura kroga. Radi pa so jim prisluhnili in sledili, ko so jim obljubljali delitev veleposestniške zemlje. Čeprav so pred II. svetovno vojno med delavci prevladovali krščanski socialisti, kar je bila evropska posebnost, so bili tudi oni odprtih ušes za obljube komunistov. Realnost je bila drugačna in kmalu so drug drugega natančno poznali. Delavcem njihova prevladujoča delitvena filozofija ni bila všeč. Kmalu so tudi uvideli, da za njihov slab položaj ni vzrok njihova delavnost, ampak slabo vodenje podjetij in države. Odhajanje na »začasno delo v tujino«, kamor je odšel tudi France Tomšič, je bila sprva gospodarska in socialna nuja, ki pa je kmalu dobivala ideološke vsebine. Komunistična oblast je bila do »slovenskih delavcev na začasnem delu v tujini« tudi bistveno bolj obzirna. Ne zato, ker je mnoge kot delavce dobesedno preko jugoslovanskih podjetij prodala v tujino in bi zato imela slabo vest, te komunist ne pozna, ampak ker so njihove devize podaljševale njen obstoj, kakršenkoli je že bil. Pri širjenju slovenske osamosvojitvene misli so bili veliko bolj aktivni ekonomski kot politični emigranti, ki jih je preveč zaposloval vojaški poraz v II. svetovni vojni in z revolucijo povezan povojni obračun z njimi. Teh dejstev namreč ni bilo mogoče spremeniti. Komunistom bi lažje zmanjševali moč in oblast, če bi jim stalno očitali ekonomsko neuspešnost in predlagali kot edino rešitev v Evropo usmerjeno samostojno slovensko državo. Proti taki ideji bi bili brez resne obrambe. V samoupravljanje in vodilno vlogo delavskega razreda ob vsemogoči, vendar na ekonomskem področju povsem neučinkoviti partiji, ni nihče verjel.

Delavske pravice niso bile netivo slovenske osamosvojitve. Delavsko samoupravljanje, ki zaradi nasprotja med centralizirano komunistično partijo in samoupravljanjem, ki je ustvarjalo atomizacijo odločanja, ni moglo nikoli polno zaživeti, je delavcem vsaj na papirju še vedno zagotavljalo več pravic, kot so jih ti bili sposobni konzumirati. Problem, ki je razburil delavce, je bilo slabo vodenje države in podjetij, slabe in neredne plače, občutek, da so žrtve nesposobnosti in z njimi povezanim političnim kadrovanjem na vodilna mesta v podjetjih. Še zlasti, ko so lahko svoje življenje in delo, svoj standard primerjali z onim njihovih kolegov v zahodni Evropi. Bolj kot ideologija je bil za delavski odnos do režima usoden slab in brezperspektiven socialni položaj. Delavcem je bilo jasno, da je vsega krivo slabo vodenje podjetij, ne pa njihova storilnost, katere pogoje so dejansko pripravljali »vodilni«. France Tomšič je bil eden tistih, ki so delavcem v Litostroju dopovedovali, da je tako zaradi odsotnosti demokracije oziroma režima, ki je izničil sindikalno gibanje. Značilna je primerjava francoskih in slovenskih delavcev enega vodilnih francoskih menedžerjev novomeškega Revoza: »Vaši delavci so pismeni in kvalificirani, kar v Franciji ni pravilo. Za delo preko okvirov rednega delovnega časa se moramo doma ure in ure pogovarjati s sindikalnimi funkcionarji, pri vas obljubimo višje plačilo in dodatno malico in vse uredimo preko delovodij. Sindikalistov nihče ne upošteva!«

Osamosvojitev in delavstvo

Poglavitne zasluge za nastanek slovenske države pripisujemo slovenski kulturi oziroma njenim nosilcem. Ne mislimo rušiti ali zmanjševati pomena te trditve. Za preteklost to nedvomno velja, čeprav ne povsem brez omejitev. Vsekakor pa je nekaj proces, ki traja desetletja in stoletja, nekaj pa je zgodovinski trenutek odločitve oziroma preloma s preteklostjo, ki ima tudi svojo predzgodovino in svojo dinamiko. Trenutek spremembe je nekakšna krona ali zaključek procesa, ki pa ima to pomanjkljivost, da se tako vsebinsko kot po ključnih nosilcih razmeroma hitro pozabi. Pri slovenski osamosvojitvi sta to nedvomno izjemno pomembna sestavna dela osamosvojitvenega procesa – veliki štrajk delavcev Litostroja in štrajk slovenskih strojevodij leto kasneje.

Za litostrojskim štrajkom je stal France Tomšič. Pod njegovim vodstvom je od 9. do 15. decembra 1987 5000 delavcev izreklo nezaupnico partijskemu in samoupravnemu sistemu. Zahtevali so ustanovitev neodvisnih sindikatov in ustanovili iniciativni odbor Socialdemokratske zveze Slovenije. Naslednji izjemen dogodek je približno leto mlajši. 27. decembra 1988 so pod vodstvom Slavka Kmetiča začeli štrajkati slovenski strojevodje. Posledice so bile stresne za gospodarstvo in oblast. S tem se je naše delavstvo vključilo v evropsko delavsko aktivnost nekdanjega vzhodnega bloka, kamor je Jugoslavija notranjepolitično, zlasti pa v odnosu do delavcev, vedno sodila. Delavski nemiri so bili sicer najbolj odmevni na Poljskem in v Romuniji, v manjši meri pa tudi v ostalih državah nekdanje ljudske demokracije. Spomnimo se samo stavke kosovskih rudarjev v Trepči in njene eksplozivne vsebine.

Delavski nemiri, namesto dotlej običajne kardeljanske sintagme »prekinitev dela« je bila uporabljena beseda štrajk, ki je bila za oblast veliko bolj strašljiva oznaka kot vse govorance inteligence, tudi tako imenovane »prave«, »delavske«. Sicer že tako izvotljeno so jo delavci načeli v njenem bistvu, ki je, čeprav vsebinsko lažna, še vedno služila za njeno legitimiranje navzven, za opravičevanje obstoja, vladanja … Država samoupravnega socializma, kjer je delavec največja vrednota, proti delavstvu, predvsem zaradi takratnih mednarodnih razmer, ni več zmogla aktivirati represije. Popolno nemoč so pokazale tudi dotedanje politične metode vplivanja preko partije in sindikata, tudi bolj sofisticirane, ki so »obravnavale« nemirneže individualno preko organov politične represije v obliki pripadnikov tajne politične policije. Njeno tovrstno paničnost je nakazal že pred desetletji trboveljski štrajk, ki ga je hotela zadušiti celo z vojsko.

Zasluge delavcev so bile hitro pozabljene, tudi Tomšiča in Kmetiča, in tudi zato smo na družbenopolitičnem področju tam, kjer smo. Delavski voditelji z večino nosilcev družbenih sprememb niso bili kompatibilni, ker se je njihova aktivnost praviloma končala z odstranitvijo vzrokov za nezadovoljstvo in nemire, tudi z zamenjavo oblasti, ne pa s povzpetjem v oblastne strukture. Vsekakor bi morala slovenska demokratična politika, že zaradi sebe in svoje uspešne prihodnosti, to spoštovati in dlje časa sloneti na množičnosti. Tako v organizacijskem kot vsebinskem pogledu. Aktivne ljudske množice imajo povsem drugačno politično težo kot politične stranke oziroma njihove eksekutive. Napetost, ki jo ustvarjajo nezadovoljne množice, so velik strah za one, proti katerim je nezadovoljstvo uperjeno. Seveda se bodo ti, v našem primeru gre za nekdanje komunistične oblastnike, skušali organizirati in braniti, vplivati na ljudske množice, vendar bo njihov prvi cilj njihovo nevtraliziranje in celo pomoč pri organiziranju nove oblasti, ki jo nujno potrebujejo za svojo zaščito. Slovenska komunistična oblast je bila še posebno prestrašena zaradi ljudske prizadetosti zaradi povojnih pobojev, ki jih je sama izvedla in organizirala. Zato je uporabila vse sile in vse možne vzvode, tudi nekdanjih simpatizerjev in sodelavcev, da se je nova oblast čim prej vzpostavila in prenesla politično dogajanje v ožjo politiko, zlasti parlament, kjer se je čutila zaradi političnih izkušenj veliko močnejša. Spomnimo se, kako malo časa je trajala, kljub 45-letni dobi vladanja, njena odrevenelost in kako hitro je začela svojo igro. V veliki meri tudi s pomočjo kadrov, ki so se bolj preživetveno kot načrtno infiltrirali v vodstva novonastalih strank. Ta proces je bil tako velik, da so danes, zlasti na Hrvaškem in v Sloveniji, mnogi prepričani in o tem celo pišejo, ne govorim o amaterjih, ampak resnih, univerzitetno habilitiranih strokovnjakih, da je našo osamosvojitveno politiko v kadrovskem smislu oblikovala in vzpostavila nekdanja Udba. Ne trdimo, da takih posameznikov ni, ne verjamemo pa v teorijo zarote, čeprav jo je vedno težje zavračati. Vse bolj smo prepričani, da je današnja poplava takih teorij in zlasti govoric samo ena izmed metod, nekoč bi rekli specialne vojne, danes pa politične taktike oblastnikov, ideoloških in političnih dedičev nekdanje totalitarne oblasti, da bi čim bolj oblatili svoje demokratične konkurente. Čas nekdanjih se, tudi zaradi bioloških zakonitosti, neusmiljeno izteka. Želijo mir v starosti in upanje za svoje naslednike oziroma potrditev, da ni vse propadlo, za kar so se zavzemali.

Slovenska pomladna politika je bila zelo žejna oblasti in številni v njenih vrstah so hoteli iz najčistejšega idealizma, iz resnične ljubezni do slovenstva in slovenske države kar najhitreje pokazati, kako si predstavljajo novo demokratično Slovenijo. Pri tem so izhajali iz nekih idealiziranih predstav o sodržavljanih, še bolj pa o samih sebi. Iz prezira do nekdanje komunistične politike so začeli prezirati to kot stroko in veščino, ki se je je treba naučiti in naučeno znanje uporabljati. V pomanjkanju znanja in veščin, zlasti pa poznavanja demokratičnih držav in njihovih navad, so mnogi razmeroma hitro postali nosilci obnašanja po starih obrazcih. Namesto nove demokratične politike, ki je niso mogli poznati, namesto starih slovenskih političnih izkušenj, ki jih ima slovenska politična zgodovina, namesto dr. Janeza Evangelista Kreka in dr. Antona Korošca, če stvari zelo poenostavimo, so se začeli obnašati kot novi Popiti ali Kučani. Slovenska pomladna politika vse do danes praktično, vsa čast izjemam, ni ustvarila ne novih slovenskih politikov ne nove slovenske politične kulture. Da o slovenski novi pomladni politični filozofiji niti ne govorimo. Posnemajo tujino, domačo demokratično tradicijo ignorirajo. Preveč jo, tudi zaradi objektivnih dejstev, obvladuje boj s preteklostjo. Osebno mislim, da to teoretično ni narobe, ampak je napačna taktika, izbira poti. Pravilneje bi bilo odločno in brezkompromisno ubrati lastne nove poti in prisiliti nekdanje oblastnike, da se oni ukvarjajo z nami, ne pa mi z njimi. Ne zanikam usodno kvarnih posledic obstoječega volilnega sistema, ki onemogoča oblikovanje resnično reformnih vlad, ampak vsiljuje gnile kompromisarske, kjer od velikih pričakovanj novega dobimo le njegove drobtinice. Prelom s totalitarno preteklostjo bi moral biti na vseh področjih globlji in odločnejši. Na mentalnem področju je demokratična tranzicija veliko bolj v začetni fazi kot pa na gospodarskem področju.

Še bolj kot zaradi organizacijsko-političnih hib trpijo države nekdanje ljudske demokracije na svojem vsebinskem področju, na področju rezona, bistva svojega obstoja in svoje prihodnosti. Ignorirajo lastno preteklost. Kjer obstaja zunanji sovražnik, je še mogoče vsaj delno mobilizirati množice, sicer pa je notranja politika zanemarjena. Politika, ki je zazrta v preteklost, ni politika, politika, ki jo ignorira, pa še manj. Danes smo priča, uporabljam izraz pomladna stran v klasičnem smislu besede, pri pomladnikih, zlasti tistih, ki se jim vsiljujejo kot njihovi ideologi in mnenjski voditelji, sovraštvo in prezir do nekdanjega komunizma in nekritično posnemanje tujih vzorov, pri čemer pa je njihovo resnično globinsko poznavanje vprašljivo. Preveč se naseda medijem, kjer je intelektualni potencial praviloma vprašljiv in imajo razni »soroši« s svojim denarjem, njihov denar se meša celo v vatikansko politiko, prevelik vpliv na oblikovanje javnega mnenja in politične všečnosti politikov. V mislih imam na prvem mestu popolno ignoriranje socialnega vprašanja, ki je bilo in je gonilo in gibalo vsake politike. Nimamo v mislih socialnega vprašanja zaradi njega kot takega, ampak stanja in resničnih potreb državljanov. V številnih primerih niso pripravljeni sprejeti podatkov o domači revščini in se iz njih celo norčujejo. Domišljajo si, da so države zaradi političnih elit. Te so resnično mnogokrat poligon njihovih oblastnih hotenj in tudi blodenj, vendar je neuničljivo pravilo življenja, da elite zginevajo, ljudstvo pa ostaja. Še bolj grozljivim nazorom smo priča v zadnjih letih, ko si nekateri posamezniki v pomladnem taboru predstavljajo, da so države ali družbe zaradi ekonomskih teorij, ki naj bi bile vsemogočne in edino zveličavne. Niso sposobni doumeti, da je človeška družba preveč zapleten organizem, da bi jo bilo mogoče reducirati na posamezno ekonomsko teorijo. Življenje je prekomplicirano in prezahtevno, poenostavitve so dovoljene za teorije in knjige, ne pa za politično realnost. Če ne bi bil ta pojav širši, mednaroden in ne samo slovenski, bi lahko upravičeno domnevali, da slišimo odzvanjanje kardeljanskih načel, ki so sledila branju in blodnjam njihovega očeta ob branju klasikov marksizma in leninizma, ki ga resnično življenje ni zanimalo, ampak le teorija. Samo spomnil bi rad na znameniti vic o Kardeljevi vzgoji krav, ki so zaradi njegovega pristopa poginile. Njihov pogin ga ni prizadel, o uspešnosti in smislu svojega dela ni razmišljal, ampak je objokoval svojo nesrečno usodo, ki mu je onemogočila preizkušanje novih teorij. Povedano drugače: nemška politika je nemška, italijanska, madžarska še kako madžarska, slovenska pa je vedno koprnenje po nekih tujih vzorcih in primerih. Tudi grozljiva bančna luknja postaja vse bolj podoba pomanjkanja slovenske samozavesti in znanja. Tudi zato so v Sloveniji v politiki tako zaželeni, iskani in ne nazadnje na volitvah nagrajeni tako imenovani »novi obrazi«, kajti ljudje želijo politiko, ki bo izhajala iz slovenske realnosti, slovenskih potreb in njihovega uresničevanja v skladu z našo logiko. Zaradi tega smo se osamosvojili! Slovenska politika dejansko trpi zaradi tipičnega totalitarnega »führerskega« principa, še bolj pa »očetovstva naroda«, ki ga vse bolj uteleša prvi slovenski predsednik Milan Kučan. Ne glede na svoj upokojenski položaj ostaja nekronani kralj Slovenije. Premagati to stanje pomeni ustvariti take razmere, ki bodo njegov družbeni položaj izničile zaradi nepotrebnosti. Obstoj očetov naroda je največja grožnja demokraciji. Nastanejo pa zato, ker politika pozabi na ljudske množice in te začnejo iskati rešitelja – kralja Matjaža ali očeta naroda. »Führer« ima nasprotnike v lastni družbi, »oče naroda« jih zaradi atributov očetovstva izničuje.

Demokracije, ki so nastale na pogoriščih nekdanjih komunističnih držav, imajo največje težave zaradi onih, zaradi katerih potreb so nastale, njihova največja žrtev so oni, ki so jih pravzaprav omogočili. Ne pozabimo, da v obrambo komunističnih totalitarnih oblastnikov ni dvignil svoje roke noben delavec, jezike pa stegujejo in hitropisno pišejo številni »znanstveniki«, da o kulturnikih niti ne govorimo. Temeljni problem, ki se pojavlja v teh novih demokracijah, je v tem, kako zagotoviti, razen na volitvah, vpliv državljanov na vsakodnevno politiko. Ne domišljam si, da vem za končno rešitev. Moje videnje je naslednje. Strokovna vprašanja je treba reševati v strokovnih združenjih ali zbornicah in s tem odvzeti kompetence politiki na področjih, kjer ni kompetentna. Tipičen primer je velenjska T6. Namesto, da bi o njej razpravljali kompetentni, je njene probleme prevzela politika, ki se je zaradi lastne negotovosti in neznanja morala zateči v parlament in tam dobila ustrezno zakonsko pokritje, ki jo sedaj ščiti pred odgovornostjo. Dejansko gre za isti obrazec, ko je ključne odločitve na vse področjih sprejemal strokovno nekompetentni CK partije. Ta je bil, čeprav se je skliceval na samoupravljanje, dejansko njegov največji grobar. Pri nas je po osamosvojitvi zbornični sistem doživel zelo rahle spremembe. Še najbolj odmeven poizkus je bil na kmetijskem področju. Skoraj nič se ni spremenilo na splošnem gospodarskem področju, kjer je glavni sogovornik vsakokratne oblasti ostala Gospodarska zbornica Slovenije. Nikoli se ni prilagodila naravi samostojne slovenske države, je eden najvplivnejših reliktov preteklosti. Bolj ali manj je glasnica ljudi iz vrst privatizatorjev nekdanjega državnega kapitala, ne pa ustvarjalcev novega. O njej dovolj zgovorno govori dejstvo, da je za najuspešnejše gospodarstvenike v preteklosti razglašala tako imenovane delodajalce, ki so se potem izkazali za največje tajkune. Pomladniki z njo ravnajo v rokavicah. Kot da bi še vedno verjeli Marxu, da ima oblast tisti, ki ima kapital. Ključni so ljudje, državljani, število glasov!

Poleg strokovnih zbornic, inženirska je še vedno prešibka in si kljub trem desetletjem še ni opomogla od Popitovega obračuna s tehnokratizmom, potrebovali bi več Jožetov Duhovnikov, še vedno ostaja odprto vprašanje vpliva širših množic, delavcev. Zanimivo je, kako so se upokojenci rešili z upokojensko stranko, o kateri si lahko mislimo, kar si hočemo, vendar je edina, ki ima ta izjemni segment družbe vsaj na jeziku. Drugi se, vsaj do nedavnega, upokojencev sploh ne spomnijo. Pa še tu prevzemajo pobudo nekdanji komunisti.

Sindikati in nove demokratične države

Stavkajoči litostrojski delavci na čelu s Francetom Tomšičem 9. decembra 2017 pred takratno Skupščino SRS Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Stavkajoči litostrojski delavci na čelu s Francetom Tomšičem 9. decembra 2017 pred takratno Skupščino SRS Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Komunistični režimi so se povzpeli na oblast v imenu delavskega razreda kot njegov najbolj osveščeni del. Ta je takoj po prevzemu oblasti začel v njegovem imenu obračunavati z njim. Prvi so bili na vrsti sindikati. Uničil ali, rečeno v njihovem stilu, poenotil jih je v sindikalnem pogledu v eno organizacijo, katere temeljna naloga je bila, kot je nekoč izjavil predsednik sovjetskih, izpolnjevanje nalog in ciljev partije na zunanjem in notranjepolitičnem področju. Na njegova vodstvena mesta je postavljal svoje najbolj zaupne in predane kadre, med njimi so bili, zlasti na srednjem nivoju, številni pripadniki tajne politične policije. Kljub temu delavcev niso nikoli povsem obvladali in ti so jih bili sposobni vsake toliko časa presenetiti. Spomnimo se samo znamenitega trboveljskega štrajka od 13. do 16. januarja 1958, ki je tako pretresel takratno oblast, da je s stavkajočimi hotela obračunati z vojsko. Kasneje so se štrajki tako razbohotili, da jih niso mogli več prikrivati, zato so jih enostavno preimenovali v prekinitev dela. Šlo je za tipično kardeljansko maniro. Če česa neprijetnega ni obvladal, mu je, da bi zmanjšal družbeno ostrino, s preimenovanjem spremenil ime. Ne glede na dejstvo, da je partija nad sindikati izjemno bdela, so ostali poleg Katoliške cerkve edina kolikor toliko organizirana opozicija. Ne mislim vodstvo, ampak predvsem članstvo in sindikalna vodstva na najnižjem nivoju.

Kot smo že omenili, so slovenski delavci preko delavcev Litostroja in slovenskih strojevodij tudi tlakovali pot v slovensko samostojnost. Prepričani smo, da največje dejanje Slovencev v zgodovini mimo volje velike večine slovenskih delavcev ne bi moglo biti uresničeno. Ključno vlogo so potem, ob veliki pomoči temeljnim spremembam naklonjenih mednarodnih razmer, izvedli izobraženci, zlasti kulturniki in nekateri politiki. Žal se ti zaradi navidezne vloge sindikatov, pravilneje njihovih uradnih vodilnih kadrov v nekdanjem režimu, zanje niso več zanimali, ampak so jih prepustili usodi. V bistvu so jih pahnili nazaj k njihovim in svojim nasprotnikom. Oblikovati so se skušali tudi nekomunistični sindikati, vendar pri tem niso bili deležni ustrezne podpore pomladne politike. Ta bi morala stremeti vsaj za tem, da bi razdelila neizmerno premoženje nekdanjih enotnih sindikatov, in tako pomagati novim sindikatom, ki bi morali priti do svoje dediščine. Vsi pozivi politike k temu dejanju so bili bob ob steno. Iz tistega demokratičnega sindikalnega gibanja je ostal pravzaprav le Fides, nekaj je čutiti še železniški sindikat, ostali so ugasnili ali bolj ali manj spijo spanje pravičnega. Kje je Pergamon? Močno je prisoten SVIZ, ki ima zaradi delovne vloge in intelektualnega potenciala članstva nadpovprečno moč. Nekdanja oblast je zelo pazila, koga je spuščala v učiteljske vrste. V zadnjem času se je povzpel na čelo sindikatov večjega dela negospodarstva. Ta ubira svoja pota, dela težave levim in desnim vladam, nikoli pa ni dvoma, kam pravzaprav sodi. Podobno lahko rečemo tudi za policijska sindikata. Skratka: pomladna opcija je sindikate prepustila same sebi in ti so zaradi pomanjkanja sindikalne tradicije in uspešnih voditeljev ostali, kjer so bili, ali pa se prelevili v glavno oporo levice in sovražnike pomladne politike. Pa ni bilo to ne nujno niti v duhu slovenske sindikalne tradicije. Še manj zaradi vloge delavcev v slovenski osamosvojitvi. Sindikati so pri nas obstajali že pred I. svetovno vojno. Bili so socialistični in krščanski. Ne bom zahajal v njihovo zgodovino, ampak bom opozoril le na dvoje. Delavstvo je bilo v evropskih državah običajno v socialističnih sindikatih, preddelavci in delovodje ter nekateri strokovnjaki v krščanskih. Pri nas je bilo ravno obratno. Delavci so bili, razen v Trstu in Mariboru, ki so ga sindikalno kontrolirali nemški elementi, večinsko v krščanskih sindikatih. V času stare Jugoslavije je ta delitev še obstajala in dr. Aleš Stanovnik kot vodja krščanskih socialistov ni slučajno deloval na Jesenicah. Kot krščanski socialist in sindikalist je postal žrtev komunistov. Edvard Kocbek ni bil predstavnik krščanskih socialistov v OF, ampak so ga kot takega razglasili nasprotniki krščanske socialne orientacije. Če povzamem: Slovenci imamo demokratično sindikalno dediščino, ki pa smo jo po slovenski osamosvojitvi lahkomiselno pustili na smetišču zgodovine. Ignoranca do socialnih problemov in delavskega organiziranja se slovenski pomladi bolj maščuje kot nekdanji komunistični režim. Prav zaradi tega ne zmore dobiti nobenih volitev v taki meri, da ne bi bilo treba sklepati gnilih koalicij. Ker za spremembo volilnega sistema ni realnih možnosti v bližnji prihodnosti, se je treba lotiti socialne problematike in postaviti nekakšen socialni načrt slovenske družbe. Seveda je treba najprej na novo definirati delavca. Ta je daleč od tistega, o katerem je pisal Marx. Mednje nedvomno sodijo celo mnogi samostojni podjetniki. Sindikate je treba očistiti stare partijske navlake v osebah od zunaj postavljenih sindikalnih voditeljev in demagogov, preveriti njihovo reprezentativnost. Socialno vprašanje, življenjske pogoje večine državljanov je treba vrniti v središče političnega življenja. To lahko hitro prinese tako želene spremembe v slovenskem volilnem telesu. Socialne probleme ima vsaka družba in vsaka jih mora prej ali slej reševati. Pametna in odgovorna politika iz tega vleče korist, samovšečna in samozadostna pa se utaplja v teorijah (sindikalne) zarote.

V Sloveniji živeti po slovensko

Matija Majar-Ziljski je postavil kot najvišje slovensko politično načelo, da v svoji skupnosti živimo po slovensko. Hkrati je dodal, tako, kot živijo drugi evropski narodi iz svojih potreb. Koncept je evropski, ne izolacionističen.

Živeti po slovensko je bil cilj slovenskih prizadevanj v zgodovini. V imenu tega cilja smo se tudi osamosvojili. Do leta 2008 smo kljub turbulentnim razmeram, ki jih taki dogodki sami po sebi pripeljejo, živeli nekako v skladu s pričakovanji, poslej pa je šlo navzdol. Najbolj na socialnem področju. Odpovedali smo se virom slovenske osamosvojitve. Mnogi to razumejo celo kot njeno izdajo. Ključna elementa te odpovedi sta zadolževanje in nekritično posnemanje tujih vzorov. Korist od tega imajo predvsem nasprotniki slovenske osamosvojitve, ki so še bolj obogateli, revnejši pa postali revnejši. Slovenska osamosvojitev je v očeh mnogih njenih (preprostih) pristašev postala kazen oziroma dobrobit, nagrada za one, ki so bili proti njej. Razmere zahtevajo naglo reševanje.

Vrniti se je treba k izvirom slovenske osamosvojitve. Njen ključni del so opazneje boljše socialne in politične razmere, kot so bile v komunističnem režimu. Kar je dobro za ZDA, ni dobro ne za Slovenijo ne za Evropo. Neoliberalni kapitalizem, v katerem so tudi nekateri pomladniki videli edino rešitev, vodi do izjemne koncentracije bogastva in ekstremne neenakosti.

Te slovenska mentaliteta že od nekdaj, ne zaradi komunističnega obdobja, ne prenese. Je tuja njeni biti.

Ključna vloga slovenskih množic v osamosvojitvi zahteva njihovo spoštovanje in upoštevanje v vsakodnevni politiki. Kljub prislovični zavistnosti Slovencev ta pri večini ni taka, da bi bila proti socialnim razlikam oziroma bogastvu nekaterih. Ta strah so sejali komunisti. Gradovi v kmečkih uporih niso goreli, ker so si kmetje želeli grajskih pernic, ampak ker so njihovi lastniki kršili staro pravdo. Prevedeno v današnji čas: delavci niso krivi za slabo gospodarstvo, nizke stopnje dodane vrednosti, krivi so tisti, ki so zadolženi in plačani(!) za vodenje podjetij, zato delavci nikdar in nikoli ne morejo biti, vsaj na načelni ravni, prva žrtev slabega gospodarstva. Njihove plače, pa ne minimalne, niso milost, ampak pravica. Da prihaja do soočenja politike z realnimi razmerami življenja državljanov, je potrebna demokracija, za uresničevanje temeljnih pravic delavcev pa so potrebni sindikati. Zato so se zavzemali tudi Pučnik, Tomšič, Kmetič in drugi socialno čuteči osamosvojitelji.

 
Značke:

5 komentarjev

  • Franc Zabukošek

    Odličen članek, vreden premisleka in ukrepanja za vrnitev k izvirom slovenske osamosvojitve in demokratizacije, da se izpolni demokracija.

  • Franc Mihič

    »Živeti po slovensko je bil cilj slovenskih prizadevanj v zgodovini. V imenu tega cilja smo se tudi osamosvojili. Vrniti se je treba k izvirom slovenske osamosvojitve. Njen ključni del so opazneje boljše socialne in politične razmere, kot so bile v komunističnem režimu. Kar je dobro za ZDA, ni dobro ne za Slovenijo ne za Evropo. Neoliberalni kapitalizem, v katerem so tudi nekateri pomladniki videli edino rešitev, vodi do izjemne koncentracije bogastva in ekstremne neenakosti. Te slovenska mentaliteta že od nekdaj, ne zaradi komunističnega obdobja, ne prenese. Je tuja njeni biti.«
    A ni to poziv za uveljavitev desnega slovenskega socializma?

    • Franc Mihič

      Privatizacija skupnega družbenega premoženja je bila neskladna ustavi.
      Ob osamosvojitvi je bil cilj DEMOSA sprememba družbeno političnega sistema. Eden prvih pogojev za demokracijo, so svobodne volitve, svoboda izražanja, spoštovanje lastnine in človekovih pravic. Najtrši otrok je sorazmerna pravična porazdelitev lastnina, predvsem enakopravnost pri pridobivanju bogastva. Če tega ni demokracija ne daje rezultatov, lahko se sprožijo revolucije. Žal je dejstvo je, da je bila privatizacija skupnega družbenega premoženja nepravična in smo bili pri njej državljani v neenakopravnem položaju, kar ni v skladu z ustavo. To je bilo očitno premoženjsko razslojevanje, s pomočjo krivičnih zakonov tedanje vladajoče politike in njene stroke. To ima hude ekonomske in moralne posledice in ne prispeva k ugledu pravne države, ne demokracije. Takšen model nepravične privatizacije je sprejela levica, LDS/SD, desnica pa ni vložila ustavne pritožbe, čeprav je bilo jasno, da bodo vodilni privilegirani, običajni državljani pa izigrani pri privatizaciji skupne družbene lastnine. DEMOS je namreč na predlog ameriškega svetovalca Sachsa predlagal model razdelitve skupnega družbenega premoženja, kar je edino pravično. Levica je stavila na dr. Mencingerja, ki je favoriziral, da se privatizacija izvrši na odplačni način, z notranjimi odkupi, kar naj bi bil ekonomsko boljši za državo, kar pa je zmota in demagogija. Dr. Mencinger je favoriziral direktorje kot nove lastnike, kar je nepravično do ostalih državljanov. Mnogi direktorji, menedžerji pa so tako lahko “odkupovali” kar brez lastnega denarja. Nakup oz. njihove (tajkunske) kredite jim je v resnici odplačalo kar prevzeto podjetje, če je preživelo, saj gre za izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe s strani menedžerjev podjetja, samo da so postali še večinski lastniki podjetja. To pa je v EU strogo prepovedano, kar se je in se še taji (!!!) ali pa se je iz nerazumevanja in malomarnosti spregledalo, ni se poglobilo v EU direktive, ker s(m)o v Sloveniji pametni in pravični bolj kot ves svet. Vloga nadzornih svetov je zbledela. To je koncentracija bogastva in razslojevanje državljanov, nad čemer se levica celo zgraža, ko gre za tujino. Tudi Janševa vlada očitno ni razumela bistva pravične privatizacije in ni prav upoštevala tozadevne EU direktiv. Ne pozabimo, da je obsojeni menedžer MERKURJA, Bine Kordež, kot prevzemnik še oktobra l. 2007 dejal: »Kreditov ne bomo vračali!« Janševa vlada pa je še novembra 2007 trdila vse je skladno z direktivo EU. Sredi novembra 2007 berem: «Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.« Jože Tanko oz. SDS je torej menila, da je vse v redu z bančnimi krediti, tajkunov ni. Seveda ni bil edini, a bil je najbolj glasen. Podobno mnenje je imela NSi in dr. Jože Mencinger, ki tedaj pravi: «Z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki«. Šele tik pred iztekom mandata je vlada J. Janša dojela problem in sprejela spremembe zakona o prevzemih podjetja, a ves čas mandata te vlade so predvsem menedžerji foruma 21 tako lahko lastninili podjetja in bogateli. Veliko je botrov bančne luknje, od ekonomskih in pravnih strokovnjakov, predvsem pa politike-predsednikov strank, nadzornih svetov in uprav bank in podjetij, Vsi ti so botri bančne luknje, ki jo vedno »plačamo državljani. Najbolj odgovorni, to so politiki, pa ostanejo nedotakljivi na ali pri oblasti, ker jim volilni sistem dobro služi.

      • Franc Mihič

        Ob osamosvojitvi je bil cilj DEMOSA tudi sprememba družbeno političnega sistema. Eden prvih pogojev za uvedbo in delovanje demokracije so svoboda izražanja, svobodne volitve,, spoštovanje lastnine in človekovih pravic. Najtrši »kamen« je sorazmerna pravična porazdelitev lastnine, predvsem pa enakopravnost pri pridobivanju bogastva. Če tega ni, demokracija ne daje rezultatov, lahko se sprožijo revolucije. Žal je dejstvo, da je bila privatizacija skupnega družbenega premoženja nepravična in smo bili pri njej državljani v neenakopravnem položaju, kar ni v skladu z ustavo in je usodno za državo in blaginjo.

  • Franc Mihič

    Izvirni greh Slovenije je nedovršena privatizacija družbenega premoženja iz časov nekdanje jugoslovanske socialistične države. Nikoli niso bili pretrgani »prijateljski« odnosi med politiki, menedžerji in bančniki, ki so bili pod starim režimom pogoj za nemoteno poslovanje. Takšno vmesno stanje med socializmom in tržnim gospodarstvom v strokovni literaturi imenujemo »ravnotežje delnih reform«.
    Slovenija je bila nekje na sredi lestvice evropskih držav glede deleža srednje in visoke tehnologije v dodani vrednosti predelovalnih dejavnosti in bližje državam Srednje in Vzhodne Evrope glede dodane vrednosti na zaposlenega v visokotehnoloških panogah. To pomeni, da je delovna intenzivnost v Sloveniji povprečna in da proizvajamo srednje visoko tehnologijo.
    To je bila splošna slika pred krizo, zdaj pa poglejmo, kako je izgledal slovenski propad. Po izredno visoki gospodarski rasti v zadnjih letih pred krizo je bil padec BDP leta 2009 dramatičen, približno za 8 %, torej mnogo večji kot drugod v evroobmočju.
    Kako pa je do tega prišlo?
    Slovenske banke so si začele na veliko izposojati denar iz tujine, predvsem iz severnoevropskih bank, in to kratkoročno. Naprej pa so posojale domačim podjetjem in gospodinjstvom za dolgoročne naložbe, na primer za nakup nepremičnin, za prevzeme itd. Istočasno so za take kredite zahtevale nezadostne garancije (v obliki nepremičnin ali delnic) in z nevzdržnim finančnim vzvodom. V kratkem obdobju štirih do petih let je razmerje med posojili in BDP naraslo od 40 % na 90 %.
    V slovenski različici koristi od te velike porabniške »fešte« niso imeli toliko običajni potrošniki, temveč predvsem menedžerji, ki so si izposojali velikanske vsote denarja za prevzeme podjetij v državni lasti.
    Po izračunih samega Bineta Kordeža smo v obdobju rasti letno uvozili za 1,4 milijarde več blaga, kot je bilo izvoza, ter plačali okoli 700 milijonov obresti in dobička. V času konjunkture smo na leto morali najeti 1,5 milijarde evrov, da smo poravnali nakupe v tujini. Povedano naravnost: živeli smo nad svojimi možnostmi.
    Tako se je začela »negativna spirala« med bančno in javnofinančno krizo. Ker so banke v sebi držale dobršen del slovenskega dolga, so višje obrestne mere slabile njihove bilance. Tako so zabredle v še večjo krizo in je bilo treba odšteti še več novih sredstev za njihovo dokapitalizacijo, kar je dodatno poslabšalo boniteto države. Znašli smo se v začaranem krogu.
    Po letu 2008 smo zdrsnili v ekonomsko in politično slabo ravnotežje. V gospodarstvu so se podjetja pretirano zadolžila in izgubila na stroškovni konkurenčnosti. V politiki se je s Pahorjem začelo obdobje skrajne nestabilnosti.
    Večina političnih ekonomistov, ki se ukvarjajo s tranzicijo iz socializma, poudarja, da je gradualizem reformna strategija, s katero politične elite ohranjajo socialni mir in nadgrajujejo obstoječe institucije.
    Privatizacija jugoslovanske družbene lastnine v Sloveniji je tak primer parcialnega ravnotežja reform. To je bila drama v treh dejanjih. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij iz leta 1992 je bil kompromis med predlogoma Korže-Mencinger-Simoneti in Sachs-Peterle-Umek. Prvi so zagovarjali decentralizirano, postopno in komercialno privatizacijo, kjer bi vlada opravljala le regulatorno vlogo, kar bi bilo v prid obstoječim elitam, torej tranzicijski levici. Drugi so se zavzemali za hitro in brezplačno razdelitev poslovnih deležev skozi pooblaščene investicijske družbe pod centralno vladno upravo, kar bi omogočilo oblikovanje novih elit, torej v prid »desnici«. Rezultat kompromisa med vizijama je bil slab: 50 % gospodarstva je ostalo v državnih rokah in tuji investitorji so Slovenijo enostavno obšli. Poleg tega je bila lastniška struktura premoženja, ki je ostalo v državni lasti, tako nepregledna, da je bil nadzor nad menedžerji pomanjkljiv in so nastajale nenehne težave z upravljanjem podjetij.
    Drugi privatizacijski val je bil Drnovškov poskus privatizacije NLB in NKBM leta 2001-2002. Zaradi ideologije nacionalnega interesa so razni ekonomisti, pogosto povezani s Kučanovim Forumom 21, diskreditirali prodajo bank tujim investitorjem. Slovenija je tako ostala edina postsocialistična država v Evropi z večino bank v državni lasti. Janševa vlada je sprožila tretji val privatizacije, tako da je enostavno nadaljevala prakso prejšnjih levičarskih vlad: v velikem obsegu je dopuščala menedžerske prevzeme državnih podjetij in selektivno prodajala državno premoženje političnim prijateljem. Simbolni primer je bila seveda prodaja delnic Mercatorja, leta 2005, v lasti Kapitalske družbe in Slovenske odškodninske družbe Istrabenzu, ki jo je vodil Janšev politični zaveznik Igor Bavčar, in Pivovarni Laško, ki jo je upravljal Boško Šrot iz nasprotnega tabora. Zdaj lahko že skoraj onkraj razumnega dvoma zatrdimo, da je bila Šrotu dana možnost, da pridobi del Mercatorja v zameno za politični vpliv na časnik Delo, ki je bil takrat v lasti Pivovarne Laško.
    Kako so ti prevzemi delovali in zakaj so bili sistemsko nevzdržni? Najpogostejši način prevzema je bilo t. i. lombardno posojilo. Državna banka je posodila denar menedžerju za prevzem državnega podjetja in kot garancijo dobila delnice podjetja, ki ga je ta menedžer prevzemal. Ko tak prevzem zadeva eno podjetje, seveda je problem menedžerja, da izplačuje dolg za omenjeni posel. Ko pa takšni prevzemi zadevajo dobršen del gospodarstva, postane to problem bank. V situaciji, ko vrednost delnic niha brez kakršnekoli povezanosti z realnim ekonomskim stanjem, postajajo te povsem neustrezna garancija.
    Banka Slovenije se je zavedala, da je bilo sistemsko tveganje v porastu in da so bile delnice precenjene. Janševa vlada je sicer pripravila ustrezno zakonodajo – kot je pokazala Preiskovalna komisija, ki jo je imenovala Pahorjeva vlada –, toda prav tisti člen Zakona o bančništvu, ki je zahteval večje garancije za prevzeme, in Zakon o prevzemih, ki naj bi omejil lombardna posojila, so odložili za leto dni, ko je bila glavnina prevzemov že izvedena. To, da se ne Agencija za trg vrednostnih papirjev ne Banka Slovenije ne Urad za varstvo konkurence temu rokohitrstvu niso zoperstavili, kaže, da so nadzorne institucije enostavno popustile na celi črti in da so same posredno odgovorne za nevihto, ki se je nakazovala.
    Prepozno prestrukturiranje bančnega sektorja, ki je bilo rezultat krize in neodločnosti Pahorjeve vlade ter sledeče politične nestabilnosti, nas je stalo dobrih 5 milijard evrov.

    .»Nisem imel ustreznega kritja za tolikšen posel. Samo svojo hišo, nekaj sto tisoč evrov, premeten poslovni načrt in svoj ugled.«

    Bine Kordež za New York Times, o 350 milijonih, izposojenih za prevzem Merkurja
    Igor Guardiancich.
    http://www.razpotja.si/igor-guardiancich-kratka-zgodovina-slovenskega-zatona/


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI